Nekateri so, seveda, jezni.
Okroglih deset let je že, odkar si je – v dobi polnega razcveta "zlate dobe televizije" – prva sezona HBO-jevega Pravega detektiva (True Detective) nabrala legije zagrizenih privržencev; zgodbo o pedofilski zaroti in poganskem kultu skrivnostne elite, v kateri sta blestela dva težkokategorna zvezdnika (Matthew McConaughey in Woody Harrelson), še danes navajajo kot vrhunec kriminalno-detektivskega žanra. In čeprav deset let pozneje, v luči norih Q-anonovskih teorij zarote, Pravi detektiv 1 na bizaren način deluje skoraj preroško, pa si je težko predstavljati, da bi serija – z vsem svojim popreproščenim nihilizmom, senzacionalizmom in mačističnim nastopaštvom – v današnji pokrajini raznolikih, kompleksnih dramskih serij še pustila tako globok pečat. Verjetno je njeno dediščino rahlo načel tudi sunkovit upad kakovosti v drugi sezoni, ki ga niti solidna tretja ni mogla v celoti nadomestiti.
Drugače povedano: Pravi detektiv je krvavo potreboval svežo kri, in ta se je pojavila v obliki mehiške režiserke Isse López. Izvirna avtor/scenarist Nic Pizzolatto in režiser Cary Joji Fukanaga sta pod projekt še vedno podpisana kot izvršna producenta, a ustvarjalno s četrto sezono, ki nosi podnaslov Dežela teme (Night Country), nista več povezana.
Popkultura nam je v zadnjih letih že večkrat nazorno pokazala, da ima vsak fenomen, ki doseže status kulta, tudi temno plat, po navadi v obliki fanatičnih oboževalcev, ki na spletu zlivajo žolč po vsem, kar (domnevno) ogroža njihov predmet oboževanja. In tokrat se je njihov gnev zgostil okrog Dežele teme: razbesnelo jih je, da si je Issa López drznila četrto sezono zasnovati kot zrcalni odsev prve, kot samostojno zgodbo, ki delno stopa v dialog s kanonom, a se upa odmakniti od arhetipskih upodobitev moškega junaštva in trpljenja, v katerih ženske lahko nastopijo le kot razčlovečene žrtve, seksbombe ali pa stoične soproge. V teh zgodbah so ženske enodimenzionalne, medsebojno zamenljive, potrošno blago – točno tako, kot v Deželi teme moški dojemajo Annie K. (O njej več v nadaljevanju.) Ampak tokrat bodo prvič poklicani na zagovor.
Sledijo kvarniki v zvezi z vsebino Dežele teme.
In čeprav bi se bilo neumno strinjati z banalno dihotomijo spletnih forumov (ali si s Pizzolattom, ki je pasivno agresivno nakazal svoje neodobravanje nad novimi epizodami, ali pa proti njemu), pa je treba povedati, da Deželi teme uspe, kar prvi sezoni ni: ambiciozno premiso krona z razpletom, ki je obenem presenetljiv in popolnoma logična nadgradnja vsega, kar smo gledali pet epizod pred tem. Dejanski razplet je boljši od vsega, kar smo vnaprej teoretizirali, ker igra na "slepo pego" v družbi. Gledalca prisili k razmisleku o tem, kateri segment družbe obravnavamo kot neviden in posledično nenevaren.
Filmski trop "zategnjenega starega detektiva" in njegovega "srboritega mlajšega kolega" sta zamenjali policistki, žrtve pa so moški – natančneje, skupina znanstvenikov, ki so jih kot zaledenele "mesne lučke" (ang. "corpsicles") našli v snegu. So zmrznili pred smrtjo ali po njej? Zakaj so na njihovih obrazih okamneli izrazi smrtne groze? Na ta vprašanja mora odgovoriti Elizabeth Danvers (Jodie Foster), načelnica policije v fiktivnem Ennisu na Aljaski. Ko se izkaže, da je primer mrtvih znanstvenikov povezan z nikoli rešenim primerom umora staroselke Annie K., ki ga je Danvers pred leti raziskovala z detektivko Evangeline Navarro (Kali Reis), morata policistki, ki sta se očitno poslovili v slabih odnosih, spet delati skupaj.
Podobno kot Harrelsonov lik pred desetimi leti ima tudi Elizabeth Danvers, ki je vdova, zelo razgibano zasebno življenje; mnoge ženske v Ennisu jo sovražijo, ker se je zapletla z njihovimi možmi. Liz je neverjetno nasršena do vseh okrog sebe – pravega stika ne zna vzpostaviti niti s svojo pastorko Leah (Isabella Star LaBlanc). Po odljudnosti je podobna še eni markantni TV-detektivki, naslovni junakinji v Mare iz Easttowna (2021); v obeh primerih njuna jeza na svet izvira iz nikoli zaceljene travme, iz osebne izgube, ki je bila prevelika, da bi jo lahko kdaj preboleli. (Ali pa je Liz samo daljni odmev mlade Clarice Starling, ko je ta odrasla in se otresla svoje naivnosti?)
Scenarij Isse Lopez od gledalca na srečo nikoli ne terja, da se do Liz dokončno opredeli: ali je zakrknjena, sovražna ženska ali žalujoča mama, ki se po najboljših močeh prebija skozi peklensko situacijo? Obe resnici lahko soobstajata, zato je Liz več kot samo kliše noirovskega detektiva.
Več človečnosti v to dinamiko vnese Evangeline – ki pa ima prav tako svoje demone. Odrezana je od lastnih korenin (pripada ljudstvu Iñupiaq, a ne pozna niti svojega staroselskega imena) in živi v veri, da je njen rod obsojen na osamljenost in nesrečo, zato od sebe odriva vse, ki bi jo lahko imeli radi. Obsedena je z zastarelim primerom umora, kot da jo bodo odgovori osvobodili krivde, ki jo čuti zaradi svoje vloge v represivnem sistemu. Jodie Foster in novinka Kali Reis sijajno utelesita binarni nasprotji cinizma in duhovnosti, ki ju povezuje njuna skupna frustracija nad slepimi meandri preiskave.
Dežela teme je našla inteligentno ravnotežje med klasično kriminalko ter grozljivko z elementi body horrorrja (ledena kocka počasi tajajočih se trupel je precej grotesken koncept) in nadnaravnega. V polarni noči, ki leži nad Aljasko, so paranoralni pojavi pač del tkiva vsakodnevnega življenja. Že v prvi epizodi denimo samotarsko akademičarko (Fiona Shaw) do trupel privede duh njenega pokojnega ljubimca. Kot pripomni eden od očividcev: "To je pač Ennis. Včasih vidiš stvari. Klinčevo dolga noč je, še mrtvim postane dolgčas."
In vendar bo bistvo zla, ki preveva Ennis, treba iskati (tudi) pri ljudeh: Annie K. je bila konec koncev iñupiaška aktivistka, ki se je, tako kot mnogi njeni sokrajani, borila proti okoljskemu opustošenju, ki ga povzroča bližnji rudnik. Trenja med novejšimi priseljenci in staroselci, ki so v zamrznjenih širjavah "prebivali dolgo pred rudnikom in bodo še tudi po njem", so vse hujša. Ennis je mesto, ki ne zapravlja časa z ugotavljanjem, zakaj je pitna voda zastrupljena in zakaj je toliko otrok mrtvorojenih, je pa mesto, ki sistematično in nasilno zatira protestnike.
Je bila Annie umorjena, ker jo je bilo treba utišati? Toda zakaj je bila tetovaža na njeni rami – enaka spirala, kot jo poznamo iz Pravega detektiva 1 – narisana tudi na čelu enega od mrtvih znanstvenikov? "Ennis je kraj, kjer se tkivo vsega sveta začne parati na vogalih," je ena od poetično fatalističnih razlag. Ali pa še ena, ki nam je znana izpred desetih let: Čas je ploščat krog.
Pravi detektiv se ne boji tematizirati zdrsa v temo, pa naj ta tema skriva norost, nasilje ali popolno izgubo vere. Če je bil nečloveški element prve sezone Rumeni kralj, imamo zdaj očitno opravka z nekakšno žensko prisotnostjo – kdo je "ona", o kateri krajani s strahom šepetajo? Morda se prestrašeno namigovanje nanaša na duh Annie K., morda pa je Annie K postala samo simbol nečesa večjega, vseobsegajočega. López ne stavi vsega na karto nadnaravnega elementa – dovolj je, da delno zabriše mejo med našo resničnostjo in nečem onkraj.
Čeprav nobena zimska tundra torej ne more prekositi odljudnosti človeške psihe, ki jo raziskujemo, pa se Dežela teme neverjetno izkaže po vizualni plati: direktor fotografije Florian Hoffmeister zna v turobno pokrajino vdahniti dimenzije in življenje; serija bi enako dobro kot na malih zaslonih delovala tudi na velikem platnu. O neprepričljivih, digitalno dodanih enookih severnih medvedih bomo prizanesljivo molčali. Prav tako o včasih bizarnem glasbenem naboru akustičnih priredb popuspešnic. (Že to, da v uvodni špici poslušamo Billie Eilish, je indic, da je Pravi detektiv posnet z drugačno publiko v mislih kot doslej.)
Aljaska kot dogajalni kraj ni bila izbrana naključno: ameriška severna divjina v popkulturi pogosto nastopa kot prostranstvo robatih ribičev in lovcev v boju z naravo. Aljaska Isse Lopez je kraj, kjer so moški in ženske, z njenimi besedami, "demokratično nemočni" – vsi osamljeni, vsi izgubljeni in vsi v primežu strahu pred temo okrog njih ter v njih samih. Dežela teme kljub temu podčrta, da je ključ preživetja v aljaški divjini, kar vejo tako Inuiti kot Iñupiaqi, iznajdljivost in žilavost žensk.
Ocena: 4,5
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje