Precej poškodovan, z mislimi, usmerjenimi le v preteklost, se ukvarjam z bilanco poletnih popotovanj. Sanjarjenje prekine Vid z vprašanjem, iz katerega je čutiti, da terja jasen odgovor: "Kam pa pozimi?" Povsem zaprepaden in opravilno napol sposoben, ko mi je bilo smučanje v začetku decembra zaradi poškodbe le še eno samo hrepenenje, odgovorim: "Hm, ne vem." Po daljšem, pričakovanj polnem molku odloči za oba: "Greva smučat v Iran." Tako nekako se je začelo - želja s priokusom dvoma, ki je kaj kmalu prerasla v močan up, v samem bistvu pa odsevala izjemno avanturo, tako duhovno kot telesno nadgradnjo, in se končala z najino soglasno ugotovitvijo: "To bi še ponovila."

Kdor želi smučati v Iranu, potrebuje poleg malce več poguma tudi izjemno željo. Birokratski zapleti večkrat ugonobijo še tako izjemen pogum. Naj omenim, da težav v smislu potrebnih cepljenj in urejanja letalskih kart ni. Čeprav cepljenje priporočajo, midva zaradi prezaposlenosti z urejanjem drugih vitalnejših problemov tega nisva vključila v priprave ... Zdrava pamet je dovolj, vsaj tako so pokazala testiranja po prihodu iz Irana.

Pravzaprav se prvi zapleti začnejo z urejanjem vizuma. Ta je za Iran obvezen, in vsi dobro vemo, kako se konča zgodba tistih posameznikov, ki zgolj po nesreči prestopijo iransko državno mejo brez tega dokumenta. Pristojni organ, ki ureja vizum za slovenske državljane, je urad iranskega veleposlaništva na Dunaju. Omenjeni urad ne slovi kot ravno najbolj ažuren in do tujcev prijazen. Ta sloves je vsekakor potrdil tudi pri nama. Tako vse do zadnjega nisva vedela, ali bova do Irana oziroma bolje, v Iran, sploh lahko prišla.

Neposredno pred odhodom so se začele pojavljati težave, ki so vsekakor bile vredne večje pozornosti. Mednje spada pismo začasne odpravnice poslov veleposlaništva Republike Slovenije v Iranu, ki nama izrecno odsvetuje prihod v Iran, pa številni elektronski stiki s posrednimi iranskimi znanci, ki opisujejo trenutno stanje v Iranu kot kritično (v Iranu so se namreč vrstile opozicijske in študentske demonstracije proti vladajoči eliti). Vse to v nama zbuja pomisleke: "Ali ne tvegava preveč, je res tako nevarno, ali naj sploh greva?" Odločitev je bila: "Greva! Iran je navsezadnje velika država, če so nemiri nekje, ni nujno, da bodo tudi tam, kjer bova midva."

In res, polet iz Ljubljane prek Carigrada (kjer je velika večina potnikov izstopila) naju vodi skozi temno noč v Teheran. Oprtana popotnica vprašanj, želja po odkrivanju in obljubljen deviški pršič premagajo prikriti strah, ki si ga nobeden ne upa povsem odkrito pokazati, a oba čutiva, da je v nama. V Teheran prispeva v vročici noči. Ob prav prijetnem sprejemu letaliških oblasti (kmalu nama je bilo jasno, da so o najinem prihodu vsi dobro obveščeni) sprevidiva delovanje represivnega aparata, ki je glavno vodilo te ogromne islamske republike. Orožje je vidno na vsakem koraku, propagandna obvestila in prižgane rotacijske luči na policijskih vozilih pripovedujejo zgodbo o stroju, ki se napaja sam.

Pot naju vodi skozi Teheran v obrobno mesto Karaj na severu glavnega mesta in nato v gore proti največjemu smučarskemu centru v Iranu, Dizinu. Alkohol je v Iranu strogo prepovedana dobrina. Na omenjeno opozarjajo številne obcestne patrulje, ki naju v osrčju gora večkrat, čeprav le površno, pregledajo. Sredi dopoldneva vkorakava v Dizin. Seveda internetne rezervacije nimajo, tako sva se vse dogovorila s pomočjo dobrega starega telefona in razumljivo - prav nič se ni ujemalo. A sva si kmalu, po nekajminutnem pregovarjanju, z dokazovanjem različnih licenc smučarskih učiteljev, ki veljajo le v EU-ju, a so imele fantastičen učinek, izborila prav zavidljivo sobo v hotelu Dizin 1 (malce nižje je še mlajši bratec , istoimenski Dizin 2, ki pa ga je precej načel zob časa).

Smučarsko središče Dizin je del gorske verige Alborz, le streljaj oddaljeno od gore Demavand. S 3550 metri višine je najvišje smučišče v Iranu, zavidljiva pa je tudi količina snežnih padavin, ki skozi leto doseže neverjetnih sedem metrov. Trenutno je Dizin največje smučarsko središče na Srednjem vzhodu. V gorah severno od Teherana sovpada z regijo Gadžere. Od Teherana je oddaljeno 115 kilometrov, časovna distanca pa je odvisna od razmer na cestah (pot lahko traja tudi krepko čez tri ure). Geografska lega Dizinu omogoča najdaljšo smučarsko sezono, ki se začne pozno v novembru in traja vse do konca maja.

Infrastruktura smučišča je resnici na ljubo precej dotrajana, saj vse smučarske naprave izvirajo iz časa vladavine zadnjega šaha (vladarja). Trenutna oblast smučanja ne priznava kot legitimno obliko rekreacije. Smučarske proge so relativno vzdrževane in spet relativno pripravljene. Smučarska šola je na mestu in čista kopija evropske metodike poučevanja. Po besedah Sajida Mojtabe Sejda, vodje smučarske šole, ob večjih praznikih v centru Dizin uči tudi do 140 učiteljev smučanja. Smučišče nadzorujejo nadzorniki, ob vznožju pa je na voljo reševalna ekipa. Za celodnevno smučarsko karto je treba odšteti okrog enajst evrov. Smučanje je v Iran prišlo s pomočjo pogodbenih delavcev iz Evrope in je še danes obravnavano kot privilegirana oblika rekreacije, rezervirana za najvišji sloj prebivalstva. Presenečena sva, ker na smučišču vidiva le najboljšo smučarsko opremo, tako pri deskarjih (okoli dve tretjini je deskarjev) kot pri smučarjih. Velik del smučarske populacije zasedejo tujci, predvsem Švedi in Rusi. V Dizinu bo, ne glede na smučarsko znanje, zadovoljen prav vsak, saj je konfiguracija terena primerna tako za začetnike kot za dobre in zelo dobre smučarje. V najlepšem spominu bo Dizin ostal smučarjem, ki večkrat zaidejo zunaj urejenih smučišč. Teren okoli smučišča smučarju prostega sloga kmalu postane ogromno igrišče. Z globokim, zaradi suhega podnebja povsem suhim voljnim pršičem se igranje v razpokah, skokih čez previse in kotanje nikoli ne konča.

Se nadaljuje ...