ljudje pridelujejo radioaktivno hrano. Medtem ko bo življenje v evakuiranem Pripjatu 'varno' čez 24.000 let, na zapuščenem območju vladajo divje živali.

"Zakaj sploh merijo radioaktivnost hrane? Ko jo izmerijo, je previsoka. In kaj potem? Bomo hrano vrgli stran? Jesti moramo. Vsi moramo jesti, naši otroci in mi," se sprašujejo ljudje, ki živijo na onesnaženem območju v Ukrajini. Čeprav od najhujše jedrske katastrofe v zgodovini človeštva mineva 30 let, na onesnaženih območjih živi več kot pet milijonov ljudi - 2,3 milijona Ukrajincev, 1,1 milijona Belorusov in 1,6 milijona Rusov.

10.000 kvadratnih kilometrov zemlje v Ukrajini je še vedno neprimerne za gospodarsko dejavnost. Na območju deset kilometrov od černobilske elektrarne zaradi visoke stopnje onesnaženosti s plutonijem življenje ne bo mogoče še več deset tisoč let.

Življenje 'varno' šele čez 24.000 let
Ocene so, da bi bilo v mestu Pripjat, ki je bilo zgrajeno za delavce tri kilometre oddaljene černobilske elektrarne, znova mogoče živeti čez 24.000 let. Mesto, ki je bilo zgrajeno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in je veljalo za ponos urbanističnega načrtovanja v Sovjetski zvezi, je danes mesto duhov. Razgledno kolo v zabaviščnem parku, ki se ni nikoli zavrtelo, pa njegov simbol.

Zabaviščni park bi morali odpreti 1. maja leta 1986, ker pa se je nekaj dni pred tem, 26. aprila 1986, v Černobilu zgodila jedrska katastrofa, so ga odprli 27. aprila – a le za nekaj ur, in sicer z namenom, da bi se prebivalci v njem zabavali pred razglasitvijo evakuacije.

Da je šlo v malem mestu Černobil nekaj hudo narobe, so vedeli le posvečeni, ki so evakuacijo 49.000 prebivalcev Pripjata ukazali šele popoldne, dan po nesreči. Dejali so jim le to, da odhajajo za dan, dva, največ tri in naj s seboj vzamejo najnujnejše potrebščine, piše Guardian, kot so: osebne izkaznice, dokumenti, hrana in oblačila. V Pripjat se niso vrnili nikoli več.

Človeška napaka in pomanjkljiva tehnika
Nesreča v jedrski elektrarni se je zgodila 26. aprila 1986, ob 1.23 zjutraj, ko je verižna reakcija v sredici 4. reaktorja ušla izpod nadzora. Ogromna eksplozija v obliki ognjene krogle je uničila zgornjo zaščitno plast reaktorja, zgrajeno iz masivnega jekla in betona. Grafitno plast je zajel požar, sredica pa se je začela taliti.

Ogromne količine radioaktivnega materiala, med 100 in 185 milijoni curiejev, so imele prosto pot v ozračje, kar pomeni, da je bilo sevanje za nekajkrat večje kot po jedrskem napadu na Hirošimo in Nagasaki ob koncu 2. svetovne vojne. V ozračje se je spustilo več ton radioaktivnih snovi. Oblak se je iz Ukrajine razširil v Belorusijo, Rusijo, Evropo, dosegel je tudi Slovenijo.

Kot je znano, je nesrečo povzročila prej človeška napaka kot pomanjkljiva sovjetska tehnika. Nesreča se je namreč zgodila po tem, ko so delavci izvajali poskuse na tisočmegavatnem 4. reaktorju v černobilski jedrski elektrarni, ki je veljala za eno večjih v Sovjetski zvezi. Izklopili so sisteme za samouravnavanje moči reaktorja, izključeni so bili tudi varnostni mehanizmi, ki bi ob morebiti spodletelem poskusu samodejno zagotovili izklop in zadostno hlajenje reaktorja, iz reaktorja pa so odstranili tudi večino posebnih palic, ki upočasnijo verižno reakcijo.

Sovjetske oblasti zamolčale nesrečo
Prvi alarm, da se dogaja nekaj nenavadnega, je zatulil šele dva dni po nesreči. A ne v Sovjetski zvezi, temveč na Švedskem, kjer so zaznali nepojasnjen dvig radioaktivnega sevanja. Sovjetski voditelj Mihail Gorbačov je šele 14. maja priznal, da se je v Černobilu zgodila nesreča.

Zaradi posledic sevanja naj bi umrlo do 100.000 ljudi
Koliko ljudi je umrlo za posledicami nesreče v Černobilu trideset let kasneje ostaja neznanka. Medtem ko je Mednarodna zdravstvena organizacija (WHO) predvidela dodatnih 4.000 smrti zaradi raka v okoliških državah, Greenpeace ocenjuje, da je zaradi radioaktivnega sevanja umrlo že 100.000 ljudi. Do konca leta 1986 so preselili 116.000 ljudi s 30-kilometrskega območja okoli elektrarne. V naslednjih letih je enaka usoda doletela še 230.000 ljudi.

Čez reaktor betonski in jekleni sarkofag
Goreče jedrsko gorivo je deset dni gasilo 600.000 "likvidatorjev" - večinoma je šlo za vojake, policiste, gasilce in državne uslužbence, ki so imeli le malo ali nič zaščitne opreme. Zadolženi so bili tudi za gradnjo 30.000 ton težkega betonskega sarkofaga nad uničenim reaktorjem, ki naj bi preprečil dodatno uhajanje radioaktivnih snovi, in čiščenje okolice. Zadnji delujoči reaktor v Černobilu so ustavili decembra 2000, nad betonsko ogrodje 4. reaktorja pa zdaj postavljajo še jekleni sarkofag, ki naj bi preprečil možnost radioaktivnega sevanja.

30 let po nesreči v Černobilu 'kraljujejo' živali
Šest mesecev po nesreči so sovjetske oblasti zgradile nove mesto Slavutič, približno 50 kilometrov severovzhodno od jedrske elektrarne, da bi nadomestile 'izgubljeno' mesto pripjat. Ob vselitvi v mesto je takratni župan Volodimir Udovičenko dejal: "Če Pripjat predstavlja uničenje, poraz in izgubljeno mesto - potem je Slavutič njegovo vstajenje".

Danes na zapuščenem območju ob Černobilu živijo le divje živali. Čeprav ni znano, kako radioaktivnost vpliva na njihovo življenje - znani so sicer primeri, da so se rojevali prašiči s šestimi nogami in ribe velikanke - naj bi se njihovo število na zaščitenem območju zvišalo, saj jih nihče ne preganja, je zapisal National Geographic. Med njimi je azijski divji konj ali prževalskega konj, ki bi brez pomoči ljudi na tem zaščitenem območju v Černobilu izumrl. Še več, določena populacija živali na tem območju se je izjemno razmnožila, kot recimo rjavi volkovi, zobri (evropski bizon), divji prašiči, jazbec in rdeče lisice.

Izboljšanje jedrske varnosti ...
Nesreča v Černobilu je spodbudila mednarodna prizadevanja, ki so presegla hladnovojne delitve, za izboljšanje jedrske varnosti in pomiritev javnosti. Eden najpomembnejših ukrepov je bila ustanovitev Svetovnega združenja jedrskih operaterjev (Wano), ki izvaja preglede 430 reaktorjev po svetu. Nekdanje vzhodnoevropske komunistične držav, danes mnoge članice EU-ja, so nadgradile svoje jedrske elektrarne, zgrajene po sovjetski tehnologiji. Od 17 reaktorjev tipa RMBK, ki so delovali leta 1986, so jih šest ustavili.

Prav tako se je okrepila vloga Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA), ki je uvedla nove varnostne postopke in zdaj od 168 držav članic zahteva, da prijavijo tudi najmanjše napake v jedrskih objektih. Podpisana je bila vrsta mednarodnih sporazumov, med katerimi je najpomembnejša konvencija IAEA o jedrski varnosti. Preostali med drugim zadevajo jedrske odpadke in sisteme za zgodnje opozarjanje ob nesrečah.

... potem pa se je zgodila Fukušima
Toda prepričanje, da je bilo narejeno dovolj, je odplaknil cunami, ki je 11. marca 2011 prekinil elektriko in ustavil hladilne sisteme v treh reaktorjih jedrske elektrarne v japonski Fukušimi. Svet je bil znova postavljen pred razmislek o varnosti jedrske energije.

Fotografije: EPA