Dizdarević je novinar, pisatelj in diplomat, ki se že 35 let ukvarja z Bližnjim vzhodom in je tam živel 12 let. Dolgoletni dopisnik Oslobođenja s tega "nevarnega območja" je bil tudi veleposlanik Bosne in Hercegovine v Jordaniji, Iraku, Siriji in Libanonu. Je prejemnik mnogih novinarskih nagrad in avtor devetih knjig, objavljenih v osmih državah. Opozarja, da se premalo zavedamo, da vojna v Siriji traja že več let.

V prvih štirih ali petih letih dogajanja v Siriji so se vsi zgražali, vendar pa je sčasoma tamkajšnje dogajanje, kot se dogaja tudi z vsemi drugimi stvarmi, počasi zdrsnilo v krvavo rutino. V svetu se dogajajo druge stvari in ljudje imajo druge težave in vsaka velika tema se počasi izrabi in pozornost se usmeri drugam.

Tako je bilo tudi v primeru Sirije, dokler se nista zgodili dve pomembni spremembi. Prva se je neposredno prenesla na Evropsko unijo in Evropo – to so ti nesrečni begunci. Zaradi čustev, povezanih s človeškimi tragedijami z utopljenimi, zadušenimi in ubitimi ljudmi, se je pozornost zelo hitro prenesla na Evropsko unijo, kjer so begunci odigrali le vlogo vžigalnika. Drugi dogodek, ki je prikazal sirsko krizo s čisto drugega zornega kota, pa je posredovanje Rusije.

Putin je intervencijo tri dni prej tudi napovedal in zraven povabil tudi druge, a povedal, da bo, če ne bo zanimanja, interveniral tudi sam. Ljudem, ki se s tem resneje ukvarjajo, je bilo jasno, da bo namero izvedel, saj ima tudi Rusija na tem območju svoje interese.

K temu je treba dodati še teroristični dogodek v Evropi, ko je bila javnost znova presenečena, pretresena in zmedena, podobno kot v primeru beguncev, nihče pa se vsa ta leta ob bogati besedni telovadbi o plenicah, ki so jih podarili, in o ograjah, ki bi jih morali ali ne smeli postaviti, ni vprašal, zakaj so ti ljudje sploh begunci, zakaj prav zdaj, zakaj ne že pred tremi leti. Vsi so po mojem globokem prepričanju zelo pazili, da se ne bi dotaknili bistva te zgodbe, ki je privedla do tega dogajanja. Podobno je s terorizmom in, če hočete, tudi s turško sestrelitvijo ruskega letala, je dejal Dizdarević.

Tudi sami pravite, da se o vzrokih sirske krvave vojne oz. o vzrokih za begunski val v Evropo ne govori veliko. Kje pa vi vidite pravi vzrok za ta konflikt?
Kdor koli se pogovarja o Bližnjem vzhodu in se ne zaveda, da gre tam v 99-odstotkih za geostrateški interes energije, je na napačni poti. Seveda se lahko dan in noč pogovarjamo o raznih prvinah, vendar pa je bistvo v popolnem preoblikovanju planeta zaradi interesov, ki jih zagovarja – danes bom rekel kar naravnost, pred tremi leti še ne bi – neofašistični imperializem, popoln teror korporacij in bank, ki za svoje interese rušijo mednarodno ureditev, utemeljeno z Listino Združenih narodov. Pozabili smo že, da so bile v tej listini kategorije, kot so spoštovanje suverenosti držav, nevmešavanje v notranje zadeve, nedotakljivost meja in tako naprej. V želji uzakonjenja sile, ki bi rada pobrala čim več svetovnih naravnih virov, se to danes ruši.

To, kar imamo danes, je peta faza katastrofalnih napak, ki so bile narejene, da bi destabilizirali svet in do konca izropali vire, ki so še na voljo. Prva napaka se je zgodila, ko so v imenu širjenja človekovih pravic in demokracije prišli na Bližnji vzhod z arabsko pomladjo, pri tem pa se je izkazalo, da so razrušili države, ki so sicer bile avtokratske, vendar pa dovolj dobro organizirane, da niso hotele prodati soda nafte za 3 dolarje. Druga napaka je napad na mednarodno ureditev, s katerim so zakonsko dovolili rušenje voditeljev, ki so bili zakonito izvoljeni, rušenje režimov in vzpostavljanje svojih. Tretja napaka je bila uvoz terorizma iz lastnih koristi, četrta napaka, ki ima prav tako številne prvine operacije, ki je vnaprej pripravljena za določeni namen, pa zgodba z begunci, ki je okrepila položaj Erdogana. Ta se je zaradi svojih notranjepolitičnih razlogov že izkazal in se bo še izkazal kot zelo resen destabilizirajoči dejavnik za celotno območje.

Kako to, da je Erdogan tako pomemben dejavnik (ne)razpletanja bližnjevzhodne krize?
On je bil varuh ključev zapora, v katerem so begunci in potem je te ključe prodal Merklovi in Evropski uniji za dve ali tri milijarde dolarjev – to Evropsko unijo, ki se zaklinja na demokracijo, odprte meje, svobodni trg, svobodo gibanja, je pripeljal v položaj, v katerem je Erdogan ne zadeva v ničemer drugem razen kot varuh zgodbe z begunci. To, da je pod njegovim režimom zaprtih največ novinarjev doslej, to, da mu režim zdrsuje v represivni islamizem, to ne zadeva nikogar več. Peta katastrofalna napaka je sestrelitev ruskega letala, ki je planet na pol koraka približala vojni med Natom in Rusijo. Sam sem vsekakor optimist in kot 90 odstotkov običajnih ljudi gojim skrito upanje, da bo na koncu le zmagal razum, ki tega ne bo dovolil. Vendar pa, ko vidite, kako se vse postopno, korak za korakom pravzaprav dela proti stabilnosti, proti miru, proti varnosti, vse načrtovano in urejeno za ogromne posle multinacionalk, postanete zaskrbljeni.

Mislite, da je bila sestrelitev letala Erdoganova samostojna poteza?
Erdogan je celo javno povedal: "Mi ne moremo dovoliti nikakršne avtonomije Kurdov niti na tujem ozemlju." Na to izjavo se ni nihče odzval. Kaj pomeni danes, če kdo reče v mednarodnem pravu, da česa komu drugemu ne dovoli na tujem ozemlju? Temu jaz pravim rušenje mednarodne ureditve.

Po mojem globokem prepričanju so v torek Turki izgubili živce. Slepo branijo svoje koristi. Oni niso nikoli uresničili svojih zgodovinskih želja in hotenj otomanskega imperija do Bagdada, Damaska in Kaira. Erdogan goji patološko osebno sovraštvo do Asada, ker je računal na to, da se bo razširil prek Alepa do Damaska. To je eden izmed čisto mogočih razlogov, s katerim ima zdaj težave tudi Nato. Predvidevam pa, da v Natu še vedno ne prevladuje ideja, da bi bilo treba iti v vojno z Rusijo. Erdogan je že večkrat kazal nekakšno obsedenost v zvezi z negativno vlogo Rusije in je tvorec teorije, po kateri poseg Rusije v Siriji ogroža Nato in zahodno zavezništvo. Nisem pa prepričan, da je stališče Nata zelo daleč od Erdoganovega.

Drugi razlog, ki zveni kot nekakšna teorija zarote, vendar pa menim, da ga ne bi smeli izključiti iz igre – to je ameriško spoznanje, da je v vsej tej zgodbi in njenem razpletu prek pogajanj in upravičevanja ruskega položaja v njej prišlo do strinjanja nekaterih ameriških zaveznic, da je treba Sirijo in Rusijo upoštevati. Celo Holland se je napovedal na obisk in tudi jordanski kralj je bil tam. Zato gre morda za potrebo Amerike, da onemogoči nadaljnje širjenje ruske alianse. Bo pa zdaj stanje zelo težko vrniti v ravnovesje, pravzaprav ne v ravnovesje, pač pa na raven monocentričnega upravljanja. Do te teorije sem sicer nekoliko zadržan, a je ne izključujem.

Tretja zadeva je povezana s prvo. Govori o histeriji, ki je za Turčijo popolnoma neproduktivna. Zaradi potencialnih poslov, o katerih se je dogovarjala z Rusijo, bo doživela ekonomske posledice. Gre za naftno in plinsko zgodbo in za pripravljenost Rusije, da bi v Turčiji zgradila jedrsko elektrarno. Na drugi strani obstaja dejstvo, ki ga poznam, saj sem bil takrat v Iraku in v Siriji: IS oskrbuje Turčijo z nafto. Že leta 2013 se je govorilo o tem, da IS prodaja Turčiji sod za 10 dolarjev in da na desetine in stotine, tisoče cistern vozi nafto v Turčijo, kar seveda ekonomskih težav Turčije ne bo rešilo, je pa pomembno. Ne smemo pozabiti tudi pomena družinskih vezi v azijski miselnosti. Erdoganov sin je glavni človek za nafto in energetiko v turški vladi. Rusi so dva tedna pred sestrelitvijo letala v petih dneh uničili okoli pet tisoč cistern, ki so bile iz Iraka in Sirije na poti v Turčijo.

Če se ne bi vsi strinjali, da ste zares dober poznavalec Bližnjega vzhoda, bi vas zaradi tega, kar govorite, bržkone označili za teoretika zarote.
Ali je to teorija zarote, ko Turčija sklati rusko letalo, Nato pa potem v imenu prava in varovanja svojih interesov to dejanje upraviči oz. Turčijo podpre? Če premoremo vsaj malo zdravega razuma, nam je jasno, da je prav vseeno, ali je rusko letalo, ki je bilo brez bomb in se je po opravljeni nalogi vračalo, res za deset sekund kršilo turški zračni prostor. V teh napetih okoliščinah ni imelo nobenega namena povzročati škodo na turškem ozemlju. Mislim, da Turčija z najnovejšo politiko, ki jo vodi Erdogan, nima nobene želje za rešitev sirske krize. Turčija je pomagala pri oboroževanju Iraka in Sirije oz. IS-ja, logistično je podpirala prevoz orožja in se ni odzvala, ko se je zgodila tragedija v Kobaneju. Mislim, da obstoječa turška garnitura z Erdoganom ne more sprejeti umiritve položaja, ne da bi pred tem uresničila svoje namene. Turke pa zanimajo predvsem Kurdi. Kurdi niso več tisto, kar so bili pred petimi leti. Kurdi so se med tem politično uzakonili na volitvah v Turčiji, v vseh teh operacijah so se vojaško uzakonili in ne moremo jih več pomesti pod preprogo. Kurdi so postali pomemben dejavnik tudi zaradi sodelovanja z Američani v boju proti IS-ju. Kurdi v Siriji so dobili, v primerjavi s Kurdi v Turčiji, identiteto, pravico do šolanja in vse tisto, kar potrebujejo za avtonomijo. V Siriji se je vzpostavilo območje, na katerem je mogoča avtonomija sirskih Kurdov vse do turške meje.

Zakaj trdite, da v Siriji ne gre za versko vojno?
Ne, nič ni tako usodno kot svetovni geostrateški interesi, povezani z energijo. Vera je le orodje za doseganje histerije, ki ugodno vpliva na podpihovanje vojn. Popolnoma razumem, da je resnična sekularnost in medreligijsko razumevanje, ki je obstajalo v Siriji, motilo recimo Savdsko Arabijo. Sirija je zares država, v kateri najdete pod kupolo džamije v starem delu Damaska, ki je četrta najpomembnejša džamija v islamskem svetu, grob Janeza Krstnika, grob šiitskega rodoslovca Alijevega sina Huseina in grob sunita in Kurda vojskovodje Saladina. Zgodba o verski vojni je le pesek v oči. Uradni podatek arhiva EU-ja pravi, da je v svetu versko motiviranih le odstotek ali dva vseh registriranih terorističnih dejanj. Drugi, prav tako uradni podatek pravi, da so žrtve vseh terorističnih napadov na svetu v od 86 do 90 odstotkih muslimani. Torej so ti stereotipi medijev popolnoma napačni.
Že od vsega začetka je več kot 50 odstotkov sirske vojske sunitskega porekla.

Damaščanski muslimanski verski vodja je pred nekaj dnevi govoril o odnosih med kristjani in muslimani v Siriji ter o drami kristjanov, ki jo v tem času ti doživljajo tako in s toliko razuma, da si tukaj tega ne bi mogli predstavljati. Po drugi strani je sirski krščanski vodja v velikem intervjuju v osrednjem časniku naravnost in zelo jasno za to, kar se dogaja v Siriji, obtožil Zahod.

Ne vem, ali ste že slišali za svetovni recept ameriškega zgodovinarja Roberta Kagana, ki je leta 1989 definiral prihodnje smeri razvoja ameriške zunanje politike, po kateri bi bilo treba prekrojiti meje na tem območju v tri države; šiitsko, sunitsko in kurdsko. Vse zahodne rešitve težav na Bližnjem vzhodu gredo v smer etničnega in nacionalnega ločevanja oz. v smer rušenja tistega, kar ni postavljeno na ta način. Torej, če me vprašate, ali gre za versko vojno, lahko rečem, da gre, a o tem lahko govorimo le v tem smislu, da je bila taka vojna izzvana zaradi geostrateških koristi, ljudi pa so vanjo porinili. Podobno tudi Jugoslavija ni razpadla zaradi razlik med narodi, pač pa so nemire izzvali z drugimi projekti.

Pri geostrateških vzrokih pa gre za vzpostavljanje dominacije nad energenti, za odpiranje poti za zahodni biznis in zadrževanje tega sveta v neokolonialnih odnosih, da se ne bi mogel odzvati na izkoriščanje.

Leta 2011 smo lahko tudi v slovenskih medijih brali članke o razcvetu turizma v Siriji in o večstrankarskih volitvah. Zakaj se je ta napredek iztekel v vojno?
Kakršen koli je že Asad, dejstvo je, da je bil izvoljen na poštenih volitvah. Leta 2013 je Sirija spremenila ustavo in vzpostavila večstrankarski sistem. Asad je zmagal na legalnih in legitimnih volitvah, ki jih je opazovala misija, sestavljena iz predstavnikov 30 držav, med katerimi so bile štiri države iz Evropske unije in dve iz Nata. Takrat sem bil tudi jaz v Siriji in ta opazovalna misija je takrat oddala uradno poročilo, v katerem je potrdila legitimnost in tehnično pravilnost volitev. Absurdno je, ko se ljudje, ki to slišijo, čudijo, da je bil Asad izvoljen na legalnih volitvah zaradi mantre množičnih medijev, ki ga označuje za diktatorja. Prav tako kot se danes verjame, da je Asad pri Damasku izvedel napad s kemičnim orožjem. Vsi verjamejo, da je to storil Asad, ker jim nihče ni povedal, da je slavni MIT (Massachusetth Institut of Tehnology) napravil neodvisno analizo tehničnih, vremenskih, transportnih in drugih dejavnikov te zgodbe in ugotovil, da Asad s tem nima nobene zveze. Takrat sem bil tam in vem, da se je napad zgodil, ko je ekipa specialistov Združenih narodov, ki se ukvarja s kemičnim orožjem, stopila iz hotela v Damasku in šla na inšpekcijski obhod. Asad bi moral biti res norec, če bi takrat izvedel kemični napad na svoje ljudstvo.

Mislite, da se IS v resnici ne bojuje proti Zahodu in Zahod ne proti IS-ju?
Znova bom poenostavil: menim, da najbolj razdiralne sile fašistoidnega imperializma in novodobnega kolonializma in IS-ja opravljajo isto nalogo. Gre za vzajemno povzročanje sovraštva in panike – poglejte, kaj se dogaja v Belgiji – zato je jasno, da bo v večini evropskih držav dobila volitve najbolj skrajna desnica, saj jim je med ljudi uspelo zasejati histerijo, ustvariti sovraštvo in dati pooblastila represivnim organom, da udarijo po človekovih pravicah, svobodi in zasebnosti. Hkrati kot vir nevarnosti obtožujejo muslimane in celo begunce, tiste, ki živijo med nami. Zelo dobro vem, da IS-ju ni treba uvažati teroristov z begunci. Oni že imajo svoje celice v Evropi. V Evropo pridejo z letali, v srajcah, kravatah in oblekah, pijejo viski in se ne udeležujejo molitev v mošeji. Zato se mi zdi res absurdno, ko najdejo sirski potni list ob samomorilskem napadalcu, ki ga je razneslo do nerazpoznavnosti, da bi ljudi napeljali na idejo, da je to storil eden izmed sirskih beguncev, ne pa pripadnik druge ali tretje generacije priseljencev. Ko se po sedmih dneh zadeva razjasni, si ljudje zapomnijo samo to, da naj bi to storil sirski begunec in veliko laže sprejmejo misel, da je nujno treba zapreti mejo, da bi omejili vstop sirskim beguncem. Tako dosežejo cilj, ki je zelo pomemben za IS, in ustvarijo refleks svetovne obtožbe muslimanov, ki jim terorizem ni padel niti na kraj pameti, pričakovanja, da bi se morali vsi po svetu opravičevati in distancirati od dogajanja. Bil sem v predmestjih velikih bližnjevzhodnih mest in povem vam, da je to najstrašnejše, kar sem sploh kdaj videl. To me je privedlo do razumevanja mladine, ki živi tam in pravi, da je zanjo smrt oz. razstrelitev pravzaprav rešitev.

Po eni strani lahko na Bližnjem vzhodu gledamo rušenje držav z vojaškimi sredstvi, po drugi pa razblinjanje moči zahodnih demokratičnih držav. Kaj se dogaja z državo, kot smo jo poznali?
Nekoliko poenostavljeno lahko rečem, da ZDA primarno niso več država, pač pa so primarno korporacija, da pravzaprav funkcionirajo po načelih korporacije – torej kot državna organizacija v funkciji interesov. Ti interesi so bili včasih razporejeni veliko bolj enakopravno in na veliko več subjektov, danes pa so skoncentrirani v nekaj središčih. To lahko ilustriram s primerom pomembnejših medijev, ki so bili pred 15 leti v lasti 56 velikih korporacij, danes pa so v lasti treh.

To pomeni, da se središča moči, mesta, s katerih se dirigira, krepijo. Iz svoje diplomatske prakse vam lahko povem, da danes v diplomaciji nimamo več močnih osebnosti. Tisti, ki so bili taki, so se preselili v korporacije, ker so tam centri moči in odločanja.

Diplomacija ni več tisto, kar je bila nekoč. Nekoč je bila sestavni del vodenja politike, danes pa je kurirski posel, s katerim se ukvarjajo ambiciozni ljudje, ki so se s tem pripravljeni ukvarjati. Danes je celotni sistem organiziranja planeta izključno v funkciji biznisa, ne pa v funkciji splošno definiranih ciljev za dobro ljudi, tudi za dobro lastnih državljanov, če hočete. To je prešlo že vse sprejemljive meje, saj se je danes okoli 90 odstotkov skupne svetovne proizvodnje preselilo v roke petih ali šestih odstotkov ljudi. To je stanje, ki nas mora kmalu pripeljati do meje, ki ji rečemo rdeča črta. Ta začudenost Evrope po sto letih kolonializma in neokolonializma na Bližnjem vzhodu in Afriki, še zlasti Francozov in Angležev, ki so tam desetletja vedrili in oblačili, je danes malo groteskna. Govori o tem, da ljudem zaradi neke majhne koristi ni mar, kaj se zgodi z nekom drugim, pa tudi, da so politike in vlade dobivale volitve prav zaradi uresničevanja teh ciljev, ne da bi mislile še na kaj drugega. V zadnjih sto letih Bližnji vzhod zaznamujeta dve pomembni komponenti. Prva je ta, da je bil oropan – tukaj mislimo na t. i. sedem sester oz. sedem največjih energetskih korporacij – druga pa, da niso dovolili, da bi se prebivalstvo izobrazilo, osamosvojilo in ustvarilo svoj srednji razred, ki bi bil gibalo sprememb na bolje. Če bi jim to dovolili, bi ustvarili svoj politični sistem in svojo vlado, ki bi se nekega dne vprašala, pod katerimi pogoji bi jim dala svoje blago.

Tudi Evropa je zanimiva; po eni strani kot celota sploh ne deluje kot država, po drugi pa tudi njene najmočnejše članice vojsko združujejo v Natu. Kaj se dogaja z Evropo?
Če smo realni, moramo priznati, da tudi evropski voditelji niso preveč razmišljali o odnosih znotraj Evropske unije. Prepričan sem, da begunci niso ustvarili evropskega problema, pač pa so Evropi in Evropejcem le odprli oči, da lahko vidijo, kako neorganizirana je Evropska unija. Unija oz. njene zahodne države so prav tako obsedene z ekonomskimi cilji in načinom razmišljanja in vzporedno z urejanjem ekonomskih želja so pozabile utrditi tudi politično organizacijo Evropske unije. Potem pa se zgodi, da Evropska unija ne more asimilirati milijona beguncev. To je farsa. Evropska unija je konservativna, sebična in klavstrofobna. Njen prvi odgovor na težave je zapiranje v svoje meje in ščitenje svojega denarja. Analitiki in poznavalci z Bližnjega vzhoda so bili zgroženi. In Evropske unije na Bližnjem vzhodu sploh ne doživljajo več kot ene od vodilnih političnih struktur in sil, od katerih je odvisno dogajanje na planetu. Na Vzhodu je Evropska unija kot nova ideja, moč in vplivna sila šele na tretjem ali četrtem mestu v primerjavi z vsemi ostalimi.
Evropska unija je dovolila, da je v zgodbo z begunci med drugim prste izdatno namočila Turčija in s tem bogato zaslužila, si pridobila status in napravila dober posel. Žal se pri tem ne bo ustavila. Zgodbe s sestrelitvijo letala še ni konec.

Evropska unija ima tako slab sistem, da ni sposoben odgovoriti na problem nekaj sto tisočih beguncev, ne zna se enotno odzvati na vprašanje beguncev in prišla je v položaj, v katerem ni sposobna soglasno sprejeti pomembnih odločitev. Prišlo je tudi do zakasnitve sprejemanja nekaterih držav v EU, tudi Bosne in Hercegovine, ki je na zadnjem mestu. Zdaj se vsi čudijo znanemu mednarodnemu dejstvu, da v politiki ne more biti praznega prostora. Če v neko evropsko državo ne bo vstopila EU, bo prostor prepustila nekomu drugemu. Bosna in Hercegovina je bila pred 15 leti institucionalno veliko močnejša od Bolgarije in Romunije, edino merilo za njun vstop je bila namera o graditvi plinovoda po njunem ozemlju, zdaj pa se vsi čudimo zaradi močnega prodiranja Turčije na področje izobraževanja, medijev in kulture. Vidim, da se dogaja islamizacija in da se številni mladi ljudje, ki iščejo svojo identiteto, naslanjajo na Turčijo. Imamo islam in histerijo, ki ga ta prinaša s seboj. Podobna zgodba je v primeru Turčije, ki je bila pred 15 leti povsem dostojen partner za članstvo v EU-ju. Takrat je niso sprejeli, zdaj pa se že odmika od posvetne države in se približuje nečemu, kar je daleč od Evrope in kar prav gotovo nekomu ustreza.

Ali sploh vidite rešitev tega zapletenega položaja?
Do rešitve teh nasprotij lahko pride, če bodo Evropejci in prebivalci Bližnjega vzhoda oz. njihovi voditelji našli dovolj modrosti, razuma in moči in začeli iskati vzroke in korenine terorizma in vojn. Bojim se, da so politiki in politika nasploh zaradi koristi, ki so povezani z vsemi temi multinacionalkami in bankami, že žrtev teh interesov. Nisem pristaš teorije zarote, moram vam pa povedati, da govorim o stvareh tako, kot jih vidim. Politiki starega kova pa so na žalost preteklost.