Prvi resni korak k neodvisnosti je v nedeljo storila Katalonija, kjer so na parlamentarnih volitvah volivci podprli stranke, ki so za samostojnost regije.
Katalonski premier Artur Mas je namreč razpisal predčasne volitve predvsem z enim namenom - da preveri, kolikšno podporo ima med prebivalci predlog o izvedbi referenduma za neodvisnost. In ta je očitno več kot dobra. Vlada v Madridu je sicer že pred volitvami napovedala, da bo morebiten referendum spodbijala na ustavnem sodišču, saj španska ustava regijam prepoveduje sklicevanje referendumov.

A Katalonija, bogata španska dežela, ki prispeva največ davkov v državni proračun, še zdaleč ni edina v svojih težnjah.

Prav tak referendum so že razpisali na Škotskem, kjer bodo potem, ko so bili 300 let pod Veliko Britanijo, jeseni leta 2014, na obletnico bitke, v kateri so Škoti porazili Britance, odločali, ali gredo na svoje. O referendumu sta se 15. oktobra s podpisom dogovorila britanski premier David Cameron in njegov škotski kolega Alex Salmond, je pa res, da je navdušenje nad samostojnostjo med Škoti samimi zaradi gospodarske stiske zelo padlo, tako da bi referendum, če bi ga izvedli danes, padel.

Separatistično gibanje se je dramatično okrepilo v belgijski Flandriji, kjer so 14. oktobra na lokalnih volitvah velik porast podpore dosegli flamski nacionalisti, ki si prizadevajo za razdelitev države. V premožnejši, flamsko govoreči Flandriji so postali celo vodilna politična sila. Populistični voditelj Flamske nacionalistične stranke (NVA) Bart de Wever je bil izvoljen tudi za župana Antwerpna, drugega največjega pristaniškega mesta v Evropi in drugega največjega belgijskega mesta.

Zatišje na severu Italije
Nacionalisti, ki si prizadevajo za osamosvojitev, so v zadnjem času pridobili tudi v Baskiji, kjer so po štirih letih ponovno prevzeli oblast v regionalni vladi. Neodvisnosti je naklonjenih 40 odstotkov prebivalcev Baskije, katere separatistični boj je bil dolga desetletja zaznamovan s skravimi napadi Ete.

Po drugi strani pa so dolgoletne separatistične težnje (vsaj za zdaj) potihnile na Korziki in v severni Italiji. Na Korziki je mafijski kriminal zasenčil nacionalistično gibanje, v industrializirani severni Italiji pa so številni škandali močno ohromili Severno ligo in njena prizadevanja po ločitvi od juga. Severna liga se namreč pritožuje, zakaj bi moral sever plačevati višje davke, da bi kompenziral za "lene in tatinske Siciljance".

Izkoristili evrokrizo
Kot navaja Independent, je od daleč videti, da imajo evropski narodi tako "brezčasno zgodovino", da ne bi nihče pomislil, da bi šel na svoje. A dejstvo je, da pod površjem že desetletja tlijo regionalne napetosti, ki so postale del evropske krajine. Krvave balkanske vojne, iz katerih je izšla tudi samostojna Slovenija, so bile najbolj zgovoren dokaz tega. Nazadnje je šlo na svoje tudi Kosovo, po njegovi poti pa si želijo tudi nekateri v Vojvodini.

Češkoslovaška se je po padcu Sovjetske zveze razdelila na Češko in Slovaško.

In čeravno je današnja politična slika precej drugačna od tiste v času padca Jugoslavije ali Sovjetske zveze, pa se zdi, da niso napetosti nič kaj manjše, le, da jih tokrat podžiga politika zategovanja pasu Evropske unije oziroma držav, ki vlečejo niti v Uniji.
Voditelji, ki zagovarjajo odcepitev od matičnih držav, kakršna sta Mas in Wever, so tako v zadnjem času okrepili svoja stališča, ker se jim je zdelo lažje razširiti svojo podporo v kontekstu evropske neusmiljene finančne krize. V času, ko so osrednje vlade prisiljene izvajati boleča krčenja in višanje davkov, se zdijo prizadevanja za lokalno neodvisnost navadnim ljudem v stiski vse bolj privlačna.

Bruselj skeptičen
In če se osamosvojitvene težnje trenutno zdijo bolj sebične ekonomske narave, saj je posameznim, po pravilu premožnejšim, regijam dovolj plačevanja za državo, je Heather Grabbe, ki je bila pet let politična svetovalka komisarja za širitev Ollija Rehna, v New York Timesu opozorila, da se z "vprašanji, kdo kaj prispeva v nacionalni proračun, obujajo tudi nacionalni sentimenti, porazi in nesporazumi. Toda ko pride do krča, ne gre za denar, ampak za nacionalne mite. Ekonomija seveda ima svojo težo, vendar na koncu ljudje glasujejo s srci".

Do samostojnosti Katalonije in preostalih evropskih pokrajin so v Bruslju skeptični in že napovedujejo ostra pogajanja za te potencialno nove države, ki bi si želele v EU. Predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso je Katalonijo že opozoril, da jo v primeru odcepitve čaka trd proces pogajanj, kajti za nove članice namreč ni več odpustkov in skrajšanih poti.
Marjan Horvat v Mladini na to temo izpostavlja, da Katalonija in Škotska, če bi se hoteli kot samostojni državi pridružiti EU-ju, izpolnjujeta večino pogojev in standardov za vstop v EU. "Nista Romunija in Bolgarija, ki sta prišli v EU po bližnjici, kar zadeva standarde." Zato je Mas opozoril Bruselj, da se bo "Evropa morala zamisliti nad novimi okoliščinami in skladno z njimi spremeniti svoje rigidne norme".