S smučarsko sezono, ki traja od poznega novembra do začetka aprila, je tako po finančni kot nastanitveni plati pravcata konkurenca Dizinu. Z avtom boste tako od Dizina do Šemšaka prevozili dobrih 70 kilometrov dokaj uničene in do želodcev nič kaj prijazne ceste. Smučišče je bilo odprto leta 1958 in tudi vlečnice izvirajo iz istega leta. Tako komentar o infrastrukturi ni potreben.

Smučarsko popotovanje po Perziji okronava s potepanjem po gori Demavand, ki se nahaja v srednjem delu gorovja Alborz. Z gore je lepo vidna južna obala Kaspijskega morja, od Teherana pa je oddaljena le 66 kilometrov severovzhodno. Iz Teherana do Demavanda vodita dve ozki in vijugasti cesti, prva je slaba, druga še slabša. Kljub slabi cestni povezavi pa je pogled na okolico naravnost osupljiv. Demavand je Olimp Perzije in kot tak vtkan v številne mitološke zgodbe Perzije. Poleg čarobnih moči pooseblja iranski odpor proti despotizmu in tuji nadvladi. Gora je potencialno delujoč ognjenik in je s svojimi 5671 metri kraljica Irana. Svojega kraljevskega rodu pa ne opravičuje le z višino, ampak tudi s široko paleto različnih (tudi prvenstvenih) smučarskih smeri. Do vrha vodi 16 različnih poti. Nekatere smeri so izključno alpinistične narave in kot takim jim pritičejo alpinistične nevarnosti. Gorniške smeri so navadno daljše, položnejše, vrh je z zdravo mero razuma in fizične pripravljenosti zlahka osvojljiv. Z osnovnim turnosmučarskim znanjem je pot proti vrhu pravi balzam, sestop pa katarzičen. Vendarle, kljub majhnemu tveganju je ob morebitni nesreči reševanje izjemno zapleteno. Ob vprašanju domačinu, smučarju in dobremu poznavalcu gore, Mohamadu: "Kaj pa, če gre kaj narobe?" in odgovoru: "Then we are pretty much f...ed"" (Potem smo pa "v riti"), se gre vseeno zamisliti. Vsekakor je to najboljša mogoča izbira zelo dobrih smučarjev, ki jim turna oblika smučanja ni tuja in iščejo nekaj več. Večkrat se nama je namreč pripetilo, da sva smučanje postavila ob rob in predse postavila vprašanja eksistenčnega značaja.

Povzetek neizmerne gostoljubnosti avtohtonega prebivalstva, tako v omenjenih smučarskih centrih kot ob večernih pogovorih na gori Demavand, in veličina duhovnega intelekta sta vsekakor fascinantna. V strnjeni obliki, čeprav brez osvojenega vrha, je bilo smučanje na gori Demavand, potovanje v esenco sebstva.

Že pri načrtovanju potovanja sva si postavila navidezno nedosegljiv cilj. Irana ne želiva le videti, presmučati, prehoditi, Iran želiva čutiti. Prostor lahko čutiš s pogledom na vrtinčast veter, ki se poigrava v snegu ali pa v razbiti uti, ki je dom mnogih v majhni vasici. A najbolje ga lahko čutiš, ko s svojega vidika pogledaš na ta prostor skozi perspektivo tistega, ki v tem prostoru biva. In tega je bilo veliko, včasih preveč. Odprtost in prijaznost iranskega prebivalstva ne pozna meja. Od najrevnejših vasi Alborza do bogatih predelov severnega Teherana in zgodovinskega Esfahana ljudje brez kančka nezaupljivosti odpirajo sebe in te spuščajo v najbolj skrite kotičke svojih življenj. Iran je morda skozi hedonistične oči zahodnjaka kletka potrebna temeljite prenove. A šele takrat, ko pozabiš na svoj svet, uvidiš resnično lepoto Perzije. Izjemnost družinskih vrednot, ljubezen, nepričakovana emancipiranost ter vkomponiranost ženskega prebivalstva v socialno sfero kaže na še dolgo pot Zahoda. A Zahod ina nekaj, kar jemlje za samoumevno. Sčasoma te ne presune otrok, ki brez sramu pobira hrano iz smetnjaka, hiša, ki je bolj podobna hlevu, ali pa iskriv pogled elitne dame Teherana. Presune te, da je obema skupna žalost. Tista žalost, ki je ni mogoče odpraviti z materialnim, žalost, ki je nad. Pomanjkanje vrednote, ki jo na svetu cenimo bolj kot življenje samo - svobode.

Nič ne traja večno; tako sva kot v hipu sedela na letalu, z očmi uprtimi v že daljno osrčje Perzije. Na poti domov, srečna, a čisto malo žalostna, z izkušnjo, ki pritiče naveličanim sledenja, v želji po ustvarjanju lastne poti. V brezmejnem svetu raznolikosti sva v čarobnosti življenja iskala odgovor na vprašanja življenjskih ugank. Kako najti mir v deželi, ki slovi za vse prej kot mirno, kako mir v sebi, kaj lahko pomeni sreča, ki jo najdeš v zrnasti snežinki, in le kako živeti brez ljubezni ter vzdržati brez svobode ...