Denis Romac je hrvaški novinar, ki piše za reški časopis Novi list. Med drugim je dober poznavalec slovensko-hrvaških odnosov, saj jih spremlja že več let. Pred slovenskim referendumom smo v pogovoru z njim skušali osvetliti tudi hrvaški pogled na arbitražni sporazum.

Vprašanje je, kako bi rekla, bolj "ljudske narave''. V delu slovenske javnosti je mogoče slišati, 'češ, zakaj se Hrvaška toliko ukvarja s tisto malo meje na severu, če pa ima proti jugu več sto kilometrov obale?'
Odgovor je izredno enostaven – ker bi bilo to protiustavno. V hrvaški ustavi je zapisano, da je Hrvaška ozemeljsko nedeljiva, nihče pa nima pravice, da ji, recimo, vzame del teritorialnega morja in ga dodeli nekomu drugemu.

Kaj menite o nedavni izjavi slovenskega premierja Boruta Pahorja, da naj bi med njim in hrvaško premierko Jadransko Kosor obstajal neformalni dogovor, da je Slovenija v zameno za stik z odprtim morjem Hrvaški umaknila blokado?
Ne verjamem v to. Prepričan sem, da moramo izjavo premierja Pahorja razumeti izključno v kontekstu trenutne referendumske kampanje. To je način, s katerim poskuša prepričati slovensko javnost, da mu verjame, da je sporazum najboljši mogoč. Nazadnje je od sporazuma odvisna njegova politična usoda. Argumenti, ki jih je predtem ponujal slovenski javnosti, niso zadovoljili njegovih ambiciji, ki jih je začel z blokado Hrvaške.

Spomnite se, ko so pred letom in pol slovenski premier, vlada in zunanji minister razglasili, da pod nobenimi pogojem Hrvaški ne bodo odobrili pristopnih pogajanj, če ne bo ustreženo njenemu strateškemu cilju – to pa je izhod na odprto morje. Arbitražni sporazum, ki ga ima danes Pahor v rokah, zagotovo ni to. Dejstvo, da sta Slovenija in Pahorjeva vlada z blokado Hrvaške ustavili cilje EU-ja o širjenju, je izzvalo nezadovoljstvo tako v Bruslju kot v mnogih evropskih državah.

Je arbitražni sporazum dober ali slab za Hrvaško?
V enem pogledu je arbitražni sporazum za Hrvaško odličen, v drugem pa je sporen. Kot veste, narekuje rešitev meje po mednarodnem pravu. Problem Slovenije in njen stik z odprtim morjem pa rešuje na drugačen način, recimo z načelom pravičnosti ipd. Hrvaška od devetdesetih let prejšnjega stoletja vztraja, da je treba mejo v Piranskem zalivu rešiti po mednarodnem pravu. Slovenija pa ob tem ve, da po mednarodnem pravu nima pravica do stika, kaj šele do teritorialnega stika z odprtim morjem. Del arbitražnega sporazuma, ki omogoča odstopanje od mednarodnega prava, je zato Hrvaška sprejela s stisnjenimi zobni, saj ga je morala. O tem, ali ima Slovenija pravico do stika z odprtim morjem, bodo na koncu odločili arbitri.

Pa vendarle, kaj bi Hrvaška dobila ali izgubila s sporazumom?
Hrvaška pričakuje odločitev, ki bo temeljila na mednarodnem pravu. Prepričan sem, da bo končna rešitev dobra za obe strani. Nobena stran ne bo izgubila. Arbitri bodo potegnili mejo med Slovenijo in Hrvaško na morju v skladu z mednarodnim pravom, kar pa ne pomeni, da bo meja s Piranskim zalivom potekala po sredini zaliva, kot nekateri napačno interpretirajo. Zdaj, morda bodo arbitri uvedli nekakšno skupno upravo tega območja. Ne verjamem pa, da bi ugledni mednarodni pravniki kockali z lastnim ugledom, kar pomeni, da ne verjamem, da bi teritorij neke države dali drugi državi. V takšno odločitev ne verjamem.

Vi torej menite, da bodo arbitri ali odločili o skupnemu upravljanju spornega morskega ozemlja ali pa bodo Sloveniji odobrili služnostno pot do odprtega morja prek Hrvaškega morja?
Da, o tem sem prepričan.

Božo Dimnik je dejal, da je arbitražni sporazum predvsem gospodarsko vprašanje. Spet drugi menijo, da bi lahko s sporazumom Slovenija izgubila veliko. Med drugim bi se lahko, recimo, oslabila moč Luke Koper in znova okrepila moč Trsta in Reke. Kaj menite o tem?
V to ne verjamem. Veliko sem bral o tem, da so na tem majhnem delu morja strateški interesi za nadzor tako pri Italiji, Sloveniji kot Hrvaški veliki. Menim, da je celoten spor iracionalen in v dobri meri sprožen pri politiki. Nikoli se ni zgodilo, da bi katera koli ladja zaradi spora imela gmotno škodo. Vsi spori so bili le med ribiči, ki so lutke politikov.

Kar je najpomembneje, pa je to, da obstajajo različni razlogi, zakaj je Luka Koper v devetdesetih letih prehitela Reko. Delno je bilo to po zaslugi vojne. Del uspeha pa je treba pripisati ljudem v Luki Koper, ki so zelo modro vodili njen razvoj. Iluzija, da je razvoj koprske Luke odvisen od rešitve mejnega vprašanja ter stika Slovenija z odprtim morjem, temelji na napačni predpostavki. Pravica svobodne plovbe je urejena z mednarodno konvencijo o pomorskem mednarodnem pravu (Unclos), ki sta jo ratificirali tako Hrvaška kot Slovenija. Če Slovenija dobi teritorialni stik z odprtim morjem, ladje ne bodo plule po tem teritorialnem stiku, temveč bodo proti koprski Luki plule čez hrvaško teritorialno morje. Iz koprske Luke pa bodo globoko na Jadran plule prek italijanskega teritorialnega morja. Tam so določene plovne poti, ne glede na meje teritorialnih voda.

Menite, da bodo Slovenci na referendumu 6. junija glasovali ''proti Hrvaški'' ali ''za rešitev mejnega spora''?
Ko berem in slišim ton, s katerim se v Sloveniji vodi referendumska kampanja, s tem mislim predvsem na izjave, da je Slovenija skoraj v vojni (le da to še ni razglašeno) in da je najprej treba z okupiranega ozemlja pregnati okupatorja, menim, da je to logičen zaključek tega, o čemer sva govorila že prej. Celoten problem je zmanipuliran in zlorabljen. Na koncu je največjo škodo pretrpela in jo bo še pretrpela Slovenija. A ne pozabimo, slovenska politika je v zadnjem letu in pol naredila napako za napako. Ta avanturizem se je moral slabo končati. Na koncu bo nekdo moral plačati ceno, Hrvaška pa bo ne glede na vse vstopila v EU.

Še enkrat vas vprašam, zato prosim odgovorite z DA ali NE. Ali obstaja možnost, da bi Slovenci na referendumu glasovali ''proti Hrvaški'', in ne ''za rešitev meje''?
Ne verjamem. Menim, da bodo na koncu slovenski volivci vendarle modrejši od svojih politikov.

Hrvaška je kmalu po podpisu arbitražnega sporazuma sprejela enostranski sporazum, v katerem je izjavila, da ne bo sprejela zahteve Slovenije po stiku z odprtim morjem. Kaj je bil namen te izjave in zakaj jo je Hrvaška sploh sprejela?
To izjavo je Hrvaška napovedala že v Stockholmu, ko je bil podpisan arbitražni sporazum. Izjava je deklerativna in je namenjena zgolj domači javnosti. Je sporočilo, ki želi preprečiti širjenje ravno takšnih izjav, ki te dni prihajajo iz Slovenije.

Ampak, se vam ne zdi, da je Hrvaška s tem demantira zahtevo Slovenije v arbitražnem sporazumu po stiku z odprtim morjem?
Ne, Kosorjeva je vedela, da bo hrvaška opozicija in nevedna javnost arbitražni sporazum razumela kot sporočilo, da je Hrvaška Sloveniji odobrila stik z odprtim morjem. Spomnite se, v kakšnem času je bil sporazum podpisan? To je bilo ravno v času, ko je Kosorjeva nasledila nekdanjega premierja Sanaderja, ki je večkrat glasno poudaril, da Hrvaška ne bo trgovala s svojim ozemljem. Kosorjeva je to izjavo podpisala le za umiritev domače javnosti.

Če vas prav razumem, z enostransko izjavo je Hrvaška izjavila, da Sloveniji ni odobrila neposrednega stika z odprtim morjem, hkrati pa je privolila v to, da bodo o tem, ali ima Slovenija pravico do stika z odprtim morjem, po mednarodnem pravu odločali arbitri?
Da.

Če v Sloveniji referendum pade, ima Hrvaška kakšno alternativno rešitev?
Ne, mislim, da se v tem primeru Hrvaška ne bo več ukvarjala s tem vprašanjem. Slovenija pa bo pokazala, da ni sposobna rešiti tega vprašanja. Od tega trenutka naprej bo za to vprašanje odgovorna le Slovenija.

Kdo je bil po vašem mnenju najboljši pogajalec za rešitev meje s Hrvaško: Drnovšek, Janša ali Pahor?
Najuspešnejši je bil Drnovšek, čeprav tudi njemu stvari ni uspelo izpeljati do konca.