55-letni britanski finančni minister bo v nekaj tednih brez dvoma prevzel vajeti laburistov in s tem postal tudi premier, potem ko se bo Blair dokončno poslovil od Downing Streeta številka 10. Na to Brown ni čakal samo zadnja leta, ko se je začelo govoriti o Blairovem odhodu, ampak je bil resen kandidat za predsednika stranke že leta 1994, a je takrat resni in zadržani škotski politik vodstvo prepustil dve leti mlajšemu in bolj karizmatičnemu tekmecu.

"Zelenca" v parlamentu
Blair in Brown sta se spoznala leta 1983, ko sta prvič postala poslanca v britanskem parlamentu, si delila pisarno in začela skupaj kovati drugačno usmeritev laburistov, ki so bili v javnosti nepriljubljeni, saj so jih povezovali z visokimi davki in nenadzorovano javno porabo. Leta 1992 je stranka doživela že svoj četrti zaporedni volilni poraz in potrebno je bilo ubrati drugačno pot, ki bi bila bližje sredini, da bi tako na svojo stran pridobili srednji razred.

Dogovor o delitvi oblasti
Nenadna smrt voditelja laburistov Johna Smitha leta 1994 je odprla bitko za novega vodjo in najprej se je zdelo, da bo to mesto zasedel Brown, ki pa je kmalu ugotovil, da se ne more kosati s priljubljenejšim in šarmantnejšim Blairom. Politika sta zato sklenila sporazum, katerega podrobnosti še do danes niso povsem jasne, kar je botrovalo nastanku številnih teorij. Na znameniti večerji v prestižni londonski restavraciji Granita sta se dogovorila, da se bo Brown umaknil Blairu, ta pa mu je v zameno ponudil popolnoma proste roke pri vodenju gospodarstva. Del dogovora naj bi bil tudi umik Blaira v nekaj letih in prepustitev premierskega položaja Brownu.

Presežki pri obeh
Nato je prišlo leto 1997 in prepričljiva zmaga laburistov na parlamentarnih volitvah, po katerih je Blair postal najmlajši premier v britanski zgodovini, Brown pa je prevzel resor za finance, kjer je ostal najdlje med vsemi finančnimi ministri v zadnjih 200 letih britanske zgodovine. Nemudoma je začel izvajati stroge varčevalne ukrepe, najbolj pa je med gospodarstveniki cenjena njegova odločitev, da nadzor nad obrestnimi merami prepusti centralni banki. V nasprotju z Blairom je bil sam nenaklonjen britanskemu vstopu v Evropsko monetarno unijo in prevzemu evra. Prav Brown je v mnogočem zaslužen za deset let gospodarskega napredka in stabilnosti, saj je finančno ministrstvo vodil odločno in preudarno.

Skromnost in trdo delo
Gordon Brown je bil rojen na Škotskem in je v majhnem mestecu pri Glasgowu odraščal v družini prezbiterijanskega duhovnika, ki je otroke vzgajal v duhu protestantske etike, kjer šteje trdo delo in skromnost. Kot mlad je sanjal, da bi postal igralec ragbija, a mu je to preprečila nesreča, po kateri je oslepel na levo oko in v bolnišnici preživel več mesecev. Na univerzo v Edinburghu je vstopil že pri rosnih 16 let in pri 21 letih so ga študentje izvolili za svojega rektorja.

Med predvolilno kampanijo leta 1997 naj bi vsak dan delal po 18 ur, njegovo nekdanje dekle pa je pozneje potožilo, da pri njem ni bilo drugega kot politika, politika in politika. Poročil se je leta 2000 pri 49 letih, vendar ga je kmalu doletela tragedija, ko je kmalu po prezgodnjem porodu umrla njegova prvorojenka. Pozneje sta se mu rodila dva fantka. Očetovstvo je sam opisal kot "najboljšo stvar na svetu".

Zavel bo nov veter
Vsekakor bo Brown na Downing Street 10 prinesel drugačen slog politike kot njegov predhodnik. Pravi, da je minil čas politikov kot estradnikov, zato bo po njegovem mnenju v prihodnjih letih prišel bolj do izraza osebnost politikov in ljudje jih bodo ocenjevali glede na to, kako se lotevajo velikih projektov.

Dve leti časa za laburiste
Pod Brownim vodstvom se Britancem ne obetajo večje spremembe. Njegova največja naloga na domačem prizorišču bo znova pridobiti zaupanje volivcev v laburistično stranko, ki je pred kratkim doživela poraz na lokalnih volitvah in tudi javnomnenjske raziskave kažejo, da v priljubljenosti zaostajajo za konservativno stranko pod vodstvom mladega in energičnega Davida Camerona, ki je na svojo stran znova pridobil srednji razred. Da laburistom vdahne novo energijo, ima Brown časa dve leti, ko bodo parlamentarne volitve.

Dediščina vojne v Iraku
Na zunanjepolitičnem področju se bo moral Brown spopasti z nepriljubljeno vojno v Iraku, ki je negatvino zaznamovala vlado njegovega predhodnika. Javno je Brown vedno podpiral odločitev za vojno in kot del vladnega kabineta za to tudi prevzel odgovornost. Napoveduje zmanšanje števila britanskih vojakov v Iraku, ko bo to mogoče, nekateri pa že namigujejo, da bi lahko podprl zahteve ameriških demokratov po hitrejšem umiku tujih sil, če bi ti čez leto in pol znova prišli v Belo hišo. Sam pravi, da se bo učil iz preteklih napak in ob tem je obljubil nove ideje za rešitev iraške krize.

Kakšne odnos z Bushem?
Vse zanima, kakšen odnos bo razvil z ameriškim predsednikom Georgeom Bushem, ki je imel v Blairu svojega največjega zaveznika na svetovni politični sceni? Bush in Brown sta se prvič spoznala šele pred mesecm dni, ko je Brown obiskal Washington. Verjetno bo razočaral vse tiste, ki pričakujejo oddaljitev od Busha, saj je dejal, da je protiameriška nastrojenost napaka. Brown sicer velja za izrednega poznavalca ZDA, saj se je intezivno ukvarjal z ameriško politiko, gospodarstvom in družbo.

Evropa čaka na Browna
Brown je bil vedno manj naklonjen Evropski uniji kot Blair in njegova politika do tega vprašanja ostaja še precejšnja neznanka. Veliko naj bi obetalo sodelovanje z nemško kanclerko Angelo Merkel in novoizvoljenim francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem, saj se vsi voditelji "velike trojice" bolj zavzemajo za reforme v svojih državah pred tistimi, ki bi prinesli še večjo federalno ureditev EU-ja. Tako kot Merklova bi tudi on namesto evropske ustavne pogodbe raje videl nekakšen obvezujoči sporazum.