Hrvaška pisateljica in publicistka, ki je vedno brez dlake na jeziku, je spregovorila o razmerah na Hrvaškem, kjer zadnje čase množično protestirajo ljudje, nezadovoljni s politiko in usmeritvijo države. Z Rudanovo, ki je gledalcem predstavila nekaj zanimivih in pronicljivih misli, se je v Globusu pogovarjal Edvard Žitnik.

Povejte mi o stanju duha na Hrvaškem. Kakšni so ljudje, so vdani v usodo, so cinični, kaj pričakujejo od življenja v prihodnosti?
Nekaj velikega je, da so vsi na ulici. Tega nisem pričakovala, ker so Hrvati precej leni za kaj takega. Veseli me, da protestirajo, vendar nimajo prav. Protestirajo proti politikom, ki so bogati, ki so kriminalci, ker so to vsi politiki, tako naši kot vaši in ameriški; vendar so vsi le v službi kapitala. Ljudje po vsem svetu so doumeli, razen v Sloveniji, da morajo na cesto. Ampak vi imate lepo državo, pa greste na Triglav, kljub temu pa sem prepričana, da bo tudi Ljubljana, za katero nekateri trdijo, da je najlepša majhna prestolnica na svetu, doživela revolucijo na cesti, saj vam ne gre nič bolje kot nam. Tudi vaši politiki so kriminalci.

Ampak kljub vsemu, to je upor proti institucijam sistema, proti političnem sistemu, zakaj Hrvati svojih interesov ne uresničujejo skozi institucionalne poti? Imate volitve, imate parlament, imate politične stranke.
Globoko se zavedamo, da je naša premierka, ki poleg predsednika vodi državo, intelektualno nedolžna. To je gospa, popolnoma nesposobna za delo, ki ga opravlja. Drugi okoli nje, ki so morda tudi sposobnejši, pa so lopovi, navadni kriminalci. To se vidi, Sanader je končno v zaporu. Tudi naša opozicija je slaba, institucije sistema ne delujejo, zato je narod našel izhod na cesti, za kar menim, da je zelo dobro. Prvič so namreč ljudje politikom neposredno povedali, kaj si mislijo o njih: da so lopovi, kriminalci, izdajalci – vse najslabše.

Izgubili smo iluzije, ko gledamo svet. Spoznali smo, vsaj jaz sem, da držav ni več. Hrvaške ni več. Nimamo svojega morja, malo ste nam ga vzeli vi, malo Italijani; nimamo niti enega svojega hotela, ne motela, ne tovarne, ne bencinske črpalke, niti ene banke – nas ni, Hrvaške ni. Tako kot tudi Slovenije ni, samo da tega morda ne veste. Je samo večnacionalna družba. Morda sem nekoliko prezahtevna, zato bom citirala samo sebe iz knjige 'Uho, grlo, nož', ki je tako kot moje druge knjige prevedena v Sloveniji in v kateri sem napisala, da "Pet kokakol jebe ves svet". Obstajajo torej "kokakole", ne države. Seveda smo verjeli, jaz sicer ne, verjeli smo, da bomo imeli svojo državo in da bomo svoji na svojem.

Povejte mi nekaj o hrvaški prihodnosti. Kakšna je perspektiva Hrvaške, kakšno perspektivo želite svojim otrokom?
Sama sem izgubila vse iluzije, svojim otrokom, ki so še zelo mladi, skušam dopovedati – imam tudi vnukinjo –, otrokom, ki imajo neko upanje in ki verjamejo, da se bo nekaj spremenilo – vsi imajo fakultetno izobrazbo –, da bodo v nekem novem hrvaškem času, ker so visoko izobraženi, nekaj dosegli. Vztrajno jim poskušam pojasniti, da bodo nekaj dosegli le, če bodo začeli čim prej krasti. Upam, da bodo to doumeli in da bodo postali visokokvalificirani lopovi.