Prejšnji teden je minilo 60 let, odkar je administracija ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja sprejela obsežne sankcije proti Kubi, kjer so revolucionarji pod vodstvom Fidela Castra tri leta prej zrušili oblast diktatorja Fulgencia Batiste, ki je užival podporo ZDA. Namen sankcij, ki so se z leti krepile in postajale vse obsežnejše, je bil (in ostaja) doseči spremembo sistema, ekonomskega in političnega, ki so ga uvedle nove kubanske oblasti, pot za to pa v očeh Washingtona predstavlja povzročanje hudega pomanjkanja, lakote in nezadovoljstva na Kubi.

Kuba se je lahko do leta 1990 opirala na pomoč Sovjetske zveze, v letih po razpadu tega ključnega zaveznika, pa je za Kubance sledilo t. i. posebno obdobje, čas, ko je Kuba dosegla svoje dno, s katerega pa se je kljub blokadi vendarle uspela dvigniti. O vprašanju blokade, njenem obsegu in posledicah za kubansko ljudstvo smo govorili s Helen Yaffe, predavateljico na Univerzi v Glasgowu, poznavalko Kube, njene zgodovine in ekonomskega in političnega sistema ter avtorico knjige Mi smo Kuba.

Ne samo, da ZDA niso uspele podrediti Kube, ampak je ta majhna država po besedah sogovornice dosegla tudi izjemne uspehe, pri čemer poudarja zdravstvo in biotehnološki sektor. Sogovornica pojasnjuje tudi, da je trebna v razpravi o kubanskem političnem sistemu o vprašanju njegove demokratičnosti razmišljati širše kot zgolj v okvirih večstrankarskega sistema. Kot pravi, bodo nasprotniki kubanskega modela Kubo kot demokratično priznali le, ko bo ta sprejela kapitalizem.

Mineva 60 let od začetka ameriškega embarga proti Kubi in preden preideva k bolj vsebinskim vidikom tega vprašanja, bi vas prosil za pojasnilo glede izrazoslovja. So ukrepi ZDA embargo, blokada ali zgolj sankcije?
Embargo pomeni, da se oblasti neke države odločijo za uvedbo sankcij proti drugi državi in gre za bilateralno zadevo, ki se dotika trgovanja med tema dvema državama. Blokada, ta nekoliko zastarel izraz, pa se sicer izvorno nanaša na vojaško obkolitev recimo z ladjami, a njen pomen je v tem, da država, ki jo izvaja, z njo vpliva na odnose države, ki je njena tarča, s tretjimi stranmi oziroma s preostankom sveta. Glede na to bi rekla, da niz ameriških zakonov in sankcij nedvomno predstavljajo blokado Kube. Ameriška zakonodaja na tem področju ima namreč eksteritorialni značaj. Ker ZDA nadzirajo dolar, to mednarodno valuto, lahko svoje sankcije uveljavljajo širše, tudi za preostanek sveta. Leta 2019 je bilo 88 odstotkov mednarodnih transakcij izvedenih v ameriških dolarjih. Tako imajo že zgolj z nadzorom svetovne valute in transakcij, ki potekajo v njej, ZDA vzvod, da zagotovijo spoštovanje njihove blokade. Ob tem ljudje pogosto ne vedo, da to blokado sestavljajo številni zakoni, njihovi amandmaji in posledični pravilniki. Gre torej za neverjetno kompleksen, obsežen, prekrivajoč, včasih tudi protisloven zbir ukrepov. Če razveljaviš le en zakon v tem sklopu, to blokade ne odpravi v celoti.

Soočanje s tem vprašanjem bi torej zahtevalo ogromno politične volje.
Obama si je prizadeval za zbliževanje s Kubo in za to je plačal politično ceno in če njegov naslednik ne bi bil Trump, nekdo, ki je bil obseden s tem, da razveljavi vse Obamove ukrepe, bi ZDA lahko naredile korak naprej. Obama je naredil analizo stroškov in koristi. Ugotovil je, da politična cena vzdrževanja osamitve Kube in antagonizma zoper njo višja kot politična cena spremembe te politike. Delno je to povezano z mednarodnim okoljem, predvsem v Latinski Ameriki. Leta 2009 so Obami na vrhu Amerik tako desničarske kot levičarske vlade udeleženk sporočile, da mora normalizirati odnose s Kubo, če želi prenoviti odnos ZDA z Latinsko Ameriko. To sporočilo so ponovili leta 2012 in leto pozneje je Obama sprožil tajne pogovore, ki so pripeljali do zbliževanja. Obama je tako plačal ceno nasprotovanja vplivni, a vse manjši skupnosti kubanskih desničarskih izseljencev in politikov, Trump pa jih je ponovno podžgal.

Lahko pojasnite, kako obsežna je ameriška blokada, na kakšen način hromi kubansko gospodarstvo in kako vpliva na vsakdanje življenje Kubancev?
Naj poskusim z anekdoto. Predstavljajte si, da vam tam, kjer živite, vse trgovine v bližini nočejo več prodajati in da nočejo več kupovati tega, kar proizvajate vi. Zato morate iti vse dlje in dlje, da prodate svoje izdelke, kar povečuje stroške in ustvarja vedno nove komplikacije. Ameriške sankcije vplivajo na vsak sektor kubanskega gospodarstva. Obstaja sicer mit, da veljajo izjeme za zdravstvene izdelke, a če pogledate ameriško zakonodajo, vidite, da ta postavlja cel niz pogojev, za katere je nepredstavljivo, da bi jih Kuba izpolnila. Ameriški predsednik bi moral tako izdati posebno dovoljenje, ki bi potrjevalo, da Kuba sprejema ukrepe za prehod, kot pravijo, k demokraciji. Kuba bi recimo morala dovoliti terenske inšpekcije ameriškega zunanjega ministrstva, ob tem pa bi zdravila na Kubi lahko prejela zgolj nedržavne zdravstvene ustanove. Na Kubi pa je zdravstveni sistem povsem javen. Ob tem morajo Kubanci, če želijo kupiti ameriške kmetijske izdelke, hrano, to plačati v gotovini, česar ne zahtevajo od nikogar drugega, kar je zahteval ameriški kmetijski lobi. Ravno sem brala, da se kubanske oblasti pritožujejo, da ZDA blokirajo njihov nakup zdravstvenih potrebščin in drugih izdelkov od tretjih držav, saj jih Kuba ne more plačati prek mednarodnih finančnih sistemov. Trump je tudi le nekaj dni pred koncem svojega mandata sprejel odločitev, da Kubo vrne na seznam držav podpornic terorizma, kar je imelo ogromen vpliv na mednarodne finančne institucije, saj so popolnoma prestrašene zaradi milijardnih ameriških kazni. Sama sem nedavno hotela kubanskemu kolegu nakazati denar, ki mu ga dolgujem, pa tega nisem mogla storiti. In to se neprestano dogaja posameznikom in podjetjem. Če ste podjetje v tretji državi, se vam poslovanje s Kubo preprosto ne izplača zaradi vseh zapletov. Kuba je majhen trg, ni zelo bogata država. Namen ZDA je povečati tveganje za podjetja in jih s tem odvrniti od poslovanja s Kubo.

Kakšen pa je pravni status blokade? Številni opozarjajo, da je nezakonita. S tem, ko prizadene celotno kubansko prebivalstvo na tako dramatičen način, je oblika kolektivne kazni, ki jo mednarodno pravo prepoveduje.
Mednarodne institucije, kot so Združeni narodi in Svetovna zdravstvena organizacija, so zelo jasno povedale, da ameriška blokada predstavlja kršitev človekovih pravic Kubancev, tako trdijo tudi druge organizacije, kot je Amnesty International. Rekla bi, da je povsem očitno, da je blokada nezakonita. Ko so ZDA leta 1996 sprejele t. i. Helms-Burtonov zakon, ki je močno okrepil eksteritorialni značaj ameriških sankcij proti Kubi, so se Združeno kraljestvo, EU, Kanada, Brazilija, ta velika gospodarstva, pritožile, češ da gre za kršitev svobodnega trgovanja in pravic njihovih državljanov. EU je zagrozila, da se bo pritožil Svetovni trgovinski organizaciji, s pritožbo je grozila tudi Kanada. A ZDA so se z njimi dogovorile. Rekle so, da ne bodo uveljavljale del zakona, ki najbolj vpliva na državljane teh držav, in ga bodo suspendirale v zameno za podporo teh držav pri obsodbah Kube v mednarodnih forumih in zahtevah po spremembah njenega ekonomskega in političnega sistema. Od takrat je ameriški predsednik vsakih šest mesecev podaljšal suspenz tega dela zakona in to je trajalo 23 let. Tudi Trump je ta suspenz podaljševal prvo leto ali leto in pol, nato pa je suspenz prekinil. EU, Kanada, Brazilija, Mehika in druge države so sicer dejale, da je to nezaslišano, a preprosto niso pripravljene, da bi se zoperstavile ZDA zaradi njihovega nadzora nad dolarjem in zmožnosti, da posameznikom in podjetjem zaprejo dostop do ameriškega trga.

Embargo uveljavljajo ZDA, a ta torej močno omejuje trgovanje in sodelovanje Kube s tretjimi državami. Kako svobodne so te države, da trgujejo s Kubo. Eno je položaj držav, kot so Kanada, Združeno kraljestvo in članice EU-ja, ki so vse zaveznice ZDA, kako pa embargo vpliva na trgovanje Kube z Rusijo, Kitajsko, afriškimi in drugimi azijskimi državami?
ZDA vse bolj uporabljajo sankcije kot nadomestek za diplomacijo ali kot obliko vojskovanja. Pod ameriškimi sankcijami je vsaj 30 držav, ki ugotavljajo, da bi morale med seboj sodelovati. Zato vidimo okrepljeno sodelovanje med Iranom, Kubo, Venezuelo, Rusijo in tako naprej. Nato je tu Kitajska, ki je tako močno gospodarstvo, da se zdi, da lahko povsem ignorira ameriške sankcije. V EU-ju, Združenem kraljestvu in ponekod drugje so sicer sprejeli zakonodaje, po katerih je nezakonito uveljavljati ameriške zakone proti njihovim državljanom. Tako je glede na zakonodajo nezakonito, da ZDA grozijo z ukrepi proti britanskim podjetjem zaradi trgovanja s Kubo. Za uveljavljanje te ameriške zakonodaje je v Združenem kraljestvu predvidena kazen. A te prepovedi se ne uveljavlja. Leta 2018 sem govorila z veleposlanikom EU-ja na Kubi in ga vprašala, zakaj ne ukrepajo proti ameriškim kaznim za evropska podjetja in posameznike. Dejal je, da bi sicer morali ukrepati, a da je dejstvo, da predstavlja Kuba le droben del EU-jeve zunanje trgovine, medtem ko so ZDA daleč največja trgovinska partnerica Unije. A zdaj smo v drugačni situaciji, saj je Kuba razvila cepiva proti covidu-19, kar bi lahko države spodbudilo, da se zoperstavijo ameriškemu ustrahovanju.

Sorodna novica Pomoč kubanskih zdravnikov po svetu ne kot dolžnost, temveč kot "revolucionarna izbira"

Interni dokumenti Kennedyjeve administracije, ki je prva uvedla sankcije proti Kubi, kažejo, da je bil njihov namen izrecno povzročiti "lakoto in obup" na Kubi s končnim ciljem zrušiti kubansko vlado pod takratnim vodstvom Fidela Castra. Pa je resnični cilj ZDA res sprememba "režima" na Kubi ali pa je to zgolj orodje za obnovo prevlade ameriških korporacij nad kubanskim gospodarstvom, kot je bilo pred revolucijo leta 1959?
Gre za spremembo "režima", a ves smisel tega je vzpostaviti oblast, ki bo naklonjena ameriškim interesom. Cilj sta tako obe stvari, ki ju omenjate. Seveda ZDA ne bi zamenjale sedanje kubanske oblasti z novo, ki bi se prav tako zoperstavljala ameriškim interesom. To ne bi imelo nikakršnega smisla.

ZDA same priznavajo, da želijo s povzročanjem zadostnih gospodarskih težav in poslabšanjem življenja kubanskega ljudstva sprožiti proteste proti kubanski vladi. Vendar mar ta namen ne prispeva k delegitimizaciji teh protestov, kakršni so se zgodili lani poleti, čeprav bi bili nameni protestnikov povsem legitimni in ločeni od namenov ZDA?
Protesti, ki so se odvili poleti, so bili drugačni od drugih protestov. Drugi protesti, pri katerih so bile ZDA vpletene posredno ali neposredno s financiranjem ali koordiniranjem, so na ulice pripeljali le peščico ljudi, nikoli množic. Tako se le nekaj ljudi posname, kako vpijejo, in posnetek objavijo na družbenih omrežjih. Poleti pa so bili protesti tudi odziv na zelo, zelo težke razmere, v katerih Kubanci živijo. Od leta 2019 se ljudje zaradi sankcij, in govorim še o času pred pandemijo covida-19, soočajo z neskončno dolgimi vrstami za osnovne potrebščine, police v lekarnah so vse bolj prazne, prihajalo je do električnih mrkov kot posledica nezmožnosti popravljanja energetske infrastrukture, zaradi blokade ne morejo nabaviti rezervnih delov, sankcije, ki jih je dodatno uvedel Trump, so zmanjšale število turistov, nato pa je udarila še pandemija. Kubanci, ki so zelo samozavestni glede svojega javnega zdravstvenega sistema in so ponosni nanj, so ga prvič videli tako obremenjenega. Medtem ko je lani poleti londonski župan opozarjal na izredne razmere v bolnišnicah, ki da so bile na robu zloma zaradi covida-19, pa na Kubi tega niso bili vajeni. Torej je šlo pri protestih za odziv na razmere, prav gotovo pa so jih sprožile skupine, ki so del tega projekta spremembe oblasti na Kubi, ob tem pa imamo še vlogo družbenih omrežjih, ki so tam relativno nov pojav. Potrebnih je le nekaj ljudi, ki se na ulici posname, to pa nato preraste v nekaj večjega.

Pravite torej, da so razlogi, ki so jih lani protestniki navajali za proteste, bili resnični in legitimni.
Težko je reči, ker je bilo veliko manipulacij. Ljudje na Kubi trpijo, to je dejstvo in to je izrecen namen ameriške blokade. ZDA je v tem uspevalo, dodati pa je treba še tesnobo zaradi porasta okužb z novim koronavirusom. A na drugi strani je bilo značilnosti, ki kažejo, da protesti tudi niso bili avtentični. Ko so se protesti začeli, je na neki Facebookovi strani skupina, ki jo med drugim vodi ameriški evangelijski duhovnik kubanskega rodu, ki je dejal, da so hoteli izkoristiti trenutno stanje, da bi ljudi pripeljali na ulice. Ko pa so bili na ulicah, so imeli enake slogane in plakate s podobami organizacije Cuba decide (Kuba odloča), ki so jo ustanovili in jo financirajo v okviru programa za spremembo oblasti na Kubi. Očitno je šlo za pripravljeno in koordinirano akcijo.

A vendarle se je protestov udeležilo veliko ljudi.
Da in ne. Takrat sem bila na Kubi in na dan protestov sem, ne da bi vedela za njih, hodila po Havani in nisem videla ničesar. Sploh nisem vedela, kaj se je dogajalo v mestu. Na več deset lokacijah je bilo na stotine ljudi, tako da je bilo skupaj na ulicah hkrati več tisoč ljudi, kar je bil za Kubo šok. Edini protesti do takrat so imeli leta 1994 v najhujšem obdobju, t. i. posebnem obdobju, in takrat je šlo za en protest na enem kraju v Havani. Tako da lanski protesti so bili res šokantni za Kubance, a nato so mediji prikazovali podobe s prvomajskih protestov, ko je milijon Kubancev na ulicah izražalo podporo socializmu in revoluciji, predstavljali pa so jih kot podobe s takratnih protivladnih protestov. Ena od prvih lažnih fotografij, ki se je močno širila po spletu, je bila fotografija s protestov v Egiptu leta 2011, ki je prikazovala več deset tisoč protestnikov. Na Kubi ni bilo več deset tisoč protestnikov. V najboljšem primeru jih je bilo nekaj tisoč. Predsednik Miguel Díaz Canel je obiskal kraj, kjer je prišlo do prvega protesta, San Antonio de los Baños, kjer se je pogovarjal s prebivalci, isti dan popoldne pa je nato na televiziji dejal, da ulice pripadajo revolucionarjem. To je bil signal in na tisoče ljudi v večjih in manjših mestih po vseh državi je šlo na ulice v podporo revoluciji. Nato pa so se fotografije s teh shodov uporabile kot prikaz protivladnih protestov. Takšno lažno fotografijo je recimo na družbenih omrežjih širila tudi Michele Bachelet, nekdanja predsednica Čila, Visoka komisarka ZN-a za človekove pravice. Šlo je za laž in manipulacijo.

Kaj lahko poveste o tem, kako kubanske oblasti izkoriščajo vprašanje blokade v svojo politično korist, če to počnejo? V kolikšni meri blokada ponuja zatočišče za vlado pred svojo lastno odgovornostjo?
Rekla bi, da je ravno obratno. Kubanci vedno ponavljajo dve stvari. V svojih notranjih razpravah govorijo "ne moremo uporabljati blokade kot izgovor, blokada je dejstvo, moramo se z njo soočiti, biti moramo bolj učinkoviti" in podobno. Javno pa pravijo – in to res mislijo – "če mislite, da blokado izkoriščamo kot izgovor za naše neuspehe, jo dvignite, umaknite blokado in bomo videli, kako nam bo šlo". Ni presenetljivo, da imajo težave, inflacija je visoka, pravzaprav je izjemno, da so sploh preživeli. In niso samo preživeli, ampak so na številnih področjih celo dosegli velike uspehe, recimo na področju biotehnologije, proizvodnje cepiv in tako naprej. Leta 2010 sem intervjuvala takratnega ekvadorskega predsednika Rafaela Correo, ki mi je rekal, da Ekvador ne bi zdržal niti 50 dni pod takšno blokado, pod kakršno je Kuba 50 let. In mislim, da je imel prav. Katera druga majhna država z globalnega juga bi lahko prenesla kaj takšnega?

Kuba je zaradi svojega enostrankarskega političnega sistema pogosto tarča kritik o nedemokratičnosti. Kako bi vi cenili njeno demokratičnost oziroma nedemokratičnost? Kako demokratična je lahko v okvirih obstoječega sistema?
Ko pravite, da ima Kuba enostrankarski sistem, je treba pojasniti, da kubanska komunistična stranka kot edina stranka sploh ne nastopa na volitvah. Nimajo večstrankarskega sistema, ampak sistem, v katerem so ljudje izvoljeni, da zastopajo svoja območja, svoje predele mest ali province, ljudi se voli na delovnih mestih, v kulturnem sektorju, v parlamentu je recimo osem sedežev rezerviranih za študente. V večstrankarskem sistemu je zvestoba izvoljenih predstavnikov deljena med volivce, ki jih zastopajo, in njihovo stranko, pri čemer dajejo praktično vedno prednost stranki. Ravno zato je tako razširjeno nezaupanje ljudi v stranke, kjer imajo tak sistem. Zgodovinsko gledano pa je sistem parlamentarnega liberalizma političen izraz ekonomskega liberalizma oziroma kapitalizma. Če spremenite ekonomski sistem in družbena razmerja, torej kdo nadzira proizvodnjo in distribucijo ter v čigavem interesu, potem se bo spremenil tudi sistem demokratičnega predstavništva. Če ne sprejmete te predpostavke, potem seveda Kube ne boste imeli za demokratično. ZDA in druge vodilne sile so pomešale pojma demokracije in kapitalističnega prostega trga. Zato jim je vseeno, v kolikšni meri lahko Kubanci dosegajo spremembe, sodelujejo v sprejemanju političnih odločitev, ki zadevajo njihova življenja, kar je resnični pomen demokracije. Nikoli ne bodo priznali Kube kot demokratične, dokler ne bo kapitalistična.

Biti član Komunistične stranke torej ni pogoj za kandidaturo na volitvah.
Kje pa. Pravzaprav v Komunistični stranki na letnih konferencah govorijo, da morajo povečati število njenih članov, ki so izvoljeni. Včasih je med izvoljenimi le 10 ali 20 odstotkov njenih članov, proslavljajo, ko se ta odstotek povzpne do 30. Lahko bi šli na Kubo, tam živeli in se potegovali na volitvah, najprej na ulični, nato na lokalni ravni, prebivalcev okraja, ki ga zastopate, morate vsakih šest mesecev predstaviti, kaj ste dosegli, lahko vas tudi odpokličejo. Ob tem politiki na Kubi niso plačani, zaradi česar tam ljudje ne vstopajo v politiko, da bi se obogatili. Ni denarja v kubanski politiki.

Če se vrneva k vprašanju blokade. Kuba zdaj že dlje časa obstaja brez velike pomoči, ki jo je prejemala od Sovjetske zveze, kot z njo. Kako se je Kuba spopadla s koncem tega pomembnega zaveznika in podpornika in ali jo je to dejstvo skupaj z ameriško blokado prisililo v večjo samozadostnost?
Ravno o tem pišem v svoji knjigi "Mi smo Kuba" s podnaslovom "Kako je revolucionarno ljudstvo obstalo v postsovjetskem svetu". To je osnovno vprašanje, kako so preživeli in celo dosegli izjemen razvoj. Najprej, sprejeli so politično odločitev, da se ne vrnejo v kapitalizem. Rešitev za razvojne izzive so še naprej videli v socializmu, to pomeni, da država nadzira proizvodnjo in distribucijo v interesu blagostanja ljudi. Ta model se recimo odraža v porabi za zdravstvo in šolstvo, področji, ki sta v kapitalističnih državah v času krčenja porabe ali gospodarske krize prvi na udaru. Ob tem so restrukturirali kubansko gospodarstvo, da bi ga reintegrirali v mednarodno kapitalistično okolje. To je bilo precej izjemno. V nekaj več kot desetletju so šli od tega, da so večinoma izvažali sladkor, do tega, da so ob turizmu začeli izvažati zdravstvene storitve. V le nekaj letih so tako popolnoma restrukturirali gospodarstvo. Po letu 1990 je v treh letih, v t. i. posebnem obdobju, njihov bruto domači proizvod padel za 35 odstotkov. Sovjetska zveza je sicer že pred razpadom končala trgovinske dogovore s Kubo, kar je sprožilo upadanje, leta 1993 pa so pristali na dnu. Nato pa so začeli z neverjetnim okrevanjem. Makroekonomsko gledano je bilo v, recimo temu, postsovjetskem prehodu med nekdanjimi socialističnimi vzhodnoevropskimi državami in samo Sovjetsko zvezo le nekaj držav uspešnejših od Kube, na področju nadzora nad valuto ali primanjkljajem in gospodarske raste. Še več, v devetdesetih letih, obdobju hude gospodarske krize, je Kuba celo povečala pričakovano življenjsko dobo in močno zmanjšala smrtnost novorojenčkov, povečala število zdravnikov in medicinskih sester ter negovalk v domovih za starejše. To je kar neverjetna zgodba, zato sem tudi napisala svojo knjigo, saj sem hotela najprej sama to bolje razumeti in da tudi drugi ljudje to razumejo.

Eno od področij, kjer je ta rast najbolj vidna, je biotehnologija, pri čemer v zadnjem času izstopajo cepiva proti covidu-19.
Res je, a Kuba je bila tudi prva na svetu, ki je razvila cepivo proti meningitisu B, prvi so razvili sintetični antigen v cepivu, prvi so eliminirali prenos virusa HIV z matere na otroka, veliko stvari so razvili prvi. Prvi na svetu so uspešno uporabili imunoterapijo za zdravljenje pljučnega raka.

Če bi malo špekulirali, kakšna bi bila Kuba danes, če nikoli ne bi prišlo do blokade?
Svojo knjigo zaključim z mislijo, da je Kuba vse to dosegla v strašansko težkem kontekstu, v postsovjetskem času in pod ameriško blokado, ob poskusih prisiliti tudi tretje države, da z njo ne trgujejo, da se jo osami. Predstavljajmo si, kaj vse bi lahko tam dosegli, če se ne bi borili za preživetje in bi jim bilo omogočeno, da zadihajo in se razvijajo. Mislim, da je ravno to ta grožnja, ki jo Kuba predstavlja. Težko si je sploh zamisliti, česa bi bili zmožni, če ne bi bilo blokade. In kakšno bi bilo v tem primeru sporočilo globalnemu jugu? To bi pomenilo, da obstaja alternativni model razvoja, ki na prvo mesto postavlja blagostanje tvojega ljudstva in ki bi lahko dosegalo vrhunske rezultate v visokotehnološkem sektorju, bilo v ospredju najnovejših tehnologij, kot je biotehnologija.

To ne bi bilo sporočilo zgolj globalnemu jugu. Tak uspeh bi predstavljal grožnjo legitimnosti ameriškega ekonomskega in političnega sistema.
Tako je. To bi bil navdih za globalni jug. Ljudje bi rekli "čakajte malo, nam so desetletja vsiljevali neoliberalno doktrino, morali smo krčiti storitve in porabo za zdravstvo in šolstvo, da bi lahko dobili kakšno posojilo in govorili so nam, da lahko le prosti trg vodi v učinkovitost". Kubanci pa so na področjih, kot so javno zdravje ali biotehnologija, zdaj tudi boj proti podnebnim spremembam, pokazali, da je država, ko deluje v korist prebivalcev, učinkovitejša od kapitalistične konkurence in trgov, ki recimo opuščajo proizvodnjo zdravil, ko to ni dobičkonosno, ali pa je ta proizvodnja usmerjena v zasebne dobičke.