Situacija je bila nekako sledeča: v Kairo sem se vrnil iz Džube 19. januarja 2011. V Južnem Sudanu sem pokrival referendum o neodvisnosti in spremljal reke beguncev, ki so se stekale v nastajajočo državo s severa. Po dveh mesecih Gaze in Sudana sem bil že povsem izčrpan in 21. januarja odletel domov. Potem pa se je 25. januarja zgodil trg Tahrir, egipčanska revolucija. Bilo mi je, kot bi mi kdo iztrgal zmagovalni loterijski listič iz rok in še dolgo sem preklinjal ta bedni urnik usode.

Zdaj bi lahko znova začel s tem. Nazaj v Kairo sem odletel ravno v času, ko se je začela ljudska vstaja v Sloveniji - podobno kot v Egiptu vstaja proti avtoritarnim, manipulativnim, samovšečnim in na vse mogoče načine skorumpiranim politikom. Prejšnji torek sem se še uspel udeležiti prvih demonstracij v Ljubljani, že naslednjo noč pa me je neki zaspani taksist odložil v središču Kaira, soseski Zamalek. Tam me je čakal Matic Zorman, slovenski fotograf, ki po tem koncu sveta - brez vidne želje po vrnitvi domov - skače že dva meseca.

Naslednji taksi naju je odložil pred Tahrirjem, na sredini mosta čez Nil, najin hotel pa se je nahajal na drugi strani trga. "Sorry, here – stop. So sorry," je nerodno kolovratil v polomljeni angleščini in s kretnjami nakazoval, da dlje ne more. V daljavi, 200 metrov naprej, je bilo mogoče v medlem, oranžnem soju luči videti množico nemirnih ljudi. Med nami, na koncu mostu, so stali fantje s čeladami in palicami, oblečeni v odsevne brezrokavnike. To so bili prostovoljci, nekakšna civilna garda, ki varuje vse dostope do Tahrirja - nekdaj pred Mubarakovimi, zdaj pa Mursijevimi privrženci. In policijo, se razume. Ko sva jih dosegla, so oči že pekle in v nos se je zažiral oster vonj po solzivcu. Zaobšla sva Tahrir in v stranskih ulicah manevrirala med skupinami mladih. Ura je bila 4.00. Poslušal sem pokanje kanistrov solzivca in razbijanje srca. S seboj sem namreč vlačil kamero, stojalo zanjo, ves denar in v glavi premetaval slišane zgodbe o novinarjih, tujcih, ki so bili oropani ali drugače nadlegovani v okolici Tahrirja. "A lahko greva malo bolj vstran," sem prigovarjal Maticu. "Ne bi rad, da mi kdo stolče kamero, preden dejansko pridem v Gazo." (Nekaj dni pozneje je nizozemski fotograf Robert pripovedoval, da je bil prav nedaleč stran oropan.)

Dve resničnosti
Problem ni v protestnikih, ki so ponovno z odločenostjo zasedli Tahrir, ker si je novi, tokrat res demokratično izvoljeni predsednik Mohamed Mursi blagovolil sam sebi podeliti diktatorska pooblastila, kakršnih se ne bi sramoval niti prejšnji, Hosni Mubarak. Ta je zdaj v nekem zaporu s petimi zvezdicami, se govori po Tahrirju. Problem je ta, ker trg in njegova okolica živita dve, vzporedni stvarnosti. Na samem Tahrirju, v njegovem središču, je znova zraslo mesto šotorov, v katerih ljudje prebivajo, kuhajo, se dogovarjajo in se večji del tega procesa pritožujejo, prirejajo razstave, načrtujejo ... Na odru ob šotorišču v večernih urah glasbene skupine zamenjajo govornike. Vsepovsod zastave, tu pa tam zaplapola tudi kakšen Che Guevara, narod poje, skandira "Horeja!" (svoboda), vzklika in vztraja ... Laserje, s katerimi diskoteke v našem koncu sveta uporabljajo za 'oglaševanje' svojih lokacij, tu uporabljajo za ciljanje helikopterjev, ki krožijo nad Tahrirjem. Število protestnikov niha - od nekaj deset tisoč do nekaj tisoč, nikoli manj.

Ulica, ki vodi do ameriške ambasade, je druga zgodba. Spominja na postapokaliptični svet, v katerem so po nekem sila čudnem scenariju preživeli le otroci in mladostniki, ki zdaj tavajo naokoli s palicami in kamenjem v rokah. Tu je bil oropan nesrečni Nizozemec in tu je ta vonj po solzivcu, ki reže v oči. Na drugi strani barikade, sestavljene iz velikih, kamnitih 'legokock', so policisti; oni so primarna tarča kamenja in ne več ambasada. Večina teh otrok je zrasla na ulici, policisti so najbrž vsakega izmed njih trpinčili vsaj enkrat in zdaj je prišel čas za - recimo temu - zunajsodno poravnavo. Samo tu, vsaj za zdaj, potekajo ulični spopadi, ki so na trenutke hudi. Policisti so iz prvega nadstropja bližnje šole, ki je bila nekaj dni pred mojim prihodom napadena (ker so se policisti zatekli vanjo), v protestnike metali stole, kamenje in celo računalnike. Japonski fotograf Juske je bil ob svoj fotoaparat, ker je vanj priletel dovolj velik kamen. Vendar se Juske z neko trmo kamikaz vztrajno vrača nazaj tja z novim fotoaparatom. A ko smo vsi trije postopali po tej ulici, se ni dogajalo veliko, za vsak primer pa je po njej še vedno paradiralo okoli 150 mladih, ki so bili solzivca že davno vajeni.

Glavobol po zabavi
V soboto je bil največji potencial za razrast nemirov, vsaj tako smo sklepali Matic, Juske, irski fotograf Andrew in jaz, ko smo v petek zvečer premlevali načrt za naslednji dan. Mursijeva Muslimanska bratovščina je namreč na drugi strani Nila pred Univerzo v Kairu organizirala protestni shod v podporo svojemu voditelju in vsemu, kar pač hoče početi. Na demonstracijah je bilo več deset tisoč ljudi in številne so v Kairo pripeljali z avtobusi z nepismenega podeželja, kjer Mursi uživa največjo podporo. Vendar se k sreči ni zgodil noben resen incident in nad tem je bil vidno razočaran le Juske. Obe zborovanji, Tahrir in pred univerzo, sta minili mirno, vsak zase, vsak na svojem bregu tako rekoč. Dobra metafora za razpoloženje v državi. Eden izmed protestnikov na Tahrirju, s katerimi smo se pogovarjali, Ahmed, ki študira ne-vem-kaj, je po dveh letih revolucije nad marsičim razočaran. Država se vrača nazaj v objem diktature, ki bo s seboj prinesla novo skorumpiranost, se boji. Največja napaka je bila ta, da iz Kaira in drugih večjih mest liberalnih vrednot, ki so začrtale pot na samem začetku revolucije, niso prenesli na podeželje, ljudem razložili, kaj jim je vzela preteklost in kaj ponuja prihodnost.

Vendar mu je bilo hvaležno pri srcu, videlo se mu je na obrazu, ko je poslušal, kako je duh Tahrirja, ko je enkrat pobegnil iz steklenice, zaokrožil ves svet, od Wall Streeta naprej. Poslušal je o ljudski vstaji v Sloveniji, odobravajoče kimal z glavo in vsake toliko časa stresel z njo: "So again, who are these Kangla and Jinša?" Ko je dokončno doumel, kolikor je lahko, je spoštljivo vprašal in tudi dobil svoj plakat "Gotovo je" s pripisom v arabščini "Halas", po naše "Dovolj". Ob slovesu je dejal s prebujeno odločnostjo in optimizmom: "Najboljše je, in tega se režimi najbolj bojijo, ko se ljudstvo enkrat zave svoje moči. Potem ni več vrnitve nazaj v klečeplazenje. Da, vztrajali bomo. In vi bi morali tudi."

foto: Matic Zorman
Iz Kaira, na poti v Gazo,