Že dolgo jih več ne kličejo mulčki in pionirčki, kot so jih pred desetimi leti, ko so ustanovili arhitekturni biro Plusminus30. Ime, ki so si ga nadeli Barbara Debevec, Lara in Jure Melon ter Bernard Podboj, je bil odziv na skeptike, ki so arhitekte, takrat stare malo manj ali malo več kot 30 let, potiskali na stranski tir. Že kot sveže pečeni diplomanti arhitekture so prejeli nagrado zlati svinčnik za prenovo rektorata Univerze na Primorskem in Fakultete za humanistične študije v Kopru (soavtorica Nataša Štrukelj), s čimer so marsikomu stopili na žulj.

A trije Primorci in Ljubljančan (Bernard) sledijo svoji poklicni poti, ki se je v desetih letih, predvsem zaradi gospodarske krize, močno spremenila. Z izostrenim čutom za ohranitev tradicije in klenih kraških materialov so leta 2008 zmagali na natečaju za ureditev starega mestnega jedra (soavtor Martin Pegan). Na nedavnem Mesecu oblikovanja je bila pekarna Osem razglašena za enega izmed treh najboljših interierjev JV Evrope, dobila je tudi posebno omembo pri izboru za interier leta Slovenije.

K drzni odločitvi, da pekarno umestijo v hladen, betonski in zelo izčiščen prostor brez finih detajlov, ki ga le na sredini zaokrožuje leseni kubus s stekleno vitrino, je botrovala predvsem omejitev proračuna. "Za takšen projekt je potreben predvsem posluh naročnika," pojasni Lara in doda, da je prostor kljub hladnosti zelo prijeten. "Je kot vaška gostilnica, v katero se vsi vračajo." Z njo in z Bernardom smo se pogovarjali o novi vlogi arhitektov, ki se spreminja predvsem zaradi pomanjkanja sredstev, in o nenehnemu boju za obstanek.

Zmaga na natečaju za prenovo Univerze na Primorskem (2003) je bila za vas prelomen dogodek, kajne?
Bernard: Bil je naš začeti projekt, na katerem smo gradili biro. Fakulteta ti ne da neke realne podlage za delo pri tako velikih projektih, zato smo bili vrženi v vodo in treba je bilo začeti plavati. Po eni strani smo bili zelo veseli, po drugi strani pa je bilo v ozadju malo strahu, kako bo vse speljano.

Lara: Bistvo projekta je bilo, da smo bili edini, ki smo objekt v prostor umestili tako, da smo obdržali strukturo starega mestnega jedra, drugi so namreč vse pozidali.
Bernard: Naloga je bila zelo težka, saj je bil zelo velik program in zelo veliko omejitev, predvsem glede spomeniškega varstva in konstrukcijskih zahtev okoliških zgradb, saj je univerza v mestnem središču Kopra.

V intervjuju za revijo H.O.M.E. ste dejali, da ste takrat "prvič dobili priložnost in vsa generacija upanje, da ni bilo vnaprej dogovorjeno". Kaj ste s tem mislili?
Lara: Pri teh tečajih nikoli ne veš, ali je vnaprej dogovorjeno ali delaš zastonj.
Bernard: Na natečajih v tistem času so zmagali vedno eni in isti akterji. Ko so odprli ovojnico in zagledali naše ime, sploh niso vedeli, kdo smo. Med drugim so nam ponudili možnost sodelovanja z nekom, ki ima več izkušenj s takšnimi objekti. Vsi so dvomili, kako bomo mi začetniki to izpeljali, a se nismo uklonili.

Je to, da na pomembnejših javnih natečajih ne zmagujejo neznana imena slovenske arhitekture, nezaupnica mlajšim generacijam ali si investitorji preprosto ne upajo tvegati?
Bernard: Oboje, saj je na koncu investitor tisti, ki plača, zato izbere preverjene variante.
Res pa je, da je pri večjih naložbah po navadi naročnik država oziroma mestne občine!
Lara: Da, večinoma je naročnik država.
Bernard: Drži, a dejstvo je, da je to začaran krog, saj so ene od stvari, ki jih predložiš pri javnih razpisih, reference. Če ne moreš dobiti javnega razpisa, ne moreš dobiti referenc, in to je kolesje.
Lara: Tudi arhitekturni jezik je tu pomemben. Jaz, Barbara in Jure smo diplomirali pri pokojnem profesorju Vojtehu Ravnikarju, in ta jezik se kaže tudi na našem delu, saj nas je učil toliko let. Zato so nekateri pri Univerzi mislili, da je to naloga nekoga drugega.

Dejstvo je, da je arhitektov več od zahtev trga. Pravita, da je reference težko dobiti, kako naj se potem obrne arhitekt na začetku poklicne poti?
Bernard: Trenutno zelo težko, zato občudujem mladi kader, ki prihaja z univerze … Ko smo pred desetimi leti mi končali študij, je bilo na trgu veliko možnosti, številni biroji so potrebovali pomoč.
Lara: Gradbeništvo je takrat cvetelo, gradilo se je na veliko in dela je bilo res za vse dovolj.
Bernard: Danes pa so vsi večji biroji propadli oziroma delujejo v okrnjeni postavi in gledajo na golo preživetje.

Pomanjkanje naročil je dalo vašemu delu drugo težo, saj se večina arhitektov preživlja predvsem z oblikovanjem notranjega prostora ali z risanjem manjših stanovanjskih enot. Ali arhitektura s tem izgublja?
Lara: Zagotovo izgublja. Delamo vse, kar pride; od oblikovanja toaletnih prostorov do večjih projektov. Zadnje čase pa res delamo manjše stvari, samo interierje, enodružinske hiše, prenove, nadgradnje, dozidave. Res male stvari, pač to, kar si lahko ljudje danes privoščijo. Večjih projektov je zelo malo. Na leto sta razpisana en ali dva natečaja, če sploh. In seveda s tem izgublja tudi arhitektura.
Bernard: Ne zdi se mi, da delamo zgolj interierje, več je prenov in nadgradenj. Naša največja želja je seveda, da celostno izvedemo objekt: od zasnove hiše ali oblikovanja zunanje podobe, do notranje opreme, a takšnih naročnikov je zelo zelo malo.

Do katere meje ste se pripravljeni prilagoditi investitorju? V praksi se pogosto dogaja, da zaradi navzkrižnih interesov arhitekt tudi med samim procesom odstopi od projekta.
Bernard: Želja vsakega arhitekta je, da izpelje projekt do konca. Da najde kompromis med naročnikom in svojim delom.

Dobro. Razumem, a kje je ta meja?
Lara: Mislim, da se vedno bolj spušča, saj smo se naročniku pripravljeni bolj prilagoditi kot nekoč … Tudi mi smo že koga zavrnili. Vsakič znova poskusimo naročnika izobraziti in mu razložiti, kakšen objekt spada v katero okolje. Če smo videli, da nas naročnik ne razume in vztraja pri svojem, smo delo zavrnili. Do neskladja je prišlo tudi med samim projektom in smo se zato razšli.

Kako velika težava so dumpinške cene, ki so danes pri javnih natečajih nekaj popolnoma normalnega? Tudi ljubljanski župan Zoran Janković se rad pohvali, da bo vedno izbran najcenejši projekt …
Lara: … pa ne samo on, drugi morda tega ne povedo tako zelo javno, a tako je.

Koliko cena projekta vpliva na kakovost?
Bernard: Zagotovo 70 odstotkov. Cena ima zelo veliko težo, sploh glede na proračun in razpoložljiva sredstva občin. Zraven sodi tudi to, koliko je pri izbiri projekta strokovne podlage ali izbire same, saj se lahko zgodi, da so javna naročila malo speljana, slalomizirana.

Cenejši projekti, manj strokovnosti, slabše izvedbe, slabši materiali, kdo izgublja?
Lara: Slovenski prostor, saj se res gradijo nekakovostne stvari, žal, nekakovostne in neprimerne. Če je izpeljan natečaj, in tako bi bilo prav za vse javne objekte, dobimo kakovostne rešitve, saj ni pomembna le cena pri oddaji, ampak tudi idejna zasnova in vsa študija. Če pa natečaja ni in se izbira med tremi ponudbami, kjer zmaga najcenejša, nihče ne ve, kakšna bo rešitev, kako bo to narejeno. Za najnižjo ceno se projekt naredi po najmanjši liniji odpora. In to so res slabe rešitve.
Bernard: Pogosto se zgodi ravno obratno, da je rešitev, ki je bila na začetku predstavljena kot najcenejša, pravzaprav najdražja, saj niso premišljene rešitve in se skozi gradnjo pojavijo dodatna dela.

Kje je trenutno slovenska arhitektura v Evropi, morda tudi širše?
Bernard: Zaradi kaotičnega stanja in pomanjkanju denarja je dobre slovenske arhitekture malo, a tista, ki je, je zelo dobra.
Lara: Imamo nekaj dobrih arhitektov in birojev v evropskem in svetovnem merilu.
Konkretno, kateri projekt v Sloveniji je na vaju naredil vtis?
Lara: Meni je všeč Kompaktna hiša na Krasu Pertot, Dekleva Gregorič arhitekti. Tudi mi že nekaj časa razvijamo kraško hiško, a žal težko najdemo naročnika s posluhom za tovrstne ideje - njim je to uspelo.
Bernard: Meni se zdi, da je eden lepših primerov prenova Dominikanskega samostana na Ptuju, arhitekturnega biroja Enota.

Arhitekti ste soočeni še z enim novim dejavnikom, naročnike morate iskati sami. Tako vsak išče svojo nišo. Vas zelo zanima t. i. glamping ali glamuroznega kampiranja. Za kaj gre?
Bernard: Gre za dodatno ponudbo prenočišč k že uveljavljeni gostinski ali vinarski kulturi oziroma storitvi. Na to temo smo naredili tudi raziskovalno študijo. Naročnik si namreč lahko izbere poljubne modularne enote, kot so jedilnica, spalnica, terasa, kopalnica. Ti moduli so vedno enaki, skupaj pa jih povezuje ovoj, ki tvori celoto. In ta celota se prilagaja okolju, v katerega je umeščena.
Lara: Bistvo ovoja so različni materiali, naklon strehe. V Vipavski dolini smo upoštevali dejavnik burje, na Krasu smo kot material vključili kamen. Prav tako lahko objekt stoji na ravnem ali na naklonu.

Študijo ste naredili in jo predstavili morebitnim vlagateljem. Kje se je ustavilo?
Bernard: Obupali nismo, saj te zadeve, tudi zaradi trenutnega stanja na trgu, trajalo. Malo bomo še počakali, saj smo v fazi iskanja vlagatelja.

Pred letom dni je zaokrožila novica, da je kitajsko podjetje WinSun s 3D-tiskalnikom natisnilo hišo. Kako pomembno vlogo bodo imeli 3D-tiskalniki v bližnji prihodnosti?
Lara: Za to rešitev se bo moral odločiti naročnik sam, kot se danes odloča, ali bo šel v klasično gradnjo ali v montažno. Naše delo bo ostalo enako. V vsakem primeru bomo morali hišo zasnovati, skupaj z naročnikom oblikovati funkcionalen tloris pridobiti gradbeno dovoljenje. Se bodo pa v fazi izvedbenih del (PZi) spremenili detajli, a žogica bo na strani naročnika, ali si bo to lahko privoščil.
Bernard: Jaz to zelo podpiram, je zelo pozitivno. Naše delo bo drugače predstavljeno. Pogosto se zgodi, da, ko pride pri objektu do problema, sploh pri detajlih, je vedno kriv projektant. Največkrat pa so krivi izvajalci, saj so nevešči, neuki in ne znajo uporabljati materialov. V tem primeru bo izvzet človeški dejavnik.
Lara: Kar je super. Stalno imamo težavo, da izvajalci od naročnika na gradbišču prepričujejo v druge rešitve, ki so njim preprostejše …
Bernard: … oziroma ne znajo uporabljati materiala, ki ga mi podpišemo.
Lara: Ali detajle, ki jih mi izrišemo, in potem naročnik več ne zaupa arhitektu. Na koncu med gradnjo večkrat nastane neprijetna situacija, in to bi zadevo le izboljšalo. To kar bo na papirju, bo računalnik natisnil, zato vmesnega dejavnika, gradbinca, ne bo.

Vem, da bom dregnila v osje gnezdo, a statiki se radi pritožijo, da arhitektom v fazi izvedbenih del zmanjka znanja v detajlih izvedbe, kot je gradbena fizika. Je krivo premalo pridobljeno zanje, morda pomanjkanje mentorstva?
Bernard: Ne, jaz bi to predvsem predpisal ceni, saj se čez leta potrebe po projektni dokumentaciji večajo, čedalje strožje so zahteve, cena za projekt, ki ga predstaviš, pa ostaja vedno ista oziroma se niža. Na področju gradbene fizike so zelo dobre rešitve, je pa zelo malo vlagateljev, ki so pripravljeni plačati. Dejstvo je, da tudi mi ne obvladamo vseh stvari, zato imamo zunanje sodelavce, ki jih je treba najeti in plačati, ko pa investitorju pokažeš ceno, je druga zgodba.
Lara: Sploh pri manjših hišah ljudje naročijo projekt do faze gradbenega dovoljenja, izvedbo naroči že redko kdo, da ne govorimo o projektantskem nadzoru.

Za konec, kakšna bo pot arhitekturnega biroja Plusminus30?
Lara: Borba (smeh) … mi se borimo za dobro arhitekturo, se ne damo.
Bernard: Mi smo se že večkrat pogovarjali o tem, da, ko nekam vložiš toliko energije, znanja in časa je težko reči, da boš delal nekaj drugega. Tako da definitivno naprej.
Lara: Mi se trudimo, ne glede na položaj in pomanjkanje denarja in nižje cene za projekte, narediti vsakič znova dober projekt, čeprav na koncu izgubljamo mi.