udarja po teroristih s spiska Bašarja Al Asada in spreminja razmerje moči v Siriji, kjer se proti režimu bori kopica raznolikih upornikov, pretežno islamistov, ob robu nekje so še Kurdi.

"Ne borim se več za Bašarja. Zdaj se borim zase, za svoje življenje. Dve leti sta bili preveč ... Zdaj tako ali tako prihajajo Rusi," mi je pred dvema tednoma na Obrežju priznal Zijad, da je dezerter iz Sirske arabske armade (SAA). Mlajši bratranec je dobil vpoklic in mu je sporočil, da gre čez mejo, sam Zijad je bil nameščen na obrobju Damaska, s podkupnino častnika je prišel do kratkega dopusta in naslednjo noč sta bila že v Libanonu.

Če bežijo Damaščani ...
"Bilo je preveč vsega," je v francoščini pojasnil visokorasli Damaščan, tehnično izobražen, iz dobro stoječe družine, ki je podpirala sirskega predsednika. Kaj zdaj? "Vseeno mi je, Sirija je uničena," je sklenil in ob kretnji razkril vojne brazgotine po roki. Ob njem je bila skupinica mladih fantov in deklet, vsi meščani sirske prestolnice in iz okolja, vajenega podpirati režim stranke Baath, ki že pol stoletja vlada Siriji. Če so oni obupali, se lahko Bašar Al Asad res še oklepa oblasti v predsedniški palači nad Damaskom?

Asadu primanjkuje vojakov

Konec julija je 50-letni sirski vladar v enem izmed redkih nastopov pred javnostjo presenetljivo priznal, da mu manjka vojakov. Hkrati je bila napovedana amnestija, sočasno pa so se pospešeno lovili mladeniči ustreznih let za vojsko. Še iz obalnih predelov osrčja dežele alavitov, skrivnostne sinkretično-šiitske sekte, kateri pripada družina Asad, so prihajala poročila o več sto skrivačih, ki se izogibajo vpoklicu v vojsko. Na bojiščih je pobuda prešla v roke nasprotnikov, vrste porazov na severu in jugu nista mogla preprečiti niti Hezbolah niti Iran. Ko ključna šiitska zaveznika nista mogla več spreminjati razmerij na bojiščih, je ostal samo še en adut - Rusija.

Uradno po IS-u, večinoma pa po upornikih
Po štirih letih in pol je vojna v Siriji dobila nov pospešek - v boj se je neposredno vključila še Rusija, katere letalstvo s 50 letali in helikopterji uničuje nasprotnike sirskega vladajočega režima. V Moskvi trdijo, da bombardirajo razvpito Islamsko državo, a večino zračnih napadov izvajajo na ozemljih, ki jih nadzorujejo sirske uporniške skupine. (IS se nima za del sirske revolucije, ne priznava državnih meja in je v vojni z vsemi deležniki sirskega spopada, ob tem je glavnina IS-ovih sil in prebivalstva v Iraku, zaradi česar ni podrobneje zajeta v tem članku)

V zrak letijo tako položaji Al Kaide, orožje prevladujočih salafistov iz Arar aš Šama kot tudi poveljniška mesta brigad FSA-ja, kamor je še nedavno prihajalo protitankovsko orožje ZDA in zalivskih držav. Moskva je vpletena v sirsko vojno že od samega začetka, pri čemer je vseskozi trdno stala ob strani zavezniku Bašarju Al Asadu. Tako politično kot vojaško, kar je bilo za preživetje režima ključno. Dobave orožja, streliva in druge opreme so tekle nepretrgoma, obnavljala so se letala, urili so se vojaki za upravljanje novih sistemov ...

Ko v sirski kaos priletijo Rusi
A zlasti na severu države je uporniška koalicija Džaiš al Fatah (Vojska osvojitve) zadnje mesece vztrajno napredovala in začela ogrožati tako obalno Latakijo kot osrednjo planoto s Hamo. Posredno je postalo ogroženo tudi edino rusko vojaško oporišče v Sredozemskem morju v pristanišču Tartus. Septembra je kocka padla in Rusi so se z letali, tanki ter vsaj 2 tisoč vojaki prikazali v Siriji.

V sredo so se začeli letalski napadi in zdaj se čaka, kaj bo to spremenilo na bojiščih in predvsem ali se je že tako krvava in kompleksna vojna še bolj zapletla ali pa bodo ruske bombe prepričale raznovrstne islamiste in upornike, da zmaga ni mogoča in so edina pot do konca vojne pogajanja tudi s, hočeš nočeš, Asadom.

Razbita država, ki generira begunsko krizo
Preden se dogodki v Siriji zasukajo v eno, drugo ali tretjo smer, velja pogledati stanje po bojiščih in vojskujočih se straneh v razsuti državi, preden je v vojno neposredno vstopila Rusija.

Bistveno: po podatkih UNHCR-ja je polovica nekdaj 22-milijonske Sirije razseljene, ob začetku vojne leta 2011 je povprečna starost znašala 21 let. Zaradi spopadov je umrlo po različnih ocenah od 220 tisoč ljudi do 320 tisoč ljudi, krepko več kot pol milijona jih je bilo ranjenih.

V štirih letih vojne je dobre 4 milijone Sircev pobegnilo v tujino, od tega levji delež v sosednje države Turčijo, Libanon in Irak. Znotraj same Sirije je beguncev s svojih domov več kot 7,6 milijona, večji del se jih je zatekel na območja pod nadzorstvom režima. Iz Sirije in okolice je v zadnjega pol leta stekel begunski tok v Evropsko unijo, ki se ob vsej pozornosti javnosti in burnih polemikah sooča z begunsko krizo.

Glavni deli države v rokah Asada
Vladni režim Bašarja Al Asada nadzoruje tretjino ozemlja, kjer pa živi večina preostalega prebivalstva, saj to ozemlje zavzema osrednji naselitveni pas v Siriji: prestolnico Damask, Homs in Hama na sirski planoti in obalni pokrajini Tartus in Latakijo, kjer živi večina alavitov. Zaradi vojaško-politične doktrine o prisotnosti v vseh pokrajinah, se SAA bori v kar štirih glavnih provincialnih mestih: Alep, Dara, Der Ezor in Hasake so mesta z vročimi frontami. Od 14 sirskih provinc sta izgubljeni le Idlib in Raka (IS). Strateško ima zadnje mesece vse več opravka z Islamsko državo, ki v puščavah Homsa ogroža ključna plinska polja in tudi letalska oporišča.

Milica NDF postala glavna kopenska sila
Režim ni monoliten, saj je Sirska arabska armada (SAA) s številnimi dezertacijami zlasti sunitov v prvih dveh letih vojne izgubila ogromno številčno moč. Glavna prednost vladne vojske je letalstvo (SyAAF), v katerem prevladujejo motivirani alaviti, a hkrati je zračna prevlada tudi kriva za teroriziranje uporniških predelov s tako imenovanimi bombami iz naftnih sodov, zlasti iz helikopterjev. Drugi vojaški steber so z 80 tisoč pripadniki Nacionalne obrambne sile (NDF), vsedržavna prostovoljna milica, ki temelji na lokalnih enotah in veljajo za bolj motivirane v kopenskih bojih, izurili so jo po iranskih vzorih. Tukaj je še kopica manjših milic, predvsem iz vrst versko-nacionalnih manjšin ali manjših političnih strank, med njimi je kot posebnost tudi sirska nacional-socialistična stranka.

Hezbolah in Iran vrnila režimu pobudo
Leta 2013 je pobudo na stran Asada vrnil poseg libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah, ki je zavzel obmejno mesto Kusajr v bližini Homsa. Dvanajstniški šiiti v Siriji sicer predstavljajo le 2 odstotka prebivalstva, tako da je glavni motiv Hezbolaha zavarovanje obmejnega pasu. V vojni je umrlo več sto pripadnikov Hezbolaha, z boji za gorsko mesto Zabadani (glej sliko) je število umrlih preseglo tisto iz vojne z Izraelom iz leta 2006. Iran vseskozi pomaga predvsem denarno in obveščevalno, na terenu je dejavna Republikanska garda oz. njen bojni oddelek za tujino Kuds, ubitih je bilo več kot sto Irancev. Ravno Iranci tudi financirajo prihode šiitov iz Afganistana in Iraka, da se borijo na strani režima.

FSA že davno izgubil primat med uporniki
Uporniška stran je še veliko bolj fragmentirana, po podatkih spremljevalcev sirskih napetosti obstaja okoli 500 (!) enot oz. skupin, ki so delovale ali še delujejo samostojno. Na začetku je bila Svobodna sirska armada (FSA), ki so jo ustanovili prebegli vojaki, krovna organizacija, ki pa nikoli ni vzpostavila delujoče hierarhije in enotnega sistema poveljevanja. Priznavanje Sirske nacionalne koalicije (SNC) je bilo pretežno nominalno in brez vzajemnih političnih odnosov.

Tuji sponzorji s skupinami po svoji podobi
Z izgubo pobude v vojni leta 2013 je prišlo tudi do političnega zasuka, islamisti različnih odtenkov so se dokončno osamosvojili in prevzeli FSA-ju zajeten del borcev. K izjemnemu drobljenju uporniških sil tako vojaško kot politično so ogromno pripomogli tuji pokrovitelji. Savdska Arabija, Katar in Turčija so glavni protagonisti, ki so v Siriji vzpostavili sebi zveste in tudi medsebojno konkurenčne skupine.

ZDA in njene zahodne ter zalivske zaveznice so urile ter opremljale z uradno "nesmrtonosno vojaško pomočjo" zmerne uporniške skupine, ki niso uporabljale sektaškega izrazoslovja. Ker ZDA niso zmogle ustaviti sirskega vojaškega letalstva, ravno to pa zakrivi daleč največ žrtev med civilisti, so ameriško podpirane skupine hitro izgubljale podporo med prebivalstvom uporniških predelov.

Štirje glavni uporniški igralci
Radikalizacija upora in prvotno fragmentiranje ter zadnje leto vnovično združevanje različnih skupin, pri čemer je vzporedno postalo uspešno oblikovanje regionalnih uporniških koalicij (kot zgoraj omenjena Džaiš al Fatah), so privedli do tega, da zdaj na uporniški strani izstopajo štirje veliki igralci.

Sirska Al Kaida - vseprisotni fanatiki
Džihadistično-salafistična Fronta Nusra je uradna sirska veja Al Kaide, ki jo vodi Abu Mohamed Al Golani. Razkol in spopad z Islamsko državo 2014 je Nusra preživela, postala je bolj sirska in predvsem močnejša v uporniškem okolju. Številčno sicer še zdaleč ni najmočnejša, po valu zadnjih pridružitev (Čečeni in Uzbeki so se združili ravno ob začetku ruskih napadov) naj bi imela okoli 12 tisoč borcev. Z disciplino, izurjenostjo in pripravljenostjo na samomorilske juriše so pomembno prispevali k letošnjim zavzetjem v provinci Idlib, vključno s provincialnim glavnim mestom. Ob dodelani propagandi in priseganju na Al Kaido ne skrivajo končnega cilja - vzpostavitev kalifata, ki bo znal udariti tudi po nevernikih zunaj Sirije, zaradi česar so bili tarča tudi napadov ZDA, proti-IS-koalicije in zdaj še Rusije.

Gibanje svobodnih mož Levanta na pohodu
Kljub izredni vidnosti Nusre pa ima glavno besedo na uporniškem severu druga salafistična skupina, ki pa ne oznanja svetovnega džihada. Gibanje svobodnih mož Levanta oz. Arar aš Šam je vodilna islamistična uporniška skupina, ki redno v svoje vrste sprejema nove in nove skupine, zaradi česar je približno trikrat večja od Nusre, prisotna je po večini Sirije, glavno jedro moči pa je v Idlibu in Alepu. Arar ima povezave z Al Kaido, saj so se ustanovitelji borili v Afganistanu, a lani septembra je v skrivnostni eksploziji umrlo okoli 40 voditeljev skupine.

A namesto razpada je postal Arar še številčnejši in močnejši, s čimer je dokazal organizacijsko moč. Bil je glavna sila uspešne Vojske osvojitve, pred tedni pa je po enoletnem prehodnem obdobju dokončal imenovanje novega vodstva. Vodja je postal Abu Jahia al Hamavi, inženir v 30. letih, ki je ob nastopu podkrepil oddaljitev od Al Kaidinih korenin, po čemer se vse bolj jasno ločijo od Nusre, s katero sicer vojaško izjemno tesno sodelujejo. Hkrati ni dvoma o salafizmu - puritanskem islamu, ki prežema skupino. K blaženju tonov navzven naj bi prispeval Katar, ki velja za glavnega podpornika Ararja, ki s sistemom šeriatskih sodišč in upravljanjem mest ter vasi daje vedeti, kakšna bi bila pravoverna sunitska Sirija. Hudih telesnih kazni na primer ne izvajajo, so pragmatični, saj velja princip prepričevanja z zgledom.

Gospodar vojne pred vrati Damaska
V okolici Damaska je glavna uporniška sila Islamska vojska (Džaiš al Islam - JaI), ki je neposredna konkurentka Arar aš Šamu. V obkoljenem večstotisočglavem predmestju Duma je zrasla močna uporniška skupina, ki si je v obkoljenih enklavah zdaj podredila vse šibkejše skupine. Islamska vojska naj bi imela več kot 20 tisoč vojakov, glavni pokrovitelj pa je Savdska Arabija, zaradi česar ne čudi salafistično-vahabistična usmeritev, ki je po volji Rijada. Skupino simbolizira voditelj Zahran Alouš, absolutni vladar svoje vojske in po kritikah neizprosen gospodar vojne.

Dolgo je na vzhodu Damaska vladalo zatišje, čeprav je Alouš pred očmi Asadovih letal izvedel tudi vojaško parado z več tisoč udeleženci. Pred tedni pa je JaI udaril, a ne proti vzhodu za razbitje oblegovalnega obroča, temveč proti severu in presekali so avtocestno povezavo Damask-Homs, vladni protinapadi pa niso obrodili sadov.

In kje je FSA? Na severu in v osrednjem delu države so postale brigade podpora udarnih islamistov, ob tem so številne enote FSA-ja povsem lokalno vezane na svoja mesta in vasi. V marsikaterih obkoljenih vaseh v okolici Damaska so privolili v lokalna premirja. Predvsem pa brez koalicijske navezave na Arar, JaI ali Nusro nimajo samostojnih uspehov, kar s stališča Moskve tudi pojasnjuje bombardiranje FSA-enot, ki so v zavezništvu z islamisti.

Južna fronta s programom iz protestov 2011
Vseeno FSA ostaja pomemben dejavnik v razdrobljeni Siriji in dejansko glas zmernih upornikov - na jugu v provinci Dara in Kuneitra dominantni položaj med uporniki zaseda Južna fronta FSA. Gre za koalicijo 50 enot z več kot 30 tisoč vojaki, ki jih usmerja in tudi opremlja poveljniški center v Jordaniji, kjer so častniki in obveščevalci ZDA ter večine zalivskih držav. Po nekaj osvojitvah mest in oporišč SAA-ja so poleti sprožili ofenzivo za dokončno zavzetje razdeljenega mesta Dara, simbolnega rojstnega mesta protestov in revolucije. A ofenziva je spodletela, zaradi neenotnosti in strateških napak pa so Jordanci z Američani celo zaprli pipico za novo orožje.

Zatišje je trajalo le nekaj tednov in ravno v teh dneh je Južna Fronta, ki sicer sodeluje z Ararjem, ne pa z Nusro, krenila v napad v Kuneitri ob meji z Izraelom in zasedla nekaj nadzornih točk ter nekaj hribov na Golanski planoti. Pomembnost Južne Fronte za uporniško stran, zlasti za politike v izgnanstvu, je sicer v njenem političnem programu, saj je edina relevantna skupina, ki še prisega na slogane iz protestov 2011.

Uradno za Moskvo FSA ni teroristična skupina
Najbrž je tudi ruski zunanji minister Sergej Lavrov mislil zlasti na Južno fronto, ko je v Združenih narodih o ruski politiki bombardiranja upornikov pojasnil: "Svobodne sirske armade nimamo za teroristično skupino. Menimo, da mora biti FSA del političnega procesa, kot še nekatere druge oborožene skupine, ki jih sestavljajo domoljubni opozicijski Sirci."

Čaka se na sirski Dayton in Taif v enem
Besede prvega diplomata Rusije, ki podkrepijo razmišljanja nekaterih spremljevalcev sirske vojne. Z neposrednim vstopom v vojno je jasno, da Bašar Al Asad vojaško ne more pasti, uporniki pa ne zmagati. Ali lahko režim porazi raznovrstne uporniške sile? Kdo bo prispeval kopenske sile in ali se Rusi res želijo zaplesti v kopenske boje? Na drugi strani ostaja vprašanje, kaj se mora zgoditi, da zunanji podporniki vojne in odločujoče skupine v Siriji privolijo v prava pogajanja, ki bi prinesla za začetek vsaj prekinitev ognja.

Sirski Dayton (sporazum za Bosno in Hercegovino 1992-1995) ali Taif (sporazum za Libanon 1975-1991) vseeno še ni na vidiku, ob tem pa je tu še samooklicani kalifat Islamske države, džihadistični problem, ki presega tako Sirijo kot Irak.