Cronin kot novinar deluje predvsem v Bruslju, kjer spremlja politike Evropske unije na različnih področjih. Je avtor dveh knjig. V Korporativni Evropi (2013) se ukvarja z vplivi velikih korporacij na politike EU-ja, v Zavezništvu Evrope z Izraelom (2010) pa kritično opisuje odnos EU-ja z Izraelom in njegovo vlogo v izraelski okupaciji palestinskih ozemelj.

EU je protidemokratičen projekt, meni Cronin, ki opozarja, da na pomembne odločitve Unije, naj bo to uvedba skupne valute ali sprejetje trgovinskih sporazumov z ZDA in Kanado, odločilno vplivajo gospodarski centri moči, kot so skupine bank, naftnih in drugih velikih družb. Protidemokratičnost njenih politik pa je vidna tudi v odnosu z Izraelom, ki je zaščiten pred kritiko EU-ja, čeprav redno uničuje infrastrukturo na palestinskih ozemljih, ki jo plačuje ravno Unija oziroma njeni davkoplačevalci.

"Zloglasen" je postal marca 2010, ko je v Bruslju položil roko na ramena nekdanjega britanskega premierja Tonyja Blaira in mu dejal, da je aretiran zaradi vloge v napadu na Irak leta 2003. Leto pozneje je izvedel poskus državljanske aretacije izraelskega premierja Avigdorja Liebermana zaradi zločina apartheida. "Prosim, pospremite me do najbližje policijske postaje," mu je dejal, sicer brez uspeha. Pomanjkanja vztrajnosti se našemu sogovorniku ne da očitati. Liebermana je namreč spet poskušal aretirati tudi leto dni kasneje. S Croninom smo zato poleg stanja EU-ja in njegovih odnosih z Izraelom spregovorili tudi o meji med novinarstvom in aktivizmom. Po Croninovem mnenju jasne meje med tema dvema dejavnostma namreč ni.

V okviru Kulturne ambasade Palestine je Cronin prejšnji teden obiskal Ljubljano in imel predavanji na Fakulteti za družbene vede in v Trubarjevi hiši literature, po obisku pa je v članku za portal Electronic Intifada predstavil razloge za slovensko priznanje Palestine.

Kot dopisnik iz Bruslja spremljate zadeve Evropske unije tako rekoč iz njenega središča. Kako bi glede na svoje izkušnje in odkritja glede njenih politik opisali Evropsko unijo?
Mislim, da je bila Evropska unija vedno elitistični projekt in v bistvu tudi protidemokratični projekt, v zadnjih letih pa je postala na žalost še bolj protidemokratična, še posebej s t. i. varčevalno politiko. Poleg knjige o odnosih Izraela z EU-jem sem napisal tudi knjigo o moči korporacij v Uniji. Preiskal sem, kako se je gospodarska kriza zadnjih let izkoristila kot izgovor za uničenje sistemov socialne države v številnih delih Evrope. Še posebej sem preiskal, kako je precej majhna skupina vplivnih poslovnežev - znani so kot evropska okrogla miza industrialcev - vplivala na politike EU-ja. O tem ne preberemo skoraj ničesar v časopisih, a ta skupina obstaja. Gre pravzaprav za klub predsednikov uprav podjetij, kot so Volvo, Heineken, nekaterih bank, velikih ladjarskih družb, mislim, da so med njimi tudi naftne družbe. Videl sem dokumente, ki so jih posredovali EU-ju, v katerih so njihove ključne zahteve. V njih precej neposredno povedo, da želijo, da se ravno takšni radikalni ukrepi, kot smo jim priča v zadnjih letih, izvajajo še hitreje. To seveda nima nikakršne javne podpore.

Ko je nekdanji grški premier George Papandreu predlagal, da bi se običajni ljudje o teh ukrepih izrekli na referendumu, so najmočnejši evropski voditelji, med njimi Angela Merkel in Nicolas Sarkozy, ponoreli. Zato je moral odstopiti. Grčiji so tako rekoč vsilili novega začasnega premierja, kar so nato storili tudi v Italiji z Mariem Montijem. To je verjetno številnim ljudem odprlo oči glede tega, kako je tržni fundamentalizem zajel EU. Ne pravim, da je vse, kar je bilo narejeno, slabo, a v zadnjih letih je postalo vse skupaj skrajnejše.

Obstaja več vzporednih Evrop. Imamo eno vidno Evropo in drugo manj vidno. Govorim o pogajanjih med EU-jem in ZDA ter Kanado o trgovinskih sporazumih, ki so potekali v tajnosti. Evropska unija je zelo ponosna na svoj demokratični značaj, njeni prebivalci pa se politik, ki se izvajajo v njihovem imenu, niti ne zavedajo, kaj šele, da bi jih nadzirali.
Seveda. To je tipičen primer, kako majhna skupina podjetij postavlja agendo. Agendo za pogajanja z ZDA je v veliki meri zastavila skupina, imenovana Čezatlantski poslovni svet. V njej so tobačna industrija, nekatere velike banke in naftne družbe. Ta podjetja že nekaj časa menijo, da bi moralo priti do nekakšne t. i. regulacijske pretvorbe med EU-jem in ZDA. To v resnici ne pomeni, da si želijo strožjih predpisov za podjetja, ampak ravno obratno. Prizadevajo si za ukinitev okoljskih, zdravstvenih in socialnih predpisov, ki jih ne marajo. Ni mi všeč uradni naziv predloga sporazuma TTIP, čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo. Moral bi se imenovati kar sporazum Kentucky Fried Chicken. V EU-ju namreč obstaja prepoved umivanja perutnine s strupeno kemikalijo klor, lastnik KFC-ja, družba Yum!, pa želi umik te prepovedi v sporazumu. Ravno to namreč želijo, prizadevajo si za umik pravil, ki so bila uvedena z zelo dobrim razlogom, za zaščito javnega zdravja namreč. Za te družbe pa so ta pravila le ovira za maksimiziranje dobičkov, zato jih je treba ukiniti.

Ta dvojnost Evropske unije, ene za ljudi in druge za elite, je vidna tudi v zadevi Lux Leaks. Najodgovornejša oseba za tajne davčne sporazume v korist multinacionalnim korporacijam, Jean-Claude Juncker, je zdaj vodja najmočnejše institucije EU-ja, Evropske komisije, ki naj bi bila zavezana boju proti davčnim oazam.
(Smeh.) Ne vem, kaj naj sploh rečem. Že s samim vprašanjem ste povzeli, kako obscena je ta situacija. Jean-Claude Juncker je bil precej odgovoren za bedo, ki je bila vsiljena Grčiji, Španiji, Italiji in drugim državam. Dolgo je kot vodja evroobmočja zagovarjal brutalne ukrepe. Evro je dober primer. Zagovorniki skupne valute pravijo, da gre za čudovit projekt, ki Evropejce povezuje. Na površinski ravni je meni recimo seveda lažje, ko pridem iz Bruslja in mi ni treba iskati menjalnice. To je res, a to je zgolj en majhen vidik celotne zadeve.

Evro je tipičen primer, kako protidemokratična je Evropska unija. Načrt za enotno valuto je namreč pripravila Zveza za monetarno unijo Evrope, skupina bank in velikih družb, ki je želela ukiniti omejitve za tok kapitala. V bistvu je šlo pri evru za projekt bankirjev, zato ne preseneča, da se gre do konca pri reševanju bank, stroški tega reševanja pa se preložijo na ljudi, ki niso imeli nič s povzročitvijo krize. Za isto stvar gre pri korporativnem izogibanju davkom na veliki ravni. Velikim družbam so pomagale številne evropske vlade, ne gre samo za Luksemburg. Nicholas Shaxson je napisal izjemno knjigo Treasure Islands, v kateri je pokazal globalni obseg korporativnega izogibanja davkom. V kontekstu EU-ja pa je Luksemburg glavna davčna oaza, zato je precej smešno, da je nekdanji luksemburški premier zdaj na čelu Evropske unije.

Težave, ki jih imajo institucije EU-ja z razumevanjem demokratičnih načel, se lepo odražajo tudi v politikah EU-ja do Izraela, kar je tema, ki ji posvečate veliko časa. Podnaslov vaše knjige Zavezništvo Evrope z Izraelom je Pomoč pri okupaciji. Predstavniki EU-ja sicer radi poudarjajo, da je EU največji donator pomoči Palestincem. Kako torej EU pomaga pri izraelski okupaciji palestinskih ozemelj?
V bistvu že s tem pomagajo pri okupaciji. Glede na mednarodno pravo je Izrael dolžan poskrbeti za osnovne potrebe ljudi pod njegovo okupacijo. S financiranjem palestinske oblasti in osnovnih storitev na okupiranem Zahodnem bregu in v Gazi EU prevzema mednarodnopravne obveznosti Izraela. To dejansko pomeni, da EU plačuje za okupacijo. Naši davki plačujejo račun za okupacijo. Če EU misli, da mora to početi iz humanitarnih razlogov, bi moral vsaj račune izstavljati Izraelu in proti njemu sprožati pravne postopke, še posebej takrat, ko poškoduje projekte, ki jih je EU financiral. Do zdaj EU tega ni hotel storiti, kar pove veliko o tem, kakšne so njegove prioritete.

Sicer nisem še videl številke glede škode, povzročene poleti pri projektih v Gazi, ki jih je financiral EU, a prepričan sem, da gre za zelo visoke zneske. Kljub temu je EU privolil v sodelovanje na nedavni donatorski konferenci in obljubil še več denarja za obnovo Gaze. To je začarani krog uničenja in obnove, v katerem EU sodeluje, ne da bi od Izraela zahteval kakršno koli odgovornost. EU ima odgovornost ne samo do mednarodnega prava, ampak tudi do lastnih davkoplačevalcev. Če se davkoplačevalski denar porabi za projekt na Zahodnem bregu ali v Gazi, ta projekt pa Izrael potem uniči, ima EU vsekakor odgovornost do ljudi, ki so za te projekte plačali, da poskusi dobiti povrnjen denar, a EU te odgovornosti ne bo prevzel.

Uradno stališče EU-ja do izraelske okupacije palestinskih ozemelj je sicer precej jasno: palestinska ozemlja so okupirana, tamkajšnje izraelske naselbine so nezakonite, nelegitimne in ovira miru, pripojitev Vzhodnega Jeruzalema je pravno nična, Palestina bi morala obstajati v mejah iz leta 1967 in tako naprej. Izkaže pa se, da se ta načelna stališča razvodenijo nekje v bruseljskih hodnikih. Kako se to zgodi?
Večinoma zaradi stališč vlad članic EU-ja. Nekatere ključne članice namreč nimajo želje za uvedbo sankcij proti Izraelu. V zadnjem času se govori le o zelo skromnih ukrepih, kot je označevanje izvora izdelkov iz izraelskih naselbin. Jasne oznake o izvoru bi sicer pomagale gibanju BDS (bojkot, dezinvesticije in sankcije proti Izraelu, op. p.), saj bi se več ljudi odločilo za bojkot izraelskih izdelkov. A ta ukrep je očitno nezadosten, saj ti izdelki nastajajo na zasedenih ozemljih in jih sploh ne bi smeli niti uvažati v EU. Kdor je preučeval evropsko politiko, vam bo povedal, da bo politika vseh 28 članic pogosto postala tisto, kar bodo odločile najmočnejše evropske vlade. Govorim predvsem o Nemčiji in Franciji. Ko sta bila na oblasti tako Angela Merkel kot Nicolas Sarkozy, so govorili celo o zavezništvu Merkozy. Ko govorimo o odnosih z Izraelom, moramo vedeti, da so štiri največje članice Unije - Nemčija, Francija, Velika Britanija in Italija - vse zelo proizraelske.

Pojavljajo se kontradiktorne situacije. Ko Izrael napove širitev novih naselbin, se višji predstavniki EU-ja odzovejo, kot da so zgroženi, ko pa je poleti napadel Gazo, so bili odzivi Bruslja in nekaterih evropskih glavnih mest precej naklonjeni Izraelu, predvsem na začetku ofenzive. Glavni tiskovni predstavnik visoke predstavnice EU-ja za zunanje zadeve in varnostno politiko Michael Mann je napad na Gazo celo opisal kot povračilni ukrep, s čimer je odgovornost v bistvu pripisal Hamasu in njegovim raketam. Izraelu je EU dodelil neke vrste nekaznovanost. Precej brez pomena je, ko visoki predstavniki EU-ja podajo izjavo, v kateri kritizirajo širitev naselbin, če niso pripravljeni sprejeti političnih in gospodarskih sankcij proti Izraelu. EU pa je sprejetje takšnih ukrepov popolnoma zavrnil. Še slabše, nedavna visoka zunanjepolitična predstavnica EU-ja Catherine Ashton je bila zelo sovražna do početja običajnih ljudi. Izrecno je dejala, da EU nasprotuje pozivom k bojkotu Izraela. David Cameron je dejal nekaj podobnega, Francois Hollande tudi.

Isti ljudje, ki so hitro podprli sankcije proti Rusiji.
Točno tako. In to na podlagi precej šibkih dokazov, če ti sploh obstajajo. Še vedno se ne ve, kaj se je zgodilo malezijskemu letalu. Gre za zelo hinavsko politiko. Ko ji ustreza, se Evropska politika rada sklicuje na človekove pravice. Rada izpostavlja, da vsi njeni trgovinski in gospodarski sporazumi z državami po vsem svetu vključujejo člen, ki zahteva spoštovanje človekovih pravic, v praksi pa se ti členi uveljavljajo le pri državah, ki so strateško manj pomembne zaveznice, recimo pri Šrilanki in Zimbabveju. Proti Rusiji je EU poleti uvedel prepoved prodaje orožja, Izrael pa je glede tega zaščiten.

Kako gledate na trenutni val političnih razprav v Evropi glede priznanja Palestine kot neodvisne države, ki ga je, kot kaže, sprožilo švedsko priznanje Palestine?
Te razprave so pomembne simbolično. Številni ljudje, ki si prizadevajo za priznanje države Palestine, imajo po mojem mnenju zelo dobre namene. Menim pa, da obstaja tu tudi nevarnost, in sicer, da nas lahko to zavede. Vprašati se moramo, kaj natančno se s priznanjem priznava. V tem trenutku ni države Palestine, tako da se ne da priznati nečesa, kar konkretno obstaja. Obstaja pa nevarnost, da bi lahko država Palestina, če bi se kdaj zares vzpostavila, predstavljala le delček historične Palestine. Govorim namreč o majhnih žepih na Zahodnem bregu, ki jih Izrael poleg morda Gaze ne nadzira. To bi bil seveda popolnoma nepravičen položaj. Mislim, da bi se moralo palestinsko solidarnostno gibanje osredotočiti na človekove pravice.

Poziv širokega dela palestinske civilne družbe k bojkotu, dezinvesticijam in sankcijam proti Izraelu iz leta 2005 obsega tri ključne zahteve: konec kolonizacije Zahodnega brega in Gaze, polna enakopravnost Palestincev v Izraelu in spoštovanje pravice palestinskih beguncev do vrnitve. Po mojem mnenju so to zahteve, ki bi jih moral podpirati vsak resen aktivist za človekove pravice. Poziv k priznanju Palestine pa bi lahko na žalost predstavljal odmik od teh ključnih zahtev. Solidarnostno gibanje mora zato storiti vse, kar lahko, da nas to ne zavede.

Priznanje Palestine od recimo članic EU-ja bi torej morali spremljati drugi ukrepi.
Bilo bi popolnoma nesmiselno, če ga ne bi. Mahmud Abas (palestinski predsednik, op. p.) je imel odličen govor v Združenih narodih pred dvema letoma, ko je pozival k priznanju Palestine, a ta govor je le prazna gesta, če Palestina ne bo pristopila k Mednarodnemu kazenskemu sodišču in storila vse, kar lahko, da se Izrael pripelje pred to sodišče in ga preganjjoa zaradi zločinov proti človeštvu v Gazi. Podobno je z razpravami o priznanju. Če bodo te države sprejele lepo deklaracijo o priznanju Palestine, ob tem pa okrepile trgovinsko menjavo z Izraelom, to Palestincem ne bo pomagalo.

Ste pisatelj in novinar, nekatera vaša dejanja - pri tem mislim na vaša poskusa državljanske aretacije nekdanjega britanskega premierja Tonyja Blaira in izraelskega zunanjega ministra Avigdorja Liebermana - pa presegajo novinarstvo in vstopajo na področje aktivizma. Kje je po vašem mnenju treba povleči mejo med novinarstvom in aktivizmom?
Če sem povsem iskren, mislim, da jasne meje sploh ni. Ne nameravam drugim novinarjem govoriti, kaj naj počnejo, dovolj dela imam že s seboj (smeh), a mislim, da bi morali novinarji povzročati težave. Naše delo je, da močnim ljudem zagrenimo življenje. Prav to sem poskušal storiti, ko sem pristopil k Tonyju Blairu in Avigdorju Liebermanu. Če se ne motim, je Izrael v Gazi poleti ubil 17 novinarjev, večinoma Palestincev. Ravno zjutraj sem bral o 25-letnem fantu, Kaledu Hamadu, ki je delal dokumentarec o palestinskih zdravstvenih delavcih in o tem, s čim se soočajo med napadi na Gazo. V okviru dela je konec julija z reševalnim vozilom potoval v sosesko Gaze Šujaijo, ko je umrl v izraelskem napadu.

Če so takšni fantje tako pogumni, da nadaljujejo delo, čeprav vedo, da jih lahko izraelske bombe kadar koli ubijejo, zakaj je potemtakem tako veliko novinarjev na Zahodu prestrašenih pisati kar koli, kar bi se lahko štelo za sovražno proti Izraelu? Profesor na Univerzi v Glasgowu Greg Philo je opravil obširno raziskavo BBC-jevega poročanja o Palestini. Govoril je z BBC-jevimi novinarji, ki so mu povedali, da jih je, če objavijo nekaj, kar Izraelcem ni všeč, zelo strah tega, da bodo prejeli klic izraelskega veleposlanika ali sovražno elektronsko pošto proizraelskih lobistov. Zakaj bi si novinarji - govorim kolektivno, kot poklic - dopuščali, da nas nadlegujejo ljudje, ki podpirajo zločinsko obnašanje? Morali bi se upreti nosilcem moči. To sem hotel storiti. A večino časa opravljam popolnoma klasično novinarsko delo, preiskave, intervjuje, uredniško delo in podobno. Ne poskušam vsak dan aretirati nekoga drugega. (Smeh.)

Menite morda, da aktivizem škodi vaši podobi verodostojnega novinarja? Če naj bi bila nepristranskost eden izmed temeljev verodostojnega novinarstva, kako naj se spoštuje, ko poročate, recimo, o kršitvah človekovih pravic?
Drugim prepuščam oceno, ali je škodilo moji verodostojnosti, vsekakor pa je škodilo mojim zaposlitvenim možnostim. Izgubil sem delo zaradi tega. A kaj potem? Palestinci so izgubili življenja. Prej sem omenil 25-letnega palestinskega novinarja, ki so ga Izraelci ubili. To, da sem izgubil delo zaradi tega, ker sem tudi aktivist, je pravzaprav precej nizka cena. Razumem vprašanje nepristranskosti, saj sem delal tudi v korporativnih glavnih medijih. Pet let sem delal za časopis European Voice, katerega lastnik je bil tudi lastnik Economista. Uredniki so nam ves čas govorili, da moramo biti objektivni. In dolgo sem to sprejemal, potem pa sem se vprašal, kaj sploh pomeni biti objektiven. V kontekstu novinarstva, v kakršnem sem deloval, je to pomenilo, da so se uredniki bali objaviti stvari, ki bi res zagrenile življenje ljudem z močjo. Pomenilo je, da niso bili dovolj drzni, da kritizirajo, kar močni počnejo, vedno so skrbeli za vtis uravnoteženosti.

Če govorimo konkretno o Palestini, je nepristranskost enaka intelektualni nepoštenosti. V tistem časopisu sem pisal o zunanji politiki, predvsem o Bližnjem vzhodu, in uredniki so mi govorili, da ne smemo zavzeti nobene strani, da moramo dati enako težo temu, kar govorijo Palestinci in Izraelci. To pa je problematično samo po sebi. Če ves čas govorite o obeh straneh, to ustvarja vtis, da obstaja nekakšna enakopravnost med Izraelci in Palestinci, ki je v resnici ni. Če povem zelo grobo, Izrael je okupacijska sila, Palestinci pa so zatirani. Kako je torej mogoče ustvariti ravnotežje in obenem povedati resnico? Če sem hotel biti zmožen pogledati se v ogledalo ali mirno spati, nisem mogel več opravljati takšne vrste novinarstva. Govorim sicer o sebi, nikomur ne skušam povedati, kaj naj počne. Zaradi takšnega dela bi znorel. Morda pa tudi sem (smeh). Odločil sem se, da se želim ukvarjati z novinarstvom, ki ga Glenn Greenwald imenuje konfliktno novinarstvo. Ne trdim, da sem nepristranski, nikomur ne govorim, naj posluša mene, ker sem zelo uravnotežen. Ničesar takšnega ne trdim, le skušam prikazati stvari takšne, kakršne so. Če ljudem to ni všeč, je to njihova težava (smeh).