Tretji so opazno vzvišeni do tistih manj posvečenih v vseh skrivnostih maceracije, droži, fermentacije in Steinerjevega koledarja, četrti radi po šolsko predavajo, peti odsotno, že rutinsko točijo in pri tem drdrajo "Merlot, letnik 2013, pet mesecev v hrastovih sodih".

Stanko Radikon ni sodil v nobeno izmed teh kategorij. Festivale, na katerih je bil navzoč, je skrbno izbiral, a čeprav je bila njegova znamka prav na vseh nedvomno med najprestižnejšimi in obleganimi, se ni prevzetno ali zapečkarsko držal doma, ampak je bil ena izmed stalnic - vsaj tistih malce bolj organsko, naravno, da ne rečem oranžno usmerjenih festivalov.

Nazadnje sem imela čast s Stankom, skromno legendo, izrazito širokogrudnim in toplim vinarjem, pravim pripovedovalcem zgodb, poklepetati na Orange Wine Festivalu v Izoli, štiri in pol mesece pred njegovo smrtjo. Že takrat je bil bolan, sredi enega izmed neskončnih ciklov kemoterapije - a mu tega ob njegovem živahnem duhu in z ustnicami, ukrivljenimi v skoraj permanentni hudomušni nasmešek, ne bi pripisali.

V stari občinski palači z razgledom na izolsko marino je iskrivih oči točil svoj slatnik (bela zvrst), jakot in rebulo, medtem ko je čez tiste od daleč prepoznavne črno-modre steklenice s stiliziranim listom vinske trte prosevalo pozno popoldansko sonce, jantarna barva njegovih dolgo maceriranih vin pa je prišla še bolj do izraza.

"Schiavi" prevzeli primat
V tisti zamejski sekciji ob oknu, z Dariem Prinčičem na eni strani in Nicolom Benso iz Castellade na drugi, so bili lepa druščina oranžarjev iz Oslavja v "Colliu", ki se jim na papirju pridružuje še Joško Gravner, ne pa tudi v praksi na festivalih.

Slovenski uporniki. Zavednejši od večine tistih znotraj meje, nedvomno bolj trmasti in nepokorljivi od italijanskih kolegov, ki kljubujejo zgodovinski situaciji, birokraciji in - včasih, nekoč - tudi porogljivi oznaki "Schiavi", sužnji Slovenci.

Danes ti "schiavi" zasedajo najvišja mesta v svetovni vinski enciklopediji. Njihova vina, zlasti tista od Gravnerja in Radikona, neposrednih sosedov in dobrih kolegov, se strežejo v najboljših in najdražjih restavracijah sveta, od Nape do Pariza, od Londona do seveda Rima, kjer vam Radikona prodajajo kot "našega", pri nas pa med točenjem s prav posebno slovesnim glasom običajno dahnejo zgolj "Radikon". Brez dodatnega pojasnjevanja. Radikon, pika.

Poseben status uživa tudi v novem svetu - od malega brezkompromisnega vinarja, ki je bil vedno pred časom, so se učili biodinamike in drzne, predrzne prakse "senza solfiti", brez dodanega žvepla, Avstralci in Južnoameričani.

"Radikonska, ne radikalna revolucija," je veličino Radikona zajel kulinarični recenzent Uroš Mencinger, "velikan italijanske vitikulture", so si ga prisvojili pri referenčnem Gamberu Rossu, medtem ko ga je avstralski vinski gverilec Tom Shobbrook označil za vizionarja, ki je za svojo radikalno pot spodbudil številne, a ne prek absolutističnega vsiljevanja svojega mnenja, ampak prek kakovosti svojih vin, ki jih je zadnjih 20 let gojil na 12 hektarjih v popolnem sozvočju z naravo.

Imperij v roke Saši Radikonu
Tisti petek v Izoli je bil Stanko eden zadnjih, ki so zapustili prizorišče, z nekaj steklenicami, danimi na stran za prijatelje, pod roko. Odprl jih je za omizjem v restavraciji bližnjega hotela Marina v družbi žene Suzane ter kolegov Prinčiča, Valterja Kramarja iz Hiše Franko in še nekaterih, ki so nas potegnili zraven, ko je na festivalu še celo Skaručenski Slavko zaprl svoje ognjišče/DJ pult.

Stanko se je verjetno že takrat na svoj način poslavljal. Mesec dni pozneje, v Londonu, na festivalu naravnih vin RAW, ga je zastopal sin in naslednik imperija Radikon, Saša, ki mu je oče v zadnjih letih postopoma predajal žezlo.

Stanko (61), eden izmed nespornih velikanov slovenskega in italijanskega vinarstva, eden izmed pionirjev, revolucionarjev in zastavonoš tistih maceriranih, naravnih vin z dušo, znojem in karakterjem, vin za meditacijo, je boj z rakom izgubil konec tedna, preden bi lahko pospremil prav do konca letnik 2016. Ta bo tako verjetno malce bolj grenak, a nič manj poseben.