Brent Stirton objavlja v uglednih svetovnih medijih. Tudi za National Geographic, New York Times, Le Figaro, Der Spiegel.

Prejel je več prestižnih nagrad World Press Photo. Svoje delo jemlje kot poslanstvo in z vso resnostjo. Poroča o tistih zgodbah, ki po njegovem mnenju niso deležne dovoljšnje pozornosti. S fotografijami poskuša ganiti ljudi, da bi se bolje informirali.

Njegov življenjepis je precej impresiven. Ob srečanju za Val 202 zato nekoliko preseneti njegova zadržanost. "Večina fotoreporterjev je samotarjev. Ni jim nujno prijetno, če so v središču pozornosti. To tudi pomeni, da lahko fotograf veliko časa preživi sam, ne popolnoma prepričan o svojem početju."

Fotograf s poslanstvom, ki se je v poklicu znašel po naključju

Brent ni načrtoval, da bo fotograf. V tem poklicu se je znašel nepričakovano. "Sreča. Nekaj časa sem preživel v vojski, del mojih nalog pa je bilo tudi fotografiranje premikov sovražnika, izvidništvo."

Kot povedo njegovi kolegi, je vojsko zapustil z razlogom. Po vrnitvi z misije doma, v Južnoafriški republiki, s svojimi temnopoltimi tovariši ni mogel spiti niti piva. Obdobje apartheida. Dalo mu je misliti. Vrgel se je v novinarstvo, v dokumentiranje zgodovine. Ker ni našel fotografa, je kupil poceni aparat. In začel. Prve svobodne volitve v domovini, posledice genocida v Ruandi, Somalija …

"Od nekdaj imam občutek, da nisem delal niti en dan. Resnično rad imam to, kar počnem. Gre za poslanstvo. Delam točno to, kar želim početi v življenju." Priznava tudi, da spada med srečneže, ki imajo priložnost v tisku objavljati pomembne zgodbe. Tudi zato čuti odgovornost.

S fotografijami želi ganiti ljudi in jih spodbuditi k informiranju

Zgodbe izbira onkraj senzacionalizma. Predvsem se posveča človeškim usodam, ki se tako ali drugače prepletajo z okoljem. Rdeča nit: pohlep po naravnih bogastvih je vir tragedije za večino ljudi. Izbira tiste teme, ki ne dobijo dovolj medijske pozornosti, se mu pa zdijo pomembne.

Pri svojem delu ima ves čas isti namen. "Narediti poskušam čustveno fotografijo, ki bo ganila ljudi. Sem pripovedni fotograf. Naše delo je zapeljati ljudi, da bodo poiskali več informacij."

To počne v zapletenem svetu. Včasih je težko ugotoviti, še teže povedati, kaj se dogaja. Še posebno ob omejitvah: časa na terenu, prostora v medijih, pozornosti javnosti. Brent zato išče tisto, kar je občečloveško. Nekaj, s čimer se lahko poistoveti kdor koli.

"Nismo si tako različni. Seveda obstajajo kulture, ki so bolj unikatne od drugih, ampak vsi samo poskušamo preživeti. Vsi se trudimo ljubiti bližnje, poskušamo biti dobri starši, trudimo se, da bi nam šlo v življenju dobro. Vse to nam je skupno. In to mi je pri delu več kot dovoljšna osnova, da lahko ljudem iz različnih kulturnih okolij posredujem razumljivo sporočilo."

Ikonična fotografija mrtve gorile

Veliko poroča o Demokratični republiki Kongo. Še posebno o vzhodu države, bogatem z rudninami. Ena njegovih najbolj znanih fotografij prikazuje gorilo v narodnem parku Virunga. Sredi bujnega zelenja skupina moških nosi veličastno žival. Dvignjena je nad njihova ramena. Razpeta leži na nosilih, sestavljenih iz vej. Leži mrtva, s še vedno trpečim obrazom.

V ozadju je kompleksna zgodba, pojasnjuje. "Zaradi konflikta je v regiji razseljenih nekaj milijonov ljudi. Ti za preživetje potrebujejo oglje: za kuhanje, ogrevanje. Za oglje je potreben les. Ker pa je v tem delu sveta pregnanih tako veliko ljudi, je edini preostali prostor, na katerem se še dobi uporaben les, narodni park."

S tem pa je povezano tudi zaslužkarstvo. "Čuvaji parka se stalno bojujejo proti sečnji gozda, proti ljudem, ki iz tega delajo posel s prodajo oglja beguncem. Ljudje, ki s tem služijo, ubijajo ogrožene živali, da bi prestrašili čuvaje, češ, naslednji boste na vrsti vi."

Ne tako davno bi se otrok rodil ob petrolejki

Virunga je najstarejši afriški narodni park. Ustanovili so ga pred sto leti. Je tudi najnevarnejši, pravi. Na njegovem ozemlju deluje več kot deset paravojaških skupin. V tem nevarnem okolju je Brent posnel tudi fotografijo rojstva otroka.

Pri orisovanju konteksta najprej pojasni, da je ena izmed groženj parku nafta. "Nekateri jo želijo črpati in se parka znebiti." Vodstvo parka pa se je domislilo načrta s postavitvijo hidroelektrarn, da bi se približali tam živečim ljudem. "Prebivalcem zagotavljajo elektriko. Prvi ukrep je bila zagotovitev elektrike bolnišnicam in klinikam, da bi imeli zdravniki boljše delovne razmere."

"Na tej fotografiji je torej ženska, ki rojeva s carskim rezom. To se dogaja okoli polnoči. Še ne tako davno bi to počeli ob petrolejki ali bakli. Predstavljajte si: ženska pride k zdravniku, ona in otrok bi lahko umrla, izvesti morajo tvegan poseg z najbolj osnovnimi pripomočki, ki jih imajo na voljo. Zdaj imajo vsaj elektriko, da vidijo, kaj sploh počnejo."

Trdoživost človeških bitij vir navdiha

Z upanjem ga navdaja večkrat opažen odziv ljudi v težavnih, celo grozljivih okoliščinah. Človeška bitja so precej odporna, pravi.

"Sposobnost postaviti se na noge, nadaljevati življenje in ostati pozitiven je precej temeljna. Ko delaš z begunci, ko se ukvarjaš z uničujočim konfliktom ali čim podobnim, boš prej ali slej naletel na ljudi, ki so se nekako sprijaznili s položajem in se naučili, kako živeti naprej, hoditi korak za korakom. Bolj kot kjer koli najdem upanje v odpornosti ljudi."