Mati Terezija, leta 1910 rojena kot Agnes Gonxa Bojaxhio albanskim staršem v Makedoniji, je leta 1949 v tedanji Kalkuti, danes Kolkati, odprla prvo šolo za revne, leta 1950 je ustanovila red misijonark ljubezni in 29 let pozneje za pomoč najrevnejšim prejela Nobelovo nagrado za mir; takrat se je odpovedala tudi slavnostnemu banketu, z denarjem, ki so ga s tem prihranili, pa je priredila božično zabavo za 2.000 revnih, 192.000 dolarjev vredno Nobelovo nagrado pa je namenila svojim ustanovam.

"Nikoli ni govorila o svojih zaslugah za Nobelovo nagrado, ampak da ta pripada ubogim, in sprva nagrade tudi ni želela sprejeti. Premislila si je šele na spodbudo takratnega papeža Janeza Pavla II. Zavrnila je tudi udeležbo na večerji s tisoč dvesto gosti in dejala, da dokler drugi umirajo od lakote, sama ne more sodelovati pri slavnostnih večerjah," se po poročanju Marka Rozmana za Radio Slovenija spominja Generalni vikar škofije Kosovo Lush Djerdji, ki je bil ob podelitvi Nobelove nagrade leta 1979 z njo v Oslu.

Kanonizacijo so spremljali tudi v Kolkati
Ob njeni kanonizaciji se je na trgu Svetega Petra zbralo več kot deset tisoč vernikov, pa tudi nekaj sto sester in bratov iz reda misijonark ljubezni; kanonizacijo so prek velikih zaslonov spremljali tudi v Kolkati, kjer so imeli tudi posebno mašo. Prav tako pa so ob tej priložnosti z avtobusi iz vse Italije v Vatikan pripeljali tudi okoli 1.500 brezdomcev, ki so se udeležili kanonizacije, nato pa jim je 250 sester in bratov reda postreglo z italijanskim kosilom - pico, je poročal BBC.

Najhitrejši postopek razglasitve v zgodovini Cerkve
Postopek razglasitve matere Terezije za svetnico je bil eden hitrejših v novejši zgodovini Cerkve. Leta 2003 so jo razglasili za blaženo na podlagi čudežne ozdravitve indijskega dekleta, ki je imelo tumor na črevesju. Pogoje za razglasitev matere Terezije za svetnico je papež Frančišek potrdil decembra lani, ko ji je priznal še drugi čudež - nepojasnjeno ozdravitev nekega Brazilca, ki je imel več neozdravljivih možganskih tumorjev.

Pomemben vpliv na začetek njenega delovanja pa je imel, poleg duhovnikov jezuitov, tudi Slovenec Janez Gnidovec, tedanji škof v Skopju, ki ga je mati Terezija spoznala, preden se je podala na svojo humanitarno pot, je še poročal Rozman za Radio Slovenija.

Leta 1949 je prevzela indijsko državljanstvo, a je vseskozi poudarjala, da pripada svetu. Naučila se je indijskih jezikov hindi in bengali. Ena najbolj prepoznavnih osebnosti 20. stoletja, med verniki znana tudi kot "angel revnih", je umrla 5. septembra 1997 v Kolkati, stara 87 let. V tem mestu so jo pokopali z državniškimi častmi, kraj, kjer je pokopana, pa je postal romarsko središče.

Kritiki ji očitajo, da je še povečala trpljenje najbolj revnih
Čeprav jo Katoliška cerkev postavlja za zgled drugim vernikom, so številni kritični do njenega dela. Med drugim ji očitajo, da je najranljivejšim vsilila krščansko vero ter z vztrajnim zavračanjem splava in kontracepcije še povečala trpljenje najrevnejših. Zdravniki, ki so obiskali njene ustanove, so poročali o pomanjkanju higiene in tem, da bolnim niso dajali protibolečinskih sredstev za lajšanje trpljenja.

Številni analitiki opozarjajo, da njen red ni prispeval k odstranjevanju vzrokov revščine ter da svojih ustanov ni posodabljala. Po mnenju nekaterih je sporno tudi, da je za svoje delovanje sprejemala donacije diktatorjev.