Ob prvem obisku ameriškega predsednika Baracka Obame v Moskvi se je MMC o odnosih med ZDA in Rusijo pogovarjal s predavateljem na katedri za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede (FDV) v Ljubljani.

Tako Obama kot Medvedjev napovedujeta, da bodo po tokratnem srečanju odnosi med Rusijo in ZDA drugačni. Je res mogoče pričakovati bistvene spremembe in otoplitev v odnosih med Washingtonom in Moskvo, ki so svojo najnižjo točko po koncu hladne vojne dosegli med vladavino predsednika Georgea Busha?

Da. Napredek je mogoče pričakovati v primeru, da se obe strani uspeta dogovoriti o ključnih vprašanjih: nadaljevanju jedrskega razoroževanja, kjer je možnost dogovora največja, vendar je to vprašanje vsaj z vidika Moskve povezano z vprašanjem ameriškega protiraketnega ščita v Evropi, potem je tu še vprašanje širitve Nata in seveda s tem povezano vprašanje Gruzije ter Ukrajine. Možnosti dogovora so, ker si tako ZDA kot tudi Rusija v zdajšnji krizi ne želita nadaljnega meddržavnega zaostrovanja, ki koristi samo tretjim. Rusija je že s svojo novo strategijo nacionalne varnosti podala jasen signal, da se je pripravljena pogajati z ZDA in da je v zameno za umik protiraketnega ščita pripravljena na radikalno zmanjšanje tako jedrskih, kakor tudi konvencionalnih sil v Evropi.

Kako bi ocenili Bushevo zapuščino v odnosih med ZDA in Rusijo? Kako lahko Obama pripomore k spremembi odnosov?

Busheva zapuščina je relativno slaba. Predvsem je njegova brezkompromisna težnja po širitvi Nata na Guzijo in Ukrajino v Rusiji zasejala globok dvom v namere ZDA v odnosih z Rusijo. Prav tako je Rusija videla v protiraketnem ščitu grožnjo lastni nacionalni varnosti in ni sprejela ameriških navedb, da gre za orožje, ki je potrebno za obrambo pred iranskim raketnim orožjem, še posebej, ker so ZDA zavračale vsakršen kompromis, kar je vodilo v nadaljnje zaostrovanje.

Tudi sicer je Rusija zelo kritično gledala na Bushevo zunanjo in varnostno politiko, saj jo je dojemala kot grožnjo nacionalni varnosti in lastnim interesom, še posebej, ker je Rusija trdila, da je Bush po 11. septembru leta 2001 zlorabil njeno zaupanje v zvezi z odprtjem srednjeazijskega prostora za ameriške sile. Glede na to, da Obamova administracija predvideva resno krčenje obrambnih izdatkov in da je protiraketni ščit ena izmed postavk, ki bo utrpela največje krčenje, lahko domnevamo, da ta protiraketna obramba ni prioriteta, kot je to veljalo še do pred kratkim. To pa pomeni, da bosta ZDA in Rusija lahko dosegli nekakšen kompromis v zvezi s tem vprašanjem, ki bo sprejemljiv za obe strani.

Glede širitve Nata je to vprašanje danes bolj ali manj umaknjeno z dnevnega reda, zaradi česar sam ne pričakujem večjih zapletov glede tega. Dodaten argument za izboljašnje odnosov med državami je tudi dejstvo, da državi izvajata globoke reforme oboroženih sil, zaradi katerih nobeni ne odgovarja zaostrovanje, kaj šele kakršna koli oboroževalna tekma. Mislim, da bosta državi začeli medsebojne odnose urejeti povsem pragmatično. Tam, kjer bo sodelovanje mogoče, bosta sodelovali, tam kjer obstajajo razlike, pa se bosta trudili preprečevati nepotrebno in nekontrolirano eskalacijo in zaostrovanje.

Rusijo jezi morebitna postavitev ameriškega protiraketnega ščita na Češkem in Poljskem, Barack Obama pa je že napovedal, da je pripravljen na kompromis. Ali obstaja možnost, da se bodo ZDA odpovedale postavitvi ščita?

Kot sem že dejal, se mu ne bodo povsem odpovedale že zaradi pričakovanj zaveznic, Poljske in Češke, ki sta že pozvali ZDA, naj ne odstopijo od projekta. Verjetno pa se bo zmanjšal obseg in čas gradnje celotnega projekta ali pa se bo oblikovala neka formula, ki bo zadovoljila tako ZDA kakor tudi Rusijo. Mogoča rešitev je, da ZDA posredujejo radarsko sliko iz oporišča na Češkem tudi Rusiji, ali pa da ne gredo v namestitev protiraketnih izstrelkov na Poljskem. Vsekakor, če sta obe strani pripravljeni in kaže, da sta, potem bosta že našli kompromis. Seveda ostaja odprto vprašanje, kako dolgo bo ta kompromis vzdržal. Pri tem je treba vedeti, da Rusija vidi v protiraketnem ščitu dejavnik, ki ruši ravnovesje in temelje meddržavnih odnosov, postavljenih še med hladno vojno, medtem ko ZDA trdijo, da je sporazum o prepovedi protiraketne obrambe preživet in da potrebuje dograditev. In mogoče je, da se državi dogovorita o neki novi ureditvi na tem področju.

Rusija nasprotuje širitvi Nata na vzhod, kar je Obama postavil na stranski tir. Kdaj lahko torej pričakujemo širitev zavezništva na vzhod? Bo v Natu kdaj prostor tudi za Rusijo?

Mislim, da je to vprašanje povsem odšlo z dnevnega reda, saj Nato nujno potrebuje Rusijo, pri urejanju razmer v Afganistanu in brez Rusije ne bo šlo. Rusiji je hkrati v interesu, da Nato v Afganistanu ne pogori, saj bi neuspeh pomenil grožnjo tudi Rusiji in njenim interesom v Srednji Aziji. Po lanski vojni v Gruziji je vsakršno razmišljanje o članstvu te države v Natu povsem nerealistično, saj je država notranjepolitično preveč nestabilna in hkrati bi bila vsaka takšna ideja v Rusiji sprejeta kot neposreden izziv, ki bi povsem zrušil odnose Rusija - Nato in Rusija - ZDA. Kar zadeva Ukrajino, je realnost takšna, da večina njenih državljanov, čez 50 % po zadnjih merjenih, tudi v anketah, ki jih izvajajo zahodne raziskovalne agencije, izraža stališča proti članstvu v Natu in za tesnejše povezovanje z Rusijo. V teh okoliščinah ni govora o širitvi Nata. Rusija pa ne bo članica Nata, ker si želi status globalne sile, ki ga v Natu ne bo mogla doseči, bo pa težila k posebnim odnosom med Rusijo in Natom kot enakovrednima partnerjema.

Kje vidite možnosti nadaljnjega sodelovanja med ZDA in Rusijo? Se bosta kdaj združili proti skupnemu sovražniku?

Sodelovanje v zvezi z Afganistanom, potem krepitev gospodarskega sodelovanja, ki je že zdaj precej intenzivno, saj je Rusija kljub vsemu pomembno tržišče za ZDA, in pa veliko vprašanje v zvezi z odnosi s Kitajsko in njeno prihodnjo vlogo, kjer ZDA potihoma računajo na Rusijo kot zaveznico Zahoda.