Avtorji prispevkov so k sodelovanju pristopili na povabilo regionalnih stičišč in Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij – CNVOS. Lani so tako preživeli en dan z nevladnimi organizacijami in spoznali njihovo delo. Med 3. in 10. marcem je bil izbor najboljših prispevkov o nevladnih organizacijah, in sicer so svoje zmagovalcei izbrali bralci in žirija (več v okvirčku).

Luka se je v okviru projekta podal na ljubljanske ulice kot prodajalec časopisa Kralji ulice, z z vozičkom je odkrival prepreke, ki jih gibalno zdravi niti ne opazimo, kuhal je z migranti, delil pakete pomoči, v zmagovalnem prispevku pa se je ob pomoči Sandija podal na ljubljanske ulice, kjer sta odstirala pogled v vsakdanjik uživalcev mamil.

Intervjuvati sodelavca je za novinarja zelo težko, strah in trema pred pogovorom z Luko pa sta se izkazala kot odveč. Mogoče je k temu pripomoglo tudi neuradno vzdušje, ki je bilo posledica tega, da sva se srečala v gostilni. Za novinarja je to velikokrat kraj nabiranja informacij, pri Luki pa je to njegov osnovni delovni položaj. Po nenadni očetovi smrti je moral namreč skupaj z mamo in svojo boljšo polovico poprijeti za vajeti družinske gostilne, novinarstvo pa je zdaj bolj postranski vir zaslužka, čeprav je to njegova izbrana poklicna pot.

Po gimnaziji se je najprej vpisal na pravo, a nista našla skupnega jezika, ga je pa pozneje z novinarstvom in sociologijo. »Sociologija me je vedno zanimala, vendar sem zaradi takratnih strašenj o slabi zaposljivosti FDV-jevcev kot plan B vpisal še novinarstvo. Kot najstnik sem sicer sanjaril, da bom športni novinar, ampak me je ta želja kmalu minila. Sicer pa mislim, da več študentov novinarstva sanjari, da bodo nekoč športni novinarji in bodo hodili na tekme,« se zasmeji, ko ga vprašam, kako je »zalezel« v novinarske vode. »Pred nekaj meseci sem si znova ogledal svoj prvi intervju na Vesti in sem mislil, da se bom kar vdrl v tla od sramu. Ampak po drugi strani, hvala Bogu, ker to pomeni, da sem kot novinar zrasel,« še pravi in dodaja, da je novinarstvo obrt kot peka pic. Seveda je potrebna nadarjenost, ampak velja, tako kot pri športu: če imaš samo talent, pa ni treninga, ne boš igral v prvi ligi. »Mislim, da se moraš v vsakem poklicu zasekirati, če ne vidiš napredka v svojem delu. To je tudi rakova rana marsikoga: če v službi samo ždiš in čakaš pokojnino, mislim, da je to zame nesprejemljivo. »

Nagrada, ki si jo prejel, pomeni veliko pohvalo in priznanje za tvoje delo. Kako jo jemlješ? Krasno priznanje, verjetno pa se tvoje življenje vseeno ne bo spremenilo?
Sam nimam občutka, da sem naredil nekaj izjemnega, čeprav je zunanji odziv precej laskav. Preprosto sem delal to, kar sem želel delati, ko sem začel z novinarstvom: biti na terenu. Ta poklic sem si tako predstavljal. Nagrade sem seveda vesel, vedno je dobrodošla potrditev od nekoga, ki je potencialno tudi tvoj bralec, je pa tudi res, da se moje življenje zaradi tega ne bo bistveno spremenilo. Sem bil pa izredno vesel že odzivov bralcev ob objavi, ki je presegel vsa še tako optimistična pričakovanja. V to besedilo, kot tudi v preostale tovrstne reportaže, sem dal svoj trenutni maksimum, in bralci so to prepoznali. Predvsem upam, da je to en dokaz, da splet kot medij ni manjvreden, kot ga marsikdo obravnava. Meni osebno je splet idealen medij za novinarsko delo, saj imam popolnoma proste roke. Če je nekdo sposoben, prikleniti ljudi na besedilo, dolgo 500.000 znakov, ga nič ne omejuje. Veseli me tudi pozitiven odziv bralcev, ne le na moja besedila, temveč na vse kakovostne vsebine na MMC-ju, ki nikdar ne ostanejo prezrte. To pomeni, da so današnji bralci zelo zahtevni. Dostikrat sicer slišimo, da bralce zanimajo samo gole prsi. To preprosto ni res. Ne moremo biti do bralcev žaljivi v smislu, “ah saj bo že dobro zanj.” Najmanj nedostojno je, da pri današnji visoki ravni izobrazbe podcenjuješ svoje bralce. Seveda jih pritegnejo tudi gole prsi, a je dolgoročno to samomorilska strategija, s katero ne boš nikogar zadržal.

Kako si izbral svoje tematike v okviru natečaja En dan novinar, en dan nevladnik? Na voljo so bile različne »preobrazbe«, od sodelovanja z gorsko službe do izkušnje biti v invalidskem vozičku.
V bistvu sem bil omejen s časom, ker sem v prvi vrsti gostinec, vsak tak projekt pa zahteva svoj čas. Če bi imel možnost, bi sodeloval skoraj z vsemi. Sem se pa že takoj na začetku odločil za prodajo Kraljev ulice, ker me je zanimala neposredna izkušnja. Iz istega razloga me je pritegnila tudi izkušnja življenja v invalidskem vozičku.

Kako si se počutil? Te je bilo kdaj strah, recimo, ko si pisal “heroje”?
Ja, takrat me je bilo tudi strah. Ko sva s Sandijem prvič prišla za zid na Metelkovi, me je bilo strah. To je bila zame popolnoma drugačna resničnost. In potem začneš razmišljati neumnosti, da boš kaj narobe naredil oziroma prekršil kak tabu. Šele ko sem strah presegel, sem začel iskati vzporednice z resničnostjo, ki sem je vajen sam, saj so te petkrat zanimivejše od razlik. Najbolj me je bilo strah, da ne bi stopil na kakšno iglo in se s čim okužil, saj so me nekateri odvisniki kar naprej opozarjali na to. Mislim, da sem potem še ene dva dni, ko smo se nehali družiti, še vedno hodil zelo previdno in gledal po tleh.

Ko bralec bere tvoj članek, se zdi, kot da se sam sprehaja po vseh koncih Ljubljane. Napisal si zelo realistično. Tematika zlorabe mamil je v bistvu postala nebanalno banalna: vsi vemo, da obstaja, in to je to. Ti si bralcu temo zelo približal, v bistvu ko bereš, hodiš po robu in gledaš na drugo stran, hkrati pa si na varnem. Podobno kot kadar je nesreča na cesti: nehote gledaš, prav zaradi dejstva, da si na varnem. In tudi tukaj: skozi tvoje oči vidiš vse te igle in kruto resničnost ujetosti v omamo. Misliš, da so tudi zaradi tega ljudje tako brali tvoj članek: ker si jim nazorno približal »nevarnost« in jo gledaš z varnega udobja?
Mogoče. Ne vem. Veliko dejavnikov je verjetno, zakaj je bil prispevek dobro bran. Skrajnost je vedno privlačna, ne znam pa pojasniti, zakaj. Mogoče zato, ker se bolje počutiš, ker je to ena nevidna grožnja, pred katero so te svarili med odraščanjem, zato se bolje počutiš, ker ti nisi zabredel vanjo. Težko bi ugibal, zakaj so te teme privlačne, je pa res, da tudi mene kot bralca pritegnejo te teme, prej bom na to kliknil, kot recimo na analizo dela na zadnjem zasedanju Evropskega parlamenta. Tudi to, da veliko ljudi pri nas pozna krokodila, je dokaz, da so te teme privlačne, četudi skorajda ni možnosti, da bi se krokodil razširil k nam, saj imamo na ulici zelo dostopne benzodiazepine, ki so tudi precej varnejši od nečesa, kar odvisniki “kuhajo” z bencinom ali razredčilom za barve.

Sem se pa z vprašanjem svoje vključenosti veliko ukvarjal med nastajanjem prispevka. Ko sem prodajal Kralje ulice, sem spoznal prednosti pristopa osebne vključenosti, ki mi je dala misliti o novinarskem delu. Pred prodajo sem si namreč najprej zastavi izhodiščna vprašanja, na katera sem želel odgovor, kot je, denimo, koliko je mogoče s prodajo sploh zaslužiti ali pa, koliko ljudi je neprijaznih. Toda ko sem se ob sami prodaji že prvi dan začel “lomiti” oziroma ponotranjevati stigmo, sem spoznal, da so ta vprašanja brezpredmetna. Med prodajo moraš, če želiš biti uspešen, ljudi tudi ogovarjati, a to ni enakovredna komunikacija: ti sprejmeš, da je tvoj družbeni položaj nižji od sogovornikovega. Skratka, odreči se moraš svojemu ponosu in do neke mere tudi dostojanstvu, če želiš prodati izvod. Ko sem tako komunikacijo ponovil večkrat, sem šele ugotovil, kako hitro se lahko stigma ponotranji. Ko sem še isti dan prišel domov, sem le stežka pozdravil svoje prijatelje oziroma preklopil na enakovredno komunikacijo. Če tega ne doživiš, ne moreš dojeti. Šele potem vidiš, kako so vsa tvoja vprašanja, s katerimi si v to stopil, kot je, denimo, denar, brezpredmetna.

Pri “herojih” pa je bil moj položaj drugačen, zato sem se tudi bal, da bo reportaža slabša, saj je manjkala prav ta izkušnja iz prve roke. Na koncu pa je vendarle izpadlo dobro. Dobil sem vpogled v segment odvisnikov, ki je najbolj ekstremen, po številu pa ni največji. Je pa dejstvo, da je to tistega drugega segmenta težko priti. Namreč, tisti imajo veliko izgubiti, zato svojo odvisnost skrivajo pred okolico. Zanimivo je, da sem tudi pri tej zgodbi občutil stigmo. Ko smo se se z odvisniki družil pred društvom Stigma pri Ljubljanici in so me videli neki znanci, so me vprašujoče gledali, ker jim ni bilo jasno, kaj jaz tam počnem. Pri prodaji Kraljev ulice je bilo namreč znancem takoj jasno, da gre za novinarsko funkcijo.

Ali si sodelujočim povedal, da si novinar?
Ja, kadar koli delam, to tudi povem, to moraš povedati. Vprašanje pa je, kako to poveš. Če okoliščine dopuščajo, se z ljudmi najprej pogovarjam, da se vzpostavi neko vzajemno zaupanje, potem pa šele povem, da sem novinar, in se dogovorimo, kaj in kako lahko zapišem.

Pri tej zgodbi je bil Sandi res zelo pomemben. Mogoče bi prišel do istega, ampak bi trajalo mesece in mesece. Ni tako enostavno, sploh kadar hodiš ob robu zakona. Ljudje so izjemno previdni, saj jih je strah, da si kriminalist, zato je težje vzpostaviti pogovor. Sem tudi že začel zgodbe o temah onkraj zakona, vzpostavil stike, pa so se ti ljudje potem umaknili oziroma prekinili stike z menoj. Mogoče se jim je kaj dramatičnega zgodilo, ali pa so se preprosto ustrašili, da sem kriminalist.

Ali so bili kakšni zadržki, ko so izvedeli, da si novinar?
Ne, ni jih bilo. In glavni razlog, da jih ni bilo, je bil Sandi, ki me je peljal naokoli. On ima res velike zasluge, da sem to zgodbo lahko napisal, kot tudi člani društva Stigma, ki so bili takoj pripravljeni deliti svoja znanja. Če bi pa tja prišel sam, s fotografskim aparatom in diktafonom, gotovo ne bi bil deležen takega sprejema. Pri tej komunikaciji je Sandi res opravil levji delež.

Ko sem brala članek, sem se malo čudila, kakšna vsa zdravila ljudje jemljejo, da se omamijo. Ali si kdaj pomislil, da bi mogoče moral manj povedati, da ne bi kdo kakšne ideje dobil?
Bralci niso idioti, in nehajmo jih že podcenjevati. To, da bo nekdo prebral moj članek in se šel zadet s helexom, je nesmisel. Tovrstne informacije so na spletu zelo dostopne, vsakomur, ki ga zanimajo. Še več, dostopne so tudi informacije, kako izdelovati določene substance, ki jih je mogoče zlorabljati. Tako da ne verjamem, da bi, tudi če bi kemične formule objavil, koga rkoli to premamilo k njihovi uporabi, če seveda že sicer ne razmišlja o tem.

Se mi pa zdi pomembno, da se izpostavi tudi možnost zlorabe benzodiazepinov in njene posledice, saj so ta zdravila pri nas zelo dostopna. Nekaj jih pride iz tujine, večinoma pa z recepti, ki jih nekateri zdravniki zelo hitro napišejo. Tu se mi zdi problematičen prvi stik z njimi. Da je heroin prepovedan, potencialno ve vsak, ki se odloči za prvo uporabo, medtem ko je benzodiazepin zdravilo, ki ga predpiše zdravnik, zato je mogoče, da nekdo niti ne pozna potencialnih nevarnosti zlorab in v odvisnost nevede zaide. Ne vem sicer, ali obstajajo tudi primeri, ki so na tak način postali odvisni, vem pa, da so zlorabe benozodiazepinov precej razširjene. Skratka, v sferi odvisnosti stvari niso črno-bele.

Meni je bilo všeč, da nisi podal sodbe. Seveda moralen konec je, poudaril si, da niso heroji. Ali si mogoče pred začetkom pisanja imel vrednostne sodbe?
To je posledica izkušenj s prodajo Kraljev ulice, ki me je naučila, da opustim vse predstave. Kot vsak človek imam tudi jaz vrednostne sodbe, a jih v službi uspešno potisnem na stran. Ko sem v službi, se držim tega, da sem odprt za vse informacije, ki jih skušam čim bolje preveriti in interpretirati. Kar se tiče te konkretne sodbe, da “mi nismo heroji,” ki mi jo je plasiral Sandi, mislim, da me je s tem skušal odvrniti od pretiranega olepševanja ali celo banaliziranja. Po mojem mnenju se je bal, da bi o tej temi pisal pokroviteljsko oziroma da bi vključil kult žrtve, ki je pri teh temah pogost. Vendar kult žrtve ne služi ničemur drugemu kot utrjevanju tvojega višjega položaja. Torej, ne hvala. Pojdi dol, med ljudi, sestopi iz svojega udobja. Tega so me naučili Kralji ulice in mislim, da to prepoznajo tudi bralci. Ponavljam, bralci so danes izjemno zahtevni.

Okoli novinarjev se že od nekdaj dela fama: smo takšni in drugačni, smo sedma veja oblasti, po drugi strani se po nas zlije veliko gnojnice, češ da smo sistemski pa tudi nesistemski novinarji. Hkrati pa se zdi, da še vedno ostajamo v manjšini v boju za prav in da opravimo marsikatero nalogo, ki bi jo morala kakšna druga veja oblasti?
Kar se tiče kritik novinarstva, lahko govorim samo iz svojih izkušenj. Meni se nikoli ni zgodilo, da bi moral napisati naročen članek oziroma da bi me kdor koli kakor koli omejeval, razen usmeritev pri začetniških napakah. Nikoli se mi pa ni zgodilo, da bi delal nekaj, kar se je meni zdelo zelo dobro, pa bi urednik potem zavrnil. Zato ne morem reči, da so tovrstne kritike upravičene. Ne slepim se pred tem, da se tudi v novinarstvu dogajajo stvari, ki se ne bi smele, tako kot v vsakem poklicu. Gotovo obstajajo primeri daril ali prikritega oglaševanja, vendar sam teh izkušenj nimam. Sam sem v svoji karieri le enkrat oddal besedilo, za katerega sem mnenja, da je bilo slabo. Takrat me je urednik poslal nekam, nad čemer nisem bil navdušen oziroma v dogodku nisem videl neke objavne vrednosti, pa sem načrtno oddal slabo napisano besedilo, saj sem upal, da ga bo urednik zavrgel, pa je bil na koncu žal objavljen. Takrat sem se naučil, da je bolje, da ne napišeš nič, kot napišeš slabo.

Sicer pa sem mnenja, da so oznake, kot je sedma sila oziroma peta veja oblasti, zgolj vzvodi, ki blažijo krizo smisla. Novinarska resničnost je v Sloveniji, sploh za mlade novinarje, obupna. Iskreno lahko rečem: v življenju sem delal za take honorarje, da so se mi prodajalci Kraljev ulic smejali. In to se je res zgodilo. Ne pretiravam. Razmere pa se za mlajše kolege iz leta v leto še poslabšujejo. Nekdo, ki zdaj pride s fakultete, je praktično prisiljen delati za izkušnje, kar je le lepša beseda za slabo plačano delo. Sicer je res, da na začetku ne moreš pričakovati ne vem kako visokih prihodkov, ne nazadnje je tudi meni začetna praksa pri Mladini zelo koristila, da sem nabral potrebna znanja in veščine. Kljub temu pa se moj finančni položaj v prihodnosti ni bistveno izboljševal in ostajal precej pod minimalno plačo.

Torej, če vzamemo za izhodišče, da je mlad novinar finančno bližje kraljem ulice kot odločevalcem, je govor o sedmi veji oblasti smešen. Tu si moramo vsi novinarji naliti čistega vina. Večini, tudi starejših kolegov, ki so zaposleni, izkušeni in dobri, se standard znižuje. Ne govorim samo o odpuščanju, govorim o odpovedi kolektivnih pogodb, o nižjih plačah, o nižji osnovi in nekimi kvazibonusi. Skratka počasi prihajamo do točke, ko bo celo panogo držal pokonci le še entuziazem. Večinoma so za razkritji ljudje, ki so res predani poklicu in delajo dostikrat več kot 11 ur na dan za znesek, ki ne dosega vselej niti povprečne plače. Vprašanje pa je, kaj bo, ko bo tem ljudem uplahnil entuziazem. Sicer pa poznamo primere, ko novinarji prehajajo v PR-vode, ker je tam boljša plača in časovno manj izčrpavajoče delo. Tudi to je alarm za novinarstvo.

Pred leti je tak prestop med novinarji veljal za skrunitev poklica. Zakaj je danes drugače?
Ker ni solidarnosti. Ker se stalno delimo na take in drugačne medije, na spletne in tiskane. In tudi znotraj medijskih hiš so znova delitve na zaposlene in honorarce. Prejšnji teden sem spremljal stavko knapov v Hrastniku, ki so me s solidarnostjo zelo prevzeli. Z načinom stavke so pokazali izjemen pogum in izjemno mero solidarnosti do kolegov, ki so že izgubili službo. V novinarstvu se kaj takega ne bo zgodilo, saj vsakdo gleda samo nase, medtem ko položaj drugih opravičuje s tem, da bo nekoč položaj boljši. Kljub temu pa gibanja ne kažejo razlogov za optimizem.

V novinarstvu se namesto poenotenja vse bolj uveljavljajo delitve na podlagi medija, kakovosti ali česar koli tretjega. Ko sem, denimo, šel z Dnevnika na MMC, me je kolega, čigar delo izjemno cenim, prosil, naj mu razložim ta “kontroverzni prestop”. Skratka splet je v njegovih očeh manj vreden od tiska. Vendar to ni res. Številke so zelo jasne: doseg MMC-ja je zelo jasen glede na tiskane medije. Konec koncev pa novinarji delamo za ljudi in ne zato, da se bomo s kolegi medsebojno trepljali, “kako dober članek si napisal,” zato bi moralo biti število bralcev najpomembnejše. Glede tega smo mi ostali v letu 1998, v letu dial up modemov, svet gre pa naprej. Danes ima slovenski bralec z najmanjšim možnim trudom dostopne najbolj vrhunske svetovne medijske vsebine. In tu moramo mi plavati, ne pa zgolj znotraj svojih vrtičkov. Povedano drugače, vsakemu prispevku, ki ga oddam, niso konkurenčni”le prispevki v domačem tisku ali na spletu, temveč vsebine najboljših svetovnih medijev, ki so slovenskim bralcem čedalje bolj dostopni.

Imaš trenutno kakšen novinarski izziv, ki bi se ga rad lotil?
Ideje so in gotovo bom nadaljeval, o tem ni nobenega dvoma. Je pa res, da se do določene mere se bojim, da sem stopil v (pre)velike čevlje oziroma da so pričakovanja okoli mene postala prevelika.

Zdaj si razpet med delom v domači gostilni in novinarskim delom? Kako to usklajuješ: koliko novinarja je v tebi, ko si v gostilni, in nasprotno. Je po drugi strani mogoče lažje: ko pišeš, je to res, ko imaš kaj povedati, potem pa se v gostilni podaš v popolnoma drug svet?
Kar se samega gostinstva in novinarstva tiče, sam miselno preklapljam med obema, ko je na vrsti ena služba, je ena, ko je druga, je druga. Po očetovi smrti sem se moral tega navaditi: svoje osebne stvari sem moral pustiti pred hišnimi vrati, ker gosta ne zanima, da si ti utrujen, ker si ponoči pisal. Doma smo si morali razdeliti delo, tako da lahko jaz in moja življenjska sopotnica opravljava še najina poklica ob delu v gostinstvu. Je pa izkušnja, da je preživetje odvisno od tvojega dela in sodelovanja z družino gotovo pripomogla k osebnostni rasti. Koliko se to pozna v novinarskem delu, težko ocenjujem, toda vsaka izkušnja te osebnostno okrepi.

Lahko pa rečem, da herojev ne bi bilo, če ne bi bilo dela v gostinstvu. Ker finančno nisem več odvisen izključno od novinarstva, si drznem postaviti novinarske izzive, tudi če ti zahtevajo veliko več časa, kot prinašajo finančnih koristi. Priprava takih reportaž terja svoj čas. Potrebuješ čas, da se izobraziš o eni temi, veliko energije gre tudi v iskanje sogovornikov, obenem pa nikoli ne veš, ali bo ta trud na koncu obrodil sadove. Ko sem šel prvič za zid, denimo, nisem imel zagotovila, da se bo kaj zgodilo. Lahko bi samo srečal enega narkomana, ki spi. In to bi bilo to. Enako je veljalo pri vseh drugih tematikah.
Dejansko gre slovenski ideal novinarstva v smer, da se bodo z njim ukvarjali zgolj entuziasti, ki živijo od drugih virov, pisali pa bodo zaradi svojega veselja in družbene poklicanosti.

Moj cilj je, da imam plačane položnice, da se mi ni treba izposojati denarja ob kakšnih izrednih stroških, kot je recimo popravilo avtomobila, da imam neko rezervo, da se mi ni treba izposojati denarja in da imam dovolj za en dostojen dopust. Od tu naprej so meni finance v drugem planu, in to mi uspeva doseči z gostinstvom, zato je novinarstvo postal zame entuziazem. Do novinarstva imam čustven odnos, saj je to vendarle moja karierna pot, je pa res, da ima entuziastičen pristop tudi svoje, predvsem časovne omejitve.

Težava v Sloveniji, ki ni obšla niti medijev, je predvsem v tem, da se spodbuja povprečnost. Prav zaradi tega se slovenski mediji ukvarjajo s popolno nepripravljenostjo na spremembe na trgu, in tu spet mislim na splet. Tu je veliko medijev zamudilo vlak že pred šestimi leti. Težava je tudi v lastnikih, ki medijev ne poznajo ali se jim z njimi celo ne ljubi ukvarjati. Druga težava pa je tudi odsotnost solidarnosti med novinarji, kjer vsak gleda le na svoje kratkoročne koristi. Pa smo spet pri knapih: Če bi se vsi novinarji podpisali, da ne bomo pisali, bi se vse težave uredile v enem tednu. Tako pa čedalje bolj zahajamo k odvisnosti od entuziazma posameznikov.