Colemanova še zdaleč ni edina. Največ spolnih napadov in posilstev je prav med najstniki. Razmah mobilnih telefonov in družbenih omrežij, z njimi pa anonimnega spletnega ustrahovanja, je vse skupaj pognal v neslutene višave in nepremišljena najstniška dejanja, ki bi bila drugače hitro pozabljena, so se razplamtela kot gozdni požar. Javni linč – novodobno škrlatno znamenje.

Mlade žrtve menijo, da je njihov ugled uničen, in to za vedno. Kot pravijo, je pogosto tisto, kar spolnemu napadu sledi, še precej bolj nevzdržno in mnogo žrtev ne vidi svetlobe na koncu predora.

Za Daisy, ki je po napadu postala ena vidnejših mladih aktivistk na področju opozarjanja na spolno nasilje med najstniki in zvezda Netflixovega dokumentarnega filma Audrie & Daisy (2016), se je zdelo, da je po letih terapij in udejstvovanja v podpornih skupinah to luč le našla.

A kot priča njen tragični konec pri rosnih 23 letih, travme, ki jih utrpijo najstniki, pogosto niso nikdar zaceljene.

Colemanova je bila posiljena na neki zabavi v mestecu Maryville v Misuriju, kjer je živela z mamo Melindo in tremi brati od devetega leta starosti oz. po smrti očeta, ki je umrl v prometni nesreči. V avtomobilu sta bila takrat še Daisy in njen brat, ki pa sta nesrečo preživela.

Zaščititi fante

S prijateljico Paige sta tisti večer sklenili poskusiti alkohol in sta ga že doma spili precej, preden je Daisy dobila SMS od tri leta starejšega Williama Barnetta, priljubljenega športnika in vnuka vplivnega republikanskega politika Rexa Barnetta iz Misurija, naj se oglasita pri njem. S še tremi prijatelji je dekleti pobral in ju odpeljal v svojo hišo, kjer so še naprej popivali, dokler nista dekleti omagali.

Barnett je posilil polzavestno Daisy (sam je trdil, da sta imela sporazumen spolni odnos), njegov prijatelj pa Paige. Nato so nezavestno Daisy ob januarskih temperaturah, ki so se gibale pod 0 stopinj Celzija, pustili pred domačimi vrati. Ko jo je mama zjutraj našla, je bila podhlajena in z očitnimi znaki spolnega napada.

V bolnišnici so jo pregledali, posilstvo pa prijavili lokalni policiji, ki je zaslišala fante. Proti Barnettu so vložili obtožnico zaradi spolnega napada, a so primer nazadnje ovrgli.

Colemanovi so menili, da so temu – poleg tega, da je bil Barnett zvezdnik šolske nogometne ekipe, ti pa so v ZDA "junaki malih mest" – botrovale politične vezi Barnettovih. Šerif je ob tem navrgel, da "niso vedno samo fantje krivi in da dekleta nosijo enak del krivde". "Pomembnejše je bilo zaščititi fante kot pa najti pravico za dekleti," slišimo v Audrie & Daisy.

Prekletstvo malih mest

Njen primer je iz lokalnega prerastel v nacionalnega, ko so zaradi opustitve primera in prelaganja krivde na žrtvi izbruhnili protesti, zaspani Maryville, "kjer vsakdo pozna vsakogar", pa se je nenadoma znašel pod drobnogledom ameriške javnosti in pravosodja.

Primer so predali drugi tožilki, ki pa zaradi pomanjkanja dokazov druge obtožnice za Barnetta zaradi ogrožanja mladoletne osebe ni mogla vložiti.

Najstnik je bil nazadnje leta 2014 obsojen na dvoletno pogojno kazen, za mnoge v mestu pa je to pomenilo veliko zadoščenje in dokaz, da si je Daisy posilstvo izmislila.

"To, kar se je zgodilo Daisy Coleman, ni zgolj individualno dejanje spolnega napada. Mislim, da se je pomembno zavedati, da je bila okoli nje skupina ljudi, ki so jo pustili na cedilu – njeni sošolci, njihovi starši, učitelji, policija," je za USA Today povedala Farrah Khan, ki je kot Colemanova žrtev spolnega nasilja, zdaj pa vodi v ZDA delavnice o tej temi. "Potrebna je celotna skupnost, da narediš konec spolnemu nasilju. Potrebna je skupnost, da to ohranjaš."

V eseju za Seventeen je Colemanova, ki jo je še bolj kot blatenje anonimnežev prizadela tišina prijateljev, zapisala: "Rada bi, da dekleta razumejo, da bodo vedno ljudje, ki ti ne bodo verjeli, a vse, kar včasih potrebuješ, je že ena oseba, ki posluša, in boš imel občutek, da si slišan."

Neznosna lahkost spletne anonime

Primer je v tistem času močno odmeval in načel burno javno razpravo o velikem številu posilstev in spolnih napadov med najstniki ter o tem, kako težko je krivce obsoditi, pa tudi o prelaganju krivde na žrtev ter zasmehovanje in ustrahovanje vrstnikov, ki se je še posebej razmahnilo in postalo srdito z razvojem družbenih omrežij.

"Cipa, dobila si, kar si iskala." "Kurba." "Lažnivka." "Samo pozornost iščeš." To je le nekaj od stotine zapisov in sporočil, ki jih je prejela Colemanova. "Ljudje so me klicali prasica, kurba in cipa – prav vsak dan," je zapisala v eseju v reviji Seventeen leta 2013, leto, preden se je prvič skušala ubiti.

"Že tako imaš povsem odprto rano, ranljiv si, prestajaš pekel, potem pa se moraš spopadati še z množico ljudi, ki te napadajo, zaradi česar se vse skupaj zdi še bolj ekstremno," pove Colemanova v Audrie & Daisy.

"Začenjaš verjeti, da so vse slabe stvari, ki jih govorijo o tebi, dejansko resnične. In tako se popolnoma spremeni tvoja podoba o samem sebi in postaneš samo še senca samega sebe. Skoraj se ti zazdi, da je edini način, da popraviš stvari, da se ubiješ, kar seveda ni res, a je to vse, kar lahko vidiš, ko sediš v temnem kotu in se ne oziraš proti svetlobi."

Cela družina izobčena

Daisy in njena družina sta bili zaradi primera deležni številnih groženj, tudi s fizičnim nasiljem, vandalizmom in šikaniranji. Celo hiša jim je pogorela, njena mama pa je izgubila službo. Daisyjini bratje so postali izobčenci – če je bil njen starejši brat Charlie pred tem priljubljen športnik, je potem postal zgolj "Daisyjin brat", pripoveduje v Netflixovem filmu.

Nazadnje so se bili prisiljeni preseliti nazaj v Albany, a Daisy je bila takrat že zelo zaznamovana in v hudi depresiji.

Trpela je za napadi panike in občutki krivde, da bi morala ravnati drugače, zaprla se je vase, si pobarvala lase, se pobrila, si dala prebosti obraz s pirsingi in tetovirati telo.

Objavljala je samomorilske misli o tem, kako ne vidi prihodnosti in kako bi bilo verjetno najbolje vse skupaj končati. Na neki točki so bila vsa vrata v družinski hiši poškodovana, ker so morali vlamljati v prostore, saj si je večkrat skušala vzeti življenje.

Ko je končno našla ustrezno psihoterapijo in se povezala v podporni skupini, nato pa z bratom ustanovila neprofitno organizacijo za pomoč žrtvam spolnega nasilja v osnovnih in srednjih šolah SafeBae, se je zdelo, da je končno iz najhujšega.

Netflixov dokumentarni film je bil uspešen in je dovolj dobro razkril toksično kulturo mladostnikov in to, kako žrtve pogosto ne najdejo pravice, ampak se znajdejo na udaru le-te.

Vrsta tragedij

Drugo dekle iz filma, 15-letna Audrie Pott, je naredilo samomor septembra 2012, deset dni po tem, ko jo je starejši fant, ki ga je poznala, prav tako okajeno spolno napadel, posnetek pa je zaokrožil po spletu in Audrie je nemudoma postala tarča posmeha.

Daisy nikdar ni bila več enako dekle kot pred napadom, nadela si je oklep na videz samozavestne, seksapilne, močno potetovirane umetnice tetovatorke, a je bila hkrati izjemno družbeno angažirana na področju ozaveščanja o spolnih napadih med najstniki.

Leta 2018 jo je močno pretresla smrt mlajšega brata Tristana, ki je, tako kot njun oče, umrl v prometni nesreči, medtem ko ji je pomagal pri selitvi. Star je bil 19 let. Nočne more in napadi panike pri Daisy nikdar niso zares izginili.

Njeni prijateljici sta za revijo People povedali, da jo je pred samomorom neki moški, ki ga je poznala, mesece nadlegoval in zalezoval, tako da je bila prepričana, da jo bo ubil.

Borba z demoni

V torek so jo našli mrtvo, potem ko je njena mama poklicala policijo, ker se ji ni oglasila. "Bila je moja najboljša prijateljica in krasna hči. Mislim, da je morala dokazati, da lahko živim brez nje. Ne morem," je na Facebooku zapisala Melinda Coleman. "Vem, da si po Tristanovi smrti ostala samo zaradi mene. Vem, da je tvoja duša ječala, da bi rada odšla. Moledovala sem te, da ostani. Razumem, da si ostala, kolikor dolgo si le mogla."

"Želim si, da bi jo lahko odrešila bolečine! Nikdar si ni opomogla od tistega, kar so ji storili tisti fantje, ni pravično. Moje punčke ni več."

Ekipa pri SafeBae je zapisala, da so "povsem strti in pretreseni". "Borila se je z vrsto demonov, a se je spopadala z njimi in jih premagovala. Kot mnogi od vas veste, celjenje ran ni ravna pot, niti ne enostavna. Borila se je dlje in močneje, kot bomo kadar koli vedeli."

“Daisy, njena zgodba in njen aktivizem so veliko pomenili drugim aktivistom in žrtvam spolnega nasilja vseh starosti, še posebej srednješolcem, ki so v njeni zgodbi videli sebe," je povedal Scott Berkowitz, predsednik organizacije RAINN.

Travme, ki trajajo vse življenje

Kot piše USA Today, smrt Colemanove izpostavlja, kako spolni napad ni enkratni dogodek oz. epizoda, ampak travma, ki se vrača v valovih, včasih s posledicami do konca življenja.

Travma krepi možnost samomora, za ljudi, ki so bili spolno napadeni, pa je desetkrat večja verjetnost, da si bodo skušali vzeti življenje, navaja raziskava nacionalnega centra za žrtve in medicinske fakultete Univerze v Južni Karolini. Pri ženskah je verjetnost poskusa samomora od tri- do štirikrat večja, če so spolni napad utrpele pred 16. letom.

Pri žrtvah spolnega nasilja je tudi precej večja verjetnost, da bodo zbolele za depresijo, posttravmatskim sindromom, motnjami prehranjevanja, da bodo zlorabljale prepovedane snovi in bodo anksiozne. Spolno nasilje vpliva na spanec, koncentracijo, žrtve običajno živijo v nenehnem strahu in hiperopreznosti.

"V bistvu je to popolni vihar. Če si skušate izmisliti travmatično izkušnjo, ki bi imela dolgotrajne posledice na človeka, si je težko zamisliti kaj hujšega od spolnega nasilja," je za USA Today povedal Seth J. Gillihan z Univerze v Pensilvaniji, specialist za posttravmatski sindrom.

"Spolno nasilje je najmočnejši travmatični dogodek, ki vodi v posttravmatski sindrom in dolgotrajne motnje. Ima vse komponente – je medosebno, drugače od neosebnega, kot je prometna nesreča ali naravna katastrofa, intimnost dejanja pa pomeni, da močno poseže v sposobnost zaupanja."

Spolni napad je še posebej travmatičen za mlade. "O mladih odraslih in srednješolcih govorimo, kot da so odrasli, a glede na razvoj možganov so še vedno v otroštvu. 14-letniki so še povsem mladi in ranljivi, travmatične izkušnje iz otroštva pa lahko človeka spremljajo in težijo do smrti," pravi Laura Palumbo iz nacionalnega centra za spolno nasilje. "Ko se napad zgodi v tem ranljivem in formativnem obdobju, je zelo verjetno, da bo izrazito oblikoval žrtvino nadaljnje življenje."

Pri SafeBAE pravijo, da Daisy ni nič bolj navdihovalo kot zavedanje, da lahko pomaga drugim žrtvam in pripomore k preprečevanju spolnega nasilja. Ob tem so se zavezali, da bodo nadaljevali njeno delo in tako ohranjali njeno zapuščino.