Palestinske oblasti, ki jih zastopa Al Malki, nastale po sporazumu iz Osla v 90. letih prejšnjega stoletja, so pogosto označene kot kolaboratorske z Izraelom. Palestinci se pritožujejo, da ne služijo njim, temveč v sodelovanju z okupatorjem skrbijo za nemoten potek okupacije. Al Malki tega ne sliši rad.

Konec junija je tako palestinska policija v Ramali grobo zatrla nenasilne proteste mladine, ki je nasprotovala predvidenemu obisku Šaula Mofaza, načelnika izraelske vojske in obrambnega ministra v času 2. intifade, ko je izraelska vojska storila vrsto zločinov. Tega mu Palestinci ne morejo oprostiti. Mofaz je bil v času predvidenega obiska namestnik premierja.

Palestinske oblasti se spoprijemajo z vse večjimi očitki o koruptivnosti in nedemokratičnosti zaradi neizvedbe volitev. Glavni razlog za to naj bi bil razkol med vodilnima palestinskima gibanjema, Fatahom in Hamasom, a zdi se, da obema stranema status quo ustreza ne glede na ceno, ki jo palestinsko ljudstvo plačuje zaradi neenotnosti njegovega vodstva. V intervjuju smo se dotaknili tudi odnosa Evropske unije do palestinskega vprašanja in gibanja BDS, ki poziva k bojkotu, dezinvesticijam in sankcijam proti Izraelu. Z Al Malkijem smo govorili na Bledu, kjer je bil gost Strateškega foruma.

Kako komentirate stališče, da obstaja veliko pomanjkanje demokratične legitimnosti glede predstavljanja palestinskega ljudstva s strani palestinskih oblasti. Zadnje volitve v palestinski zakonodajni svet so bile leta 2006, mandat predsednika Mahmuda Abasa pa se je končal leta 2010.
No, tega ne komentiramo, saj se trudimo organizirati volitve in upamo, da jih bomo izvedli čim prej. Seveda je zelo pomembno poudariti, da je lahko, čeprav se je njegov mandat končal, predsednik Abas vršilec dolžnosti do novih volitev. To sploh ni problem za palestinsko vprašanje in tudi ni edinstven primer. Če boste pogledali stanje volitev za 193 članic, ki sestavljajo Generalno skupščino Združenih narodov, boste videli, da ima mnogo držav težave z demokratičnimi volitvami in demokratičnim predstavljanjem. Mislim, da je bolje, da obidemo ta problem in se osredotočimo na to, kaj lahko storimo. Moj predsednik se je od leta 2010 vsaj trudil. Če se spomnite, je izdal predsedniški odlok, s katerim je pozval k volitvam, a jih je Hamas takrat preprečil. Ne gre torej za to, da on zavlačuje z volitvami. Prav nasprotno. On si volitev želi, saj želi končati svoj dolg mandat. V nasprotju z mnogimi drugimi predsedniki pravi, da ne bo znova kandidiral, da resnično želi izpeljati volitve in prepustiti predsedstvo tistemu, ki bo zmagal. Zato je bolj kot kdor koli drug željan, da se volitve čim prej izvedejo.

Zagotovo se zavedate stališča dela palestinske družbe, da so palestinske oblasti nekakšen kolaborator z izraelskim okupatorjem ...
Vaša vprašanja imajo določeno tendenco ...

Zanimajo me vaši odgovori. Konec junija je palestinska policija grobo zatrla proteste proti nameravanemu obisku Šaula Mofaza v Ramali. Kako takšne sestanke upravičujete pred palestinsko javnostjo, ki nasprotuje normalizaciji odnosov? In še podvprašanje, je načrt Salama Fajada in Benjamina Netanjahuja za "gospodarski mir" del te normalizacije?
Moj bog, to niso vprašanja. Vi postavljate, kako naj rečem, sugestije, dejstva namesto vprašanj. A vam bom vseeno odgovoril. Prvič, sestanek z Mofazom se ni zgodil. Ko je predsednik začutil, da palestinski narod obisku ni bil naklonjen, ga je prestavil. To je dokaz, da se predsednik odziva in se zaveda, kaj ljudje čutijo. Drugič, če vprašate mene, veste, je povsem jasno, da so ljudje, ki so šli na ulice protestirat, pripadniki določene politične opcije. To je povsem jasno.

Mislite na Hamas?
Ne, ne na Hamas. Mislim na leve skupine znotraj Palestinske osvobodilne organizacije in to vedo vsi. V vsakem primeru, vsi imajo pravico izraziti svoje stališče na miren način, ne da bi posegli po nasilju. Povsem jasno je, da posamezniki včasih reagirajo drugače, kot to dopuščajo norme in zakoni. V tem primeru boste seveda obsojali določene posameznike, ne pa celega sistema. Če, recimo, jaz nekoga udarim, ne boste zaradi tega obsojali vseh Palestincev ali celotnega palestinskega vodstva, ampak mene. Morda sem imel nekakšne osebne razloge, da sem to storil. Zelo pomembno je ne posploševati, ko podajamo sodbe. Stvarem podajmo njihove normalne dimenzije in ne posplošujmo toliko. Verjamem, da se napake kdaj storijo. A pomembno je, da imamo dovolj poguma, da jih priznamo in se iz njih učimo. To je zelo pomembno in verjamem, da je palestinsko vodstvo to že večkrat storilo. Mislim, da je to zelo očitno. Glede sestanka z Mofazom ali komer koli drugim pa tole. Ko so ljudje izvolili predsednika, so mu zaupali, da jih vodi in sprejema pravilne odločitve. Ne more prositi odobritve ljudstva vsakič, ko se želi s kom sestati ali obiskati kakšno državo. Predsednik misli, da je sestanek z Mofazom ali Cipi Livni (nekdanja predsednica stranke Kadima, op. p.) nekaj, kar lahko pripomore k temu, da izraelska stran razume, kakšno je palestinsko stališče. Da, morda si želi odpirati komunikacijske kanale z določenimi elementi znotraj izraelske družbe, še posebej s političnimi strankami, ki imajo lahko določen vpliv v času, ko imata Netanjahu in Lieberman (izraelski zunanji minister, op. p.) zelo negativen odnos do palestinskega vodstva. Lahko bi vprašali, zakaj ima Lieberman tak odnos, ko poziva k smrti predsednika Abasa ali k njegovi osamitvi in poziva kvartet, da ga izobči in nastavi novo vodstvo, ki bi sledilo Liebermanovim navodilom. Ko takšna oseba napade predsednika Mahmuda Abasa, je to za nas kompliment, saj to pomeni, da predsednik počne nekaj dobrega za svoj narod, drugače Lieberman ne bi ponorel in govoril neumnosti. To je zelo pomembno. Glede gospodarskega miru, ki ste ga omenili, pa tole. Postavljati skupaj Netanjahuja in Salama Fajada ni pošteno. Sploh ni pošteno. Odkar je Fajad prevzel mesto predsednika vlade, se je izjemno trudil narediti zelo pomembne stvari. Zgraditi institucije in zmogljivost za palestinsko ljudstvo in nas približati državnosti ter nas na njo pripraviti. Zato smo izvajali ta dveletni načrt in to je bilo zelo dobro sprejeto v mednarodni skupnosti. Tesno smo sodelovali z ad hoc odborom za zvezo (AHLC), z norveškim ministrom Storejem, s Tonyjem Blairom (odposlancem kvarteta, op. p.) in mnogimi drugimi. Tudi Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in celo Evropska unija so bili zelo jasni in so priznali napore in dosežke, ki smo jih kot vlada dosegli v smislu gradnje institucij in zmogljivosti. Reči, da je gradnja institucij in zmogljivosti gospodarski mir, ni pošteno. O gospodarskem miru govori Netanjahu, mi nismo o gospodarskem miru nikoli govorili. Netanjahu skuša zbežati pred neposrednimi pogajanji s Palestinci, ustavitvijo gradnje naselbin in upoštevanjem načela kvarteta o mejah iz leta 1967 kot podlagi za pogajanja in tako naprej. Ne želi niti priznati, da bi palestinska država morala obstajati. Tako je mislil, da bi izboljšanje gospodarskega položaja Palestincem morda pomagalo pozabiti njihovo agonijo, njihovo trpljenje, dejstvo, da živijo pod okupacijo že od leta 1967. To je preprosto noro. Tudi, če se vaši življenjski pogoji izboljšajo, boste še vedno videli okupacijo, še vedno boste morali imeti dovoljenje za vstop v Jeruzalem, še vedno boste srečevali izraelske vojake, ko boste potovali iz enega v drugi kraj na Zahodnem bregu, in še vedno boste morali iti mimo izraelskih vojakov, ko boste hoteli potovati ven. To je resničnost. Če ste poslovnež in želite uvažati ali izvažati, morate iti do Izraelcev. Izraelci vas torej neprestano spominjajo, tudi če želite pozabiti, da ste pod okupacijo. Tako tudi ta koncept gospodarskega miru, ki ga Netanjahu obljublja, ne bo deloval. Kar smo mi kot vlada hoteli storiti, je ravno nasprotno. Želeli smo opozoriti, da smo še vedno pod okupacijo. Dokler bo okupacija trajala, ni možnosti za gospodarski napredek. Najprej končajmo okupacijo, nato se bo zgodil tudi gospodarski napredek na palestinskih ozemljih. Brez tega bodo nekatere omejitve, ki nas bodo držale na mestu. Lahko bi šli od tu do nebes, a nam okupacija preprečuje, da bi tja prišli. Okupacija je glavni razlog, da nimamo normalnega življenja in gospodarskega razvoja.

Evropska unija ima ambivalenten odnos do Palestine. Po eni strani dviga raven gospodarskih vezi z Izraelom, še vedno tudi omogoča uvoz izraelskih izdelkov iz zasedenih palestinskih ozemelj, po drugi strani pa je največja donatorica pomoči Palestincem. Kaj pravite evropskim državam, ki se skušajo na nekakšen način odkupiti s tolikšno pomočjo Palestincem, namesto, da na Izrael izvajajo pritisk in se trudijo končati okupacijo?
Najprej, biti moramo pošteni do Evropske unije. EU je preprečil nadgradnjo svojih odnosov z Izraelom in to povezal z razvojem mirovnega procesa. Zato se odnosi na tej relaciji v zadnjih letih niso premaknili naprej, saj ni bilo napredka v mirovnem procesu. Glede tega je treba EU pohvaliti. EU podpira palestinske oblasti v smislu gradnje institucij, projektov, programov in v smislu zmogljivosti. To je očitno in za to smo hvaležni. Vprašali ste glede izdelkov iz naselbin. Da, to je tema, o kateri se z Unijo pogovarjamo, in to zelo resno. Prvi, ki je izpostavil to vprašanje, je bil David Milliband, ko je bil britanski zunanji minister. Takrat so se v Veliki Britaniji začeli ukvarjati s tem vprašanjem. Zdaj o tem razmišlja Danska na ravni zunanjega ministrstva in ministrstva za mednarodni razvoj. O tem se zdaj razpravlja v veliko državah znotraj EU-ja. Pozvali smo jih, naj o tem razpravljajo in to tudi resno počnejo. Vem, da o tem razpravljajo v Jeruzalemu na ravni predstavnikov EU-ja v Jeruzalemu. Vem, da o tem razpravljajo v Bruslju in posameznih glavnih mestih v EU-ju, in to je za nas zelo pomembno. Resnično verjamem, da bomo prišli do točke, ko bo Unija sprejela kolektivno odločitev označiti izdelke, ki se proizvajajo v izraelskih naselbinah. Vse, kar je povezano s temi nezakonitimi naselbinami, bi moralo biti nezakonito. Niso nezakonite samo naselbine, ampak bi moralo biti nezakonito tudi vse, kar je v njih proizvedeno. Lahko bi šel še dlje in dejal, da bi morali vsi, ki živijo v naselbinah na zasedenih palestinskih ozemljih, veljati za nezakonite. Zato predlagamo, da bi moral biti naseljencem na zasedenih palestinskih ozemljih prepovedan vstop v schengenski prostor, saj kršijo mednarodno pravo. Proces sprejemanja takšnega stališča s strani evropskih držav bo dolg, a stvari bi se morale po našem mnenju premikati v tej smeri. Zelo me veseli, da obstaja resna razprava o označevanju izdelkov, izdelanih v naselbinah, da bi se razlikovali od drugih izdelkov. S tem bi se potrošnik izobrazil in bi mu bila dana možnost izbire. To je zelo pomembno. Veliko je idej, o katerih razmišljamo in ki jih bomo izmenjevali z EU. Upam, da bomo začeli stvari obravnavati na višji ravni, da bo Izrael razumel, da nadaljevanje okupacije ne bo neopaženo in da bo za to moral plačati ceno.

Palestinske oblasti nadaljujejo pogajanja z Izraelom na več ravneh, srednji in višji. Ohranjate vsaj stalne stike. Na drugi strani pa obstaja svetovno gibanje, ki poziva k bojkotu, dezinvesticijam in sankcijam proti Izraelu (BDS). Se ti dve politiki izključujeta?
Ne. Najprej bi vas rad popravil. Pravite, da se pogajanja nadaljujejo na srednji in višji ravni. To sploh ni res. Nikakršnih pogajanj ni na višjih ravneh. Pogajanj sploh ni. Zadnjič smo bili v stiku prek jordanske mediacije januarja letos. To je trajalo mesec dni, da bi videli, ali so se Izraelci z nami pripravljeni pogajati v skladu s stališčem kvarteta glede varnosti in meja. Tega niso storili. Od januarja ni bilo nikakršnih sestankov. In celo ti sestanki so bili omejeni na raven Saeb (Erekat, glavni palestinski pogajalec, op. p.) in Molčo (Jicak, glavni izraelski pogajalec, op. p.). To je bila raven sestankov.

Kaj pa želeni obisk Šaula Mofaza? Gre za namestnika premierja.
Najprej, Mofaz ni namestnik premierja. Takoj za tem je zapustil vlado. Ni več na tem položaju.

Takrat je še bil namestnik premierja.
Ja, ja, skratka ni. Ni govora o neposrednih ali posrednih pogajanjih. Ničesar takega ni. Predsednik je bil zelo jasen, da pogajanj ne bo, dokler bodo Izraelci gradili naselbine. Pogajanja bodo samo, če bo Izrael zamrznil gradnjo naselbin, sprejel okvir pogajanj, meje iz leta 1967 in se usedel za mizo ter pogajal. Brez tega pogajanj ne bo. Lahko vam zagotovim, da se glede tega ne pogajamo. Glede BDS-ja pa poglejte. Mi smo država. Četudi nas Izrael ne priznava, smo država, ki jo priznava 132 držav. Smo država članica UNESCA in septembra bomo zaprosili za status države nečlanice ZN-a v Generalni skupščini. Moramo delovati kot država. Če govorimo o morebitnih pogajanjih z Izraelom, moramo biti zelo previdni. Želimo pogajanja z Izraelom ali ga želimo bojkotirati? Glede tega moramo biti zelo previdni. Zato pravimo, da se bomo pogajali z Izraelom, če bo izpolnil pogoje kvarteta in mednarodne skupnosti. Seveda pa lahko palestinska civilna družba vodi kampanjo BDS-ja, to je njena stvar. A mi se v to ne vpletamo, saj bi bilo v nasprotju z uradnim stališčem palestinskega ljudstva, ki je iskanje možnosti za pogajalski proces. Palestinska civilna družba lahko vodi kakršno koli kampanjo, če vidi, da ima prijatelje po vsem svetu, bodisi v Južni Afriki, Evropi ali Združenih državah, celo v Izraelu, ki želijo podpreti BDS. To pomeni, da imamo v Palestini demokracijo in lahko vsak počne, kar želi. Pomeni pa tudi, da je naša civilna družba dovolj močna, da sproži kampanjo, ki ima podporo po vsem svetu in bi lahko bila zelo učinkovita. Zakaj ne? Mislim, da lahko civilna družba stori nekaj, česar mi ne moremo. Zato ni tu nobenega nasprotovanja.