Martina Kolarič bi morala naslednji dan odleteti proti domu v Evropo, ko jih je ponoči presenetilo tresenje tal. Po dvotedenskem potovanju po državi se je vrnila nazaj v prestolnico Santiago, kar se je izkazalo za srečo v nesreči, saj v glavnem mestu zaostrenih razmer ni bilo, težave so bile le z ustekleničeno vodo.

V pogovoru za MMC opisuje Čilence, ki jih ob potresu ni zagrabila panika, njihovo ustrežljivost pri ponujanju turističnih storitev in svojo pot domov, ki je bila sicer nekoliko odložena in "po ovinkih", a Čilenci so v kaosu zelo hitro vzpostavili red.

Kje ste bili med potresom? Ste tudi vi morali prvo noč preživeti na prostem?
V času potresa sem bila v Santiagu, četrt Las Condes. Po poročanju čilske televizije in radia je bila stopnja potresa v tem delu mesta 8,3 po Richterjevi lestvici. Bila sem v hotelu, potres me je zbudil, takoj nato pa sem zapustila stavbo. Vsi gosti smo se zbrali pred hotelom, kjer smo ostali še približno dve uri, nato smo se vrnili v sobe. Noči nismo preživeli na prostem. Glede na to, da je Las Condes ena boljših četrti Santiaga, skoraj ni bilo sledi o potresu. Tisto opoldne bi morala na letalo za Evropo, imela sem pripravljene tudi že kovčke, šele nato sem prižgala televizijo in videla razdejanje, ki ga je potres pustil, in da je bilo letališče zaprto.

Kakšna je podoba Santiaga nekaj dni po potresu? Tuje tiskovne agencije poročajo, da se je življenje že vrnilo v stare tirnice, da so trgovine odprte, telefoni delujejo …
Nekaj dni po potresu je bila podoba več ali manj normalna. Življenje se je dejansko res vrnilo v stare tirnice, bilo je le nekaj neprijetnosti: splet in telefonske zveze so večinoma delovali, vendar pa je vseeno občasno še prišlo do izpadov, trgovine so bile v ponedeljek že odprte, čeprav je bilo v trgovinah veliko polic praznih, predvsem je primanjkovalo ustekleničene vode.

Kako uničena je infrastruktura (ceste, javni promet, zgradbe)? Ali so osnovne življenjske potrebščine na voljo?
V Santiagu infrastruktura ni bila zelo uničena. Javne zgradbe so bile v zelo dobrem stanju, le v starem delu mesta/središču in v revnejših četrtih se je poznalo, da je bil potres. Od javnih zgradb so poročali predvsem o parlamentu, ki je bil nekoliko poškodovan. Javni promet je že potekal bolj ali manj normalno, od petih linij metroja je bila le ena zaprta. Ceste so bile v središču mesta nepoškodovane, poškodovane so bile predvsem tiste v okolici Santiaga, tudi na letališče nas je taksi peljal po daljši obvoznici. Osnovne življenske potrebščine so bile v ponedeljek že na voljo (razen vode, za katero se je bilo treba res zelo potruditi in pregledati kar nekaj odprtih trgovin). Z življenjskimi potrebščinami je bil problem predvsem ob koncih tedna, saj je bilo precej trgovin zaprtih, kar v Santiagu ni navada, tistih nekaj odprtih pa je bilo povsem praznih.

Kako prestrašeni so domačini in kako so zadovoljni z reševalno akcijo, odzivom predsednice Bacheletove in poročanjem medijev? Ali optimistično zrejo v prihodnost?
V Santiagu so bili domačini zelo mirni. Povedali so nam, da so potresov navajeni in da jih tudi v šolah poučujejo, kako morajo v primeru potresa ravnati. Prijateljica, pri kateri sem bila na obisku in ki je bila v času potresa v kleti polne diskoteke, mi je povedala, da histerije sploh ni bilo. Med in po potresu so namreč vsi mirno zapuščali klet. Nekaj prestrašenosti se je videlo predvsem v trgovinah, ki so bile prazne, saj so vsi nakupovali precejšnje zaloge. Z reševalno akcijo glede na poročanja čilskih medijev niso bili zadovoljni, pomoč naj bi prihajala prepočasi, zato je tudi prišlo do plenjenja trgovin, celo v Santiagu, kjer po tem ni bilo take potrebe. Mediji so brez premora poročali o tem, kje so lažni alarmi o pomoči in kje dejansko prihaja do delitve osnovnih potrebščin, kje prihaja do plenitev, in spodbujali prebivalce, naj tega ne počnejo, prek medijev so iskali izginule ... V Santiagu pesimizma glede prihodnosti ni bilo čutiti, povsem drugače pa je bilo glede na televizijske posnetke in intervjuje z prizadetimi v Concepcionu.

Ali ste poskušali po potresu zapustiti državo, pa je niste mogli, ker je mednarodno letališče zaprto, ali nameravate nadaljevati potovanje po Čilu?
V Čile sem prispela dva tedna pred potresom. Na dan potresa sem imela polet nazaj v Evropo, tako da sem si želela le čim prej oditi. Zaradi zaprtja letališča to seveda ni bilo mogoče. V ponedeljek je bilo na LAN-u (čilska letalska družba, op. a.) še vse zelo nejasno, povedali so nam, da poletov ne bo pred osmim marcem, in mi dali vozovnico za deveti marec. Istega dne zvečer je bil na njihovih straneh objavljen let za torek in navodila, da naj pokličemo tisti, ki smo imeli lete od 27. 2. do 1. 3. Ko sem klicala, so mi rekli, da mi vozovnice ne morejo še enkrat zamenjati in da je letalo že polno zasedeno, kljub temu sem vseeno šla do poslovalnice LAN-a, kjer sem v vrsti čakala štiri ure, vendar se je izplačalo, saj sem dobila vozovnico za isti večer. Na letališču so sicer vse opravljali v za to pripravljenih šotorih, na "check-in" smo čakali skoraj tri ure, vse je potekalo zelo počasi, vendar urejeno. Najprej so opravljali "check-in" nacionalnih poletov, šele nato mednarodnih. Glede na to, da smo čakali zunaj šotorov na vročini, se mi je zdelo res prijazno od letališča, da so delili steklenice vode. Bilo je tudi veliko varnostnikov, ki so skrbeli za red. Letalo je sicer vzletelo z zamudo, vendar le zato, ker so dajali prednost vojaškim letalom, ki so dostavljali pomoč na jug, kar se mi je zdelo tudi najbolj pravilno.

Kakšen vtis ste dobili o Čilu pred to katastofo? Katera mesta ste obiskali, kakšni so se vam zdeli ljudje, kako prijazna je država za popotnike?
Pred to katastrofo (in tudi po katastrofi) sem dobila o Čilu le najboljši vtis. Država je čudovita, bila sem na severu, v puščavi Atacama, v prestolnici in nekoliko bolj na jugu, Puertu Monttu, Puertu Natalesu, na otoku Chiloe ter še bolj na jugu, v Patagoniji: park Torres del Paine, Puerto Natales, Punta Arenas. Ljudje so čudoviti, nekoliko počasni, saj se jim nikamor ne mudi, vendar neverjetno odprti in prijazni. Kadar koli je prišlo do kakšne težave v organizaciji ( internih letov, ekskurzij), so se vedno maksimalno potrudili in uredili vse v najkrajšem mogočem roku, poleg tega so v opravičilo vedno dodali kakšno dodatno ponudbo. Povedali so mi, da so v primerjavi z Argentino precej novi v turizmu (turizem se je dejansko začel razvijati šele pred 30 leti). Mislim, da so tudi zaradi tega tako ustrežljivi in vedno pripravljeni pomagati. Glede na to, da je najrazvitejša država v Južni Ameriki, so tudi cene temu primerne. Sicer je nekoliko ceneje kot pri nas, vendar pa razlike niso tako velike, kot bi človek pričakoval.

Ste morda na svoji poti srečali se kakšnega Slovenca oziroma bili z njim v stiku? Je slovensko ministrstvo za zunanje zadeve z vami navezalo stik?
Na poti v Torres del Paine sem srečala dva Slovenca, ki sta bila prav tako kot jaz tam predvsem zaradi pohodništva. Z njima nisem ostala v stiku, vem le to, da sta se odpravljala proti Santiagu in proti severu Čila (to je bilo pred potresom). Slovensko ministrstvo za zunanje zadeve z menoj ni navezalo nikakršnega stika.