Število držav, ki so napovedale izgon ruskih diplomatov zaradi domnevne vpletenosti Rusije v napad z živčnim plinom v Veliki Britaniji, se povečuje, skupno naj bi bilo iz več kot 20 držav, med njimi so članice EU-ja, Nata in tudi Avstralija, izgnanih več kot 100 ruskih diplomatov. Kot je dejal predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, je to "neposredna posledica odločitve Evropskega sveta prejšnji teden, da se skupaj odzovemo na dejanja Rusije".

Slovenije ni med državami, ki so napovedale izgon diplomatov. Zunanji minister Karl Erjavec je včeraj dejal, da je še prezgodaj odgovoriti na vprašanje, kako bo ravnala Slovenija v primeru napada z živčnim strupom v Salisburyju v Veliki Britaniji 4. marca. "Mi se držimo stališča, ki je bilo sprejeto na Evropskem svetu, da je treba ugotoviti, kaj se je pravzaprav zgodilo," je povedal Erjavec.

Kaj pomeni najnovejše zaostrovanje odnosov med Zahodom in Rusijo in kaj bo za Slovenijo pomenilo, če vztraja pri zdajšnji zadržanosti, smo povprašali profesorico mednarodnih odnosov na FDV-ju.

Kako ocenjujete ukrep, povezan z izgonom diplomatov? Po eni strani so evropske in druge države jasno povedale, da gre za usklajeno akcijo proti Rusiji, a gre za ukrep posameznih držav - EU ne ukrepa kot celota. Hkrati bodo izgnale le po nekaj diplomatov, ne vseh?
Ukrep posameznih držav članic EU-ja izhaja iz sklepov Evropskega sveta prejšnji teden, ko se je EU kot celota odzval na dva elementa napada v Salisburyju. Prvi je uporaba kemičnega orožja kot sredstva zunanje politike. Slednje je z mednarodnim pravom prepovedano in od konca hladne vojne ni bilo uporabljeno, razen s strani sirske vlade proti upornikom v državljanski vojni, kar je preveril in potrdil OZN. Raba tega orožja nakazuje kršitev mednarodnega prava, ki neposredno ogroža ne le nacionalno varnost ali varnost EU-ja, temveč tudi mednarodni mir in varnost, zato je EU na posvetovanje poklical vodjo svoje delegacije v Rusiji. Drugi element skupnega delovanja EU-ja je poziv Evropskega sveta "k okrepitvi odpornosti EU-ja proti kemičnim, biološkim, radiološkim in jedrskim tveganjem, tudi ob tesnejšem sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami ter Natom". Ker Evropski svet daje usmeritve za delovanje državam članicam (ne sprejema zakonodaje, ki na področju zunanjepolitičnega delovanja niti ni zavezujoča) in ker niso vse države članice EU-ja tudi članice Nata, bi bil povsem enoten in usklajen odziv držav članic precej presenetljiv. Seveda pa je neskladno delovanje EU-ja povezano tudi s širšim vidikom odnosov z Rusijo, na eni strani EU-ja kot akterja (izvajanje ekonomskih sankcij zaradi kršitve ozemeljske celovitosti Ukrajine) in posameznih držav članic EU-ja (ekonomski interesi, politične povezave vladajočih strank oz. voditeljev). Če je le še kaj volje držav članic EU-ja za njegovo oživitev, ob morebitnem stopnjevanju spora lahko pričakujemo tudi bolj usklajeno delovanje Unije.

Je ta ukrep, povezan z izgonom diplomatov, po vaši oceni sprejet prehitro? Je ukrep preoster?

Raven in obseg odvzema gostoljubja ljudem z diplomatskim statusom se med državami razlikuje. Nekatere države so obsežno izgnale diplomate (ZDA, Velika Britanija, Ukrajina), nekatere le nekaj najvišjih predstavnikov (Kanada in vseh preostalih, poleg Velike Britanije, 16 držav članic EU-ja, ki so te ukrepe sprejele). ZDA so tudi zaprle en konzulat, Latvija pa je dala eno podjetje na seznam nezaželenih. To lahko razložimo z obsegom in naravo prisotnosti ruske diplomacije v teh državah, vsekakor pa s statusom države po vplivu na mednarodni sistem. Velika sila, kot so ZDA, se mora odzvati na varnost ogrožajoče akcije druge velike sile, saj lahko imajo posledice za ravnotežje moči v mednarodnem sistemu. EU se v svetovni politiki bolj umešča kot normativni akter, zato se naprej sklicuje na mednarodno pravo, njegov odnos z Rusijo pa je bolj usmerjen na spoštovanje demokratičnih načel.

Ukrep ni prehiter, čeprav nekateri pozivajo k temeljitejši strokovni preiskavi uporabe kemičnega orožja, saj so se države članice EU-ja strinjale, da "ni nobene druge prepričljive razlage" kot "zelo verjetna odgovornost Ruske federacije". Ukrep niti ni preoster, saj upošteva mirno reševanje sporov in se po načelu reciprocitete zateka k uporabi sredstev zunanje politike do učinka enake mere. Je pa izvedbo ukrepa zagotovo pospešila nedavna ponovna izvolitev Putina kot predsednika Rusije. Menim, da se bo delovanje EU-ja in nordijskih držav članic EU-ja vztrajno stopnjevalo in usmerilo bolj neposredno proti ruski vladi. V danskem in švedskem parlamentu so prejšnji petek razpravljali, da ekonomske sankcije EU-ja, ki prizadenejo širšo rusko populacijo, niso učinkovite in da bi se bilo treba začeti pogovarjati tudi o vzpostavitvi sankcij, neposredno usmerjenih na posameznike Putinovega nedemokratičnega režima, t. i. Magnitsky acts, ki si jih tako Putin kot z njim povezani poslovneži seveda najmanj želijo.

Rusija je že napovedala protiukrepe. Kaj lahko pričakujemo v prihodnje? Če bodo o ruski vpletenosti v zastrupitev Skripala razpravljali v Varnostnem svetu ZN-a, ima Rusija pravico veta.
Za veliko silo, kar Rusija od relativno uspešnega in ne predragega vztrajanja z aneksijo Krima tudi postaja, drugačnih ukrepov ni pričakovati. Moramo se zavedati, da je lahko odstopanje med tem, kakšna je "realnost na terenu", in podatki o slednji, ki dosežejo širšo javnost, zelo veliko. Množični mediji so (lahko) tudi sredstvo zunanje politike države, zato je napoved protiukrepov pričakovana; gotovo imata ruska vlada in diplomacija te ukrepe že pripravljene in premišljene. Reakcija držav članic EU-ja in Nata je namreč predvidljiva. (Ne)ukrepanje Kitajske tudi. ZDA in države članice EU-ja (v VS-ju sta za zdaj še dve) so se prek tega skupnega nastopa proti Rusiji gotovo okrepile kot zaveznice (v okoliščinah napovedane t. i. trgovinske vojne), kar je za vlado v Moskvi in njen diplomatski aparat paradoksalno dobro, saj si je naredila predvidljiv teren meddržavnih odnosov, v katerem se zna obnašati, kot se je naučila iz časa hladne vojne. To velja tudi za delovanje v Varnostnem svetu, v katerem stalna članica po Ustanovni listini ZN-a in politični praksi nima predvidene okrnjene pravice do veta v nobenem primeru (slednje kot načelo delovanja v primeru ogrožanja mednarodnega miru in varnosti obstaja kot inovacija le v Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi). Edino, kar se lahko doseže, je resolucija Generalne skupščine tipa Uniting for Peace v primeru dolgotrajnega neizvajanja prvenstvene vloge Varnostnega sveta za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti (v praksi nesoglasja P5). To pa res – sicer malo hollywoodsko – aludira na začetek hladne vojne (korejska vojna).

Slovenije ni med državami, ki so napovedale izgon, slovenski politični vrh je zadržan, da je treba najprej počakati, da se ugotovi, kaj se je dejansko zgodilo v Salisburyju. Slovenija ima tradicionalno dobre odnose z Rusijo, hkrati pa je članica EU-ja. Lahko pričakujemo povečan pritisk obeh strani, Velike Britanije in Rusije, da izbere stran? Kakšno politično in diplomatsko škodo lahko Slovenija utrpi, če vztraja pri zdajšnjem stališču?
Vsekakor je odziv posameznih držav (članic EU-ja) premišljen ne le iz normativnega vidika (pomen mednarodnega prava za mednarodni mir in varnost), temveč tudi z obsegom političnega, ekonomskega in družbenega vpliva in pomena Rusije v teh državah. To je tipična dilema vsake države, saj v osnovi nacionalni interes določa na podlagi t. i. racionalne izbire. Tudi slovenska vlada in celotna družba tehtata stroške in koristi posledic izvedbe diplomatskih ukrepov proti Rusiji. Koristi neizvajanja ukrepov so predvsem ekonomsko in družbeno oprijemljive, stroški pa politični (izguba mednarodnega ugleda v EU-ju in Natu, zmanjšanje legitimnosti, izguba zaveznikov, ogrožanje nacionalne varnosti). Izvedba ukrepa bo seveda pomenila, da koristi postanejo stroški (zmanjšan obseg trgovine, manj ruskih investicij v dvostransko sodelovanje, okrnjena dobava energentov). Slovenija lahko vztraja pri zadržani drži, dokler cena za politične stroške ne preseže ekonomskih koristi, saj je normativna drža in tudi ekonomska korist EU-ja za Slovenijo že na kratek rok večja. Slednje je država pretehtala že v zunanjepolitični strategiji (2015), v kateri si je z vidika trenutne situacije zastavila precej zahteven dolgoročni cilj, in sicer da v okviru EU-ja pritegne Rusijo "v krog skupnih evropskih vrednot" in doseže "dolgoročno partnerstvo Ruske federacije z EU-jem, ki bo krepilo težo Evrope v globalnem svetu." Kdaj se bo treba pridružiti ukrepom EU-ja, bo zelo jasno iz razprav na delovni in politični ravni Sveta EU-ja za zunanje zadeve.