A se je nekaj spremenilo v trenutkih zavedanja lastne minljivosti, v nenehnem omahovanju med tu in tam, brez omejitev, brez kažipotov, ko se zdi, da je le še steza v pekel, pa je pravzaprav pot do nebes. V tem zavedanju ponižnosti, ob ječanju vetra, postaneš nekako altruistično sebičen. Kavkaz, le hipec v geografski večnosti, postane tvoj - postal je moj Kavkaz. In dobil je posebno mesto, ne v zgodovini, ne v geografsko-političnem polju, ne v življenjepisih mogočnih vladarje; morda je to mesto zemljevid brez meja, mesto v dušah iskalcev, ki jim s svojo skrivnostno meglico vedno znova vdahne vsebino.

Štiri krake, ki tvorijo osrednjo reprezentativno telo Gruzije (gruzijski križ), lahko kaj kmalu prenesemo na ponujene lepote te dežele. Gruzijci pravijo, da je Gruzija lahko poletna, zimska, kavkaška in vse drugo … Kaj kmalu smo po pričevanjih domačinov začutili, da so omenjeni pojmi odraz različnosti kavkaške dežele.

Zimska Gruzija globoko v Kavkazu je navadno zatočišče najtrših "gorskih" ljudi, tujih ekstremistov vseh vrst, najde pa se tudi kakšen tuj znanstvenik religioznega ali antropološkega izvora, ki precej okajene Gruzijce nagovarja z vprašanji, pri katerih je potrebna dobršna mera diplomacije, sicer v lastni raziskovalni vnemi vsem pokvari večer. Gruzija je izredno vojaška in religiozna država. Tisočletna zgodovina neusmiljenih bojevnikov in ne nazadnje dejstvo, da je Gruzija (tehnično) še vedno v vojni, zaznamujeta tamkajšnje prebivalstvo. Bojevniški duh, prežet z iskrenostjo in gostoljubjem, ki mu ni para, je čutiti v vsakem trenutku. Ljudje v gorskem svetu severne Gruzije v veliki večini verujejo v nekakšno pogansko različico verovanja, častijo starega poganskega boga Armazija, združitev še starejše različice poganskih bogov Arme in Zadena. Pogansko verovanje, striktni kodeks tradicionalnih vrednot in običajev, se tako širi po celotnem visokogorju. Zmotno je mišljenje, da je tako globoko zakoreninjena tradicija živa le v opevani pokrajini Svaneti. Vsekakor je treba omeniti še povsem nerazvito plemensko skupnost Black Aragui Gorge, pokrajino Rača, ki jo večina gruzijskega prebivalstva omenja kot najlepšo, potem pa so tu še divji Tušeti, Kevsureti in pokrajina Gudauri, v kateri smo med drugimi okušali zimske radosti.

"Klasično" smučanje
Nenehno pomanjkanje snega, ki smo mu v zadnjih letih priča v Alpah, prežene na rob Kavkaza nemalo smučarskih navdušencev z vseh vetrov, a s skupno željo. Smučarji alpskega sloga lahko v Gruziji željo po adrenalinu potešijo na treh smučiščih. Raznolikost, ki je nekakšen sinonim za to deželo, odražajo tudi smučarska središča. Največje smučarsko središče je Gudauri, ki leži v istoimenski pokrajini, od Tbilisija pa je oddaljeno 120km.

Kilometrina v Gruziji ni ravno enota za trgovanje, zaradi uničenih cest je rentabilnejši čas, tako popotnik to pot opravi v treh urah, seveda paj je vse odvisno od snežnih razmer. Smučišče, ki je po velikem razočaranju domačinov pristalo v rokah Ukrajine, premore pet sedežnic, ki so jih pred kratkim namestile avstrijske glave in so kot take vir zaupanja in zanesljivosti. Preostala infrastruktura je tipično gruzijska. Le stežka bi dejali, da so smučarske proge po evropskih standardih, kljub dobri opremi za urejanje smučišč, urejene. Smučarska šola je mešanica ukrajinsko-gruzijskih inštruktorjev, metode poučevanja pa niso vredne omembe. Izredno je urejena reševalna ekipa, ki šteje deset ljudi in je povsem primerljiva s kakšno zahodno državo.

Celotna vasica premore dve trgovinici, v eni je na žalost ostala le še ena vodka cha cha, druga ni bistveni presežek prve. Gudauri je smučarjev svet, vsaka aktivnost, ki ne zajema smuči, je tako onemogočena. Pogled z vznožja sedežnice razkriva neomejen teren, pisan na kožo turnim smučarjem in smučarjem prostega sloga. Velik del terena je na dosegu vlečnice, preostalo je stvar hoje. Na levi strani smučišča se bohoti Mt. Bidara s čudovitimi vertikalami, osvojljiva je v približno štirih urah hoje, sestrici na desni Mt. Chrdili in Mt. Kudebi sta premagani v polovičnem času. Gore proti severu ne poznajo meja, tako ne manjka skupinic, ki se s šotori odpravljajo na večdnevno turno smuko v neznano.

Se nadaljuje ...

Jernej Jelenko, foto: Vid Žgajner