Ta država z uradnim imenom Islamska republika Iran leži obkoljena s sosedami, o katerih več kot od popotnikov slišimo in beremo v medijih – Irak in Afganistan sta samo najbolj očitna primera.

Vprašanje varnosti
Zaradi varnosti in tudi zaradi dejstva, da se o iranskem jedrskem programu v zadnjem času ogromno govori, se vsak, ki razmišlja o potovanju v Iran, sooči z neizogibnim vprašanjem: »Ali je tam sploh varno?« Po mojih izkušnjah je večja verjetnost, da bi človeka tam povozil avto, kot pa da bi bil tarča kriminalcev. Seveda pa se je pametno izogibati območjem v bližini meje z Irakom in Pakistanom, pa tudi ob Afganistanu si ni najbolj priporočljivo ogledovati lokalnih znamenitosti.

Nevarno kolesarjenje
Med drugim so pred časom tam ugrabili nekaj kolesarjev in zanje zahtevali odkupnino pet milijonov evrov. Nesrečneži so bili po nekaj dneh izpuščeni, vendar pa se uradno ne ve, ali je denar zaradi tega zamenjal lastnika. Po eni izmed razlag naj bi bili ugrabitelji lokalni trgovci s prepovedanimi drogami, ki so jim policisti stopili na prste in so na ta način skušali dobiti izgubljeni zaslužek. No, ampak to so osamljeni primeri, večina ljudi s potovanjem po Iranu ni imela nobenih težav.

Ruta in daljša tunika obvezni
Moj prvi stik z Iranom je bil na letališču v prestolnici, Teheranu. Že pred pristankov so si morale vse predstavnice ženskega spola čez glavo povezniti ruto, oblečeno pa smo morale imeti tuniko, ki sega do srede stegen in ne sme nakazovati oblike telesa. To je obvezno po zakonu in kazni niso nič prijetne – tujke pripeljejo na policijsko postajo, če pa se prekršek ponovi, zelo verjetno sledi izgon iz države.

V zavetju moške srajce
Temu se da izogniti z začasno rešitvijo - večjo moško srajco, vendar je priporočljiv nakup kakšne lokalne različice, saj te drugače ljudje na ulici opazujejo še z večjim začudenjem, kot že tako ali tako. Pri domačinkah so seveda bolj strogi – po drugem opominu po trditvah Mohamada iz Isfahana dobijo pol leta zapora, nato pa jih čaka samo še psihiatrična bolnica ali izgon iz države.

Kamenjanje zaradi kratkih hlač
Pri pravilih oblačenja so v Iranu mislili tudi na moške, ki imajo sicer lahko oblečene majice s kratkimi rokavi, vendar pa kratke hlače niso priporočljive. Kolesarji, ki Iran prečkajo na poti v Pakistan in naprej v Indijo, so povedali, da nimajo težav, če imajo kolesarske kratke hlače oblečene na kolesu, vendar pa so brez kolesa tarča jeznih pogledov. Neki Nemec je celo slišal, da so moškega v kratkih hlačah na kolesu, seveda tujca, v Iranu kamenjali do smrti. Bodite previdni!

Odpravili dvojne cene
Mest, kamor gre večina turistov v Iranu, ni težko našteti; to so Teheran, Isfahan, Širaz, Jazd, ki je po rušilnem potresu pred dvema letoma v Bamu na spisku zamenjal to starodavno mesto. Zadnja tri mesta so tudi tista, kjer je verjetnost, da srečate turiste, precej velika, še vedno pa ni nobene bojazni, da bi morali kjer koli čakati v vrsti za vstop. Od lani pa so opustili prakso, ki jo poznamo tudi iz stare Jugoslavije – dvojne cene. Tujcem so za ogled kulturno-zgodovinskih znamenitosti zaračunavali desetkrat več kot domačinom. Tako se je Iran v zadnejm letu še pocenil za turiste, saj zdaj ogled večine znamenitosti ne stane več kot 3.000 rialov, kar je približno 70 slovenskih tolarjev. To je pa še vedno več kot desetkrat več, kot stane liter bencina. A o tem kasneje.

Teheran
Teheran je ogromno mesto, v katerem živi približno 14 milijonov ljudi, število ljudi v mestu pa se podnevi poveča, saj v njem dela veliko ljudi iz okoliških mest. Tako traja tudi po dve uri in pol, da človek v avtomobilu za sabo pusti to metropolo. Ena od značilnosti Teherana je na žalost smog, ki ga človek v vročih poletnih dneh zazna že zjutraj. Zaradi tega lahko vidiš kar nekaj ljudi, ki nosijo zaščitne maske na obrazu, kot smo jih videvali na obrazih ljudi iz Azije med izbruhom sarsa.

Ker je Teheran postal prestolnica relativno pozno, je temu primerna tudi arhitektura mesta – nič izrednega. Seveda je v središču mesta bazar, ki je največji v Iranu in je bil včasih tudi izredno pomemben iz ekonomskega vidika, v njegovi bližini pa je palača Golestan, kjer so zdaj različni muzeji, kakšnih drugih posebnosti pa ni.

Zloglasno ameriško veleposlaništvo
Človek si lahko ogleda ograjeno poslopje nekdanjega ameriškega veleposlaništva, znano iz drame s talci izpred nekaj desetletij, v katero naj bi bil vpleten tudi sedanji iranski predsednik Ahmedinedžad. Na zidu, ki obkroža stavbo, so napisani in narisani razni protiameriški slogani, za zidovi pa ima svoj sedež skrajna milica, ki se zavzema za uresničevanje pridobitev islamske revolucije izpred 26 let. V mestu je še nekaj muzejev, vrednih ogleda, vendar pa čas raje preživite v manjših in popotniku bolj prijaznih iranskih mestih.

Imamov trg navdušuje
Isfahan sicer ni majhno mesto za naše razmere, vendar pa je precej manjše od Teherana. Središče mesta je neverjetno lep in ogromen Imamom trg, ki človeka presune. Neverjetna arhitektura okoli njega in živahne trgovinice z ročno narejenimi tradicionalnimi spominki mu dajejo poseben čar. Ogromen bazar trg povezuje z glavno mošejo v mestu, ki je res neverjetna, v njeni bližini pa je tudi sinagoga in manjša judovska in afganistanska četrt.

Do alkohola s pomočjo Armencev
Na jugu mesta je Džolfa, kjer živijo armenski izseljenci, in se imenuje enako kot mesto na severu Irana v bližini meje z Armenijo. Tam je veliko krščanskih cerkva, je pa tudi pravi kraj za tiste, ki jih muči alkoholna abstinenca. V Džolfi namreč lahko, če poznate prave ljudi, za 4 ameriške dolarje kupite pol litra piva. Dobili bi lahko tudi viski, vendar bi bil dražji, okoli 15 ameriških dolarjev. Od Džolfe do parka nad Isfahanom, kjer je nočni razgled nad mestom neverjeten, ni daleč. Seveda pa si lahko predstavljate, kakšne kazni so za prepovedan alkohol, če so že za nenošnjo rut tako visoke.

Bi preprogo?
V okolici Imamovega trga se ti lahko zgodi, da te ljudje ogovorijo, ker bi ti radi pokazali svojo trgovino s preprogami. Drugje ni tako, saj so Iranci po naravi izredno prijazni in zvedavi ljudje in jih zares zanima, od kod ste in kako vam je ime. Seveda večina nato ne ve, kje je Slovenija, a še naprej sprašujejo: "Koliko ste stari, ali ste poročeni (najlažje je odgovoriti da, če skupaj potujeta moški in ženska), ali imate otroka (če sta skupaj več kot dve leti in brez otroka, to za njih pomeni, da otroka zelo verjetno ne bo), katere vere ste (pojem ateist v Iranu ni najbolje sprejet, tako da je boljše, da si izberete kakšno vero, da boste lažje prišli čez »zaslišanje«) ..."

Kaj si mislite o Bushu?
Če traja pogovor dovolj dolgo, lahko naletite tudi na vprašanje, kako vam je všeč ameriški predsednik George Bush ali njihov novoizvoljeni vodja. Glede teh odgovorov ni univerzalne rešitve, najbolj elegantno se zadevo lahko reši z izraženim nezanimanjem za politiko.

Ugodno potovanje po državi
Prevoz po Iranu je izredno poceni. Za spalnik, ki te popelje iz Teherana v Tabriz na skrajnem severu države, in potovanje, ki traja 14 ur, plačaš za posteljo v kupeju s še šestimi drugimi potniki samo 400 tolarjev. Zelo priljubljeno prevozno sredstvo je tudi taksi, v katerega se nabaše do pet ljudi (poleg voznika!!) in s katerim z veliko hitrostjo odhitiš do cilja, čeprav je udobje morda bolj podobno tistemu v ljubljanskih mestnih avtobusih ob največji gneči. Ta način potovanja je dražji, vendar še vedno izredno poceni za naše razmere – za 200 kilometrov morate povprečno odšteti 400 tolarjev.

Liter bencina tam ceneje kot žvečilni gumi tukaj
Tudi drugače so cene neverjetno nizke, to pa je mogoče zaradi izredno nizke cene bencina. En liter bencina stane približno 20 tolarjev, saj ga država subencionira. Ajatola Homeini je namreč rekel, da je Alah dal vodo in nafto ljudem, zato morajo imeti vsi možnost dostopa do teh dveh dobrin. Tako po celi državi lahko vidite veliko pip, kjer se žejni lahko potešijo. Seveda pa si vodo lahko tudi kupite, vendar pa ponavadi pol litra vode stane desetkrat več kot liter bencina.

Pravi zaklad so Irančani
Poleg naravnih in kulturnih lepot človeka najbolj prevzamejo ljudje. Ti so neverjetno prijazni, in ko vidijo, da si tujec in se ne znajdeš, ti pomagajo, spustijo na začetek vrste, ali pa povabijo k sebi domov na kosilo in nemalokdaj povabilo tudi podaljšajo v prenočitev. V enem od vodičev piše, da ima človek po vrnitvi iz Irana drugačno percepcijo gostoljubnosti, in to je res. Ljudje ti dajo čutiti svoje veselje ob dejstvu, da si njihov gost, ki podrejo vse jezikovne ovire. M. N.