Logaška skupina, ujeta med tokovi rockabillyja, kantrija, rocka in indiepopa, se ne želi omejevati z žanri. "Že od začetka delamo tako, da imamo zgrajeno vizijo. Med nas bi spustili nekoga, da bi nam pomagal. Toda vizija je vse, kar imamo, če nam to vzamete, se izniči koncept skupine," je v pogovoru za MMC dejal Jure Mikevc.

Zametki skupine so nastali prav v njegovem studiu, ki je hkrati prostor za vaje. Z Uršo sta v njem začela pripravljati skladbe z namenom, da jih posnameta. Sama, kot studijski projekt. Pri snemanju prve skladbe sta povabila mojstra orglic Miho Eriča in njegovega brata Julijana. Sledovi orglic so ostali tudi v nadaljevanju ustvarjanja Fed Horses, toda Erič je danes le še občasni gost pri njihovih projektih. Preostalo jedro skupine tvorita baskitarist Rok Škrlj in bobnar Timi Eler.

Njihov drugi nastop je bil že na natečaju ŠOU Rock, kjer so letos slavili. Toda zavedajo se, da jim zmaga prinaša le nekaj več medijske pozornosti. Za vse drugo pa bo potrebno trdo delo.

Več pa v pogovoru z Uršo in Juretom spodaj.

Ste aktualni zmagovalci ŠOU Rocka, v okviru Kulturnega evra Kina Šiška se potegujete za snemanje albuma, saj ste prišli v ožji izbor treh skupin, ki se jim nasmiha, da bodo lahko s pomočjo zbranih donacij odšle v snemalni studio. Mlade skupine v Sloveniji bi rade nastopale, igrale, toda v 90 odstotkih primerov (mogoče manj) se ustavi pri birokraciji in organiziranosti slovenskega glasbenega prizorišča. Kako zahtevno je "prebijanje" iz anonimnosti na primeru vaše skupine?
UM: Na začetku moram poudariti, da obstajajo ogromne birokratske ovire. Že to, da smo lahko sploh prejeli svojo nagrado, smo morali ustanoviti društvo. Postali smo pravna oseba, ker fizična oseba v takšnih primerih ne zadostuje več.
JM: Ni lahko, če zmagaš na takšnem natečaju, ker se ne premakne veliko - razen tega, da ti kakšni mediji bolj prisluhnejo. Glede koncertov pa si na istem, kot si bil pred sodelovanjem na natečaju. Morda pride kakšen obiskovalec več na tvoj koncert, toda večje razlike ni mogoče opaziti.
UM: Po zmagi na takšnem natečaju dobiš medijske povezave, ampak te so omejene izključno na čas, dokler veljaš za zmagovalca. Po določenem času pa omenjen naziv mine in z njim bonitete, ki si jih imel v času statusa zmagovalca. Končaš tam, kjer si bil na začetku. Ker se v Sloveniji ne ceni dovolj nove avtorske glasbe, situacija ni lahka. Za delovanje črpaš lastna sredstva, v najboljšem primeru pa si pokriješ stroške. Ampak to počnemo iz lastnih vzvodov: glasba, ki jo ustvarjamo, je za nas namreč del življenjskega poslanstva. Na koncu se tako vse izplača.
JM: Na primer ne bi imeli tega intervjuja, če ne bi zmagali (smeh).

Ali pa.
JM: Ali pa (smeh). Na račun zmage smo navezali precej medijskih poznanstev, ki jih bomo verjetno lahko še izkoristili. Z natečaji pa načeloma ne narediš veliko za temelje, ki jih še vedno tvori tvoj odnos s poslušalcem. To pa se lahko zgodi samo na koncertih in v neki meri na družbenih omrežjih. Pri nas je koncertna pot zelo kratka, naš drugi koncert je bil že za natečaj ŠOU Rock.

Urša, omenili ste, da ste morali na začetku ustanoviti društvo. Torej je skupina že na samem začetku prisiljena, da postane "firma"? Oz. kam gre tisti svobodnjaški, umetniški duh?
JM: V današnjem času ga je težko ohranjati. Moraš početi oboje, če hočeš, da ti kdo prisluhne. Mi smo "firmo" sprejeli kot dejstvo in se trudimo, da nam to ne omaja našega ustvarjalnega procesa, ampak da nam čim bolj pomaga. Včasih je to nekdo počel namesto tebe – recimo založba -, danes pa si za vse odgovoren sam. Če si sam ne boš pomagal, ti ne bo nihče.

Če se vrnemo nazaj na natečaje. Koliko ti pomagajo izvajalcu? Kako hitro padeš v spiralo neskončnih pojavitev na natečajih, kjer mora izvajalec v veliki večini prepričati od tri do pet žirantov za končni uspeh?
UM: Natečaji so na neki način del rešitve, ker dobiš medijsko prepoznavnost, ki pa je – kot sem že omenila – kratkotrajna. Ko enkrat skupine te bonitete natečajev izkoristijo, znova končajo na realnih tleh.
JM: Natečaji so dobri za začetek ali preboj na nov trg. Lahko greš enkrat na natečaj v Sloveniji, drugič v tujini. Toda ne vidim smisla v tem, da bi se danes samo prijavljali na natečaje. Enkrat pač moraš sam začeti graditi svojo skupino poslušalcev. Vsi uspešni izvajalci imajo svoj krog podpornikov in oni so razlog, da skupina lahko deluje.

Kaj pomeni danes glasbeniku zmaga? Kaj je zmaga: neka fizična nagrada ali polna dvorana?
UM: V glasbi se težko govori o zmagi. Glasbenik zmaga takrat, ko lahko prek nje uresničuje lastne notranje potenciale. Takrat ni več pomembno, ali zmagaš pred žirijo ali občinstvom. Pomembno je, da realiziraš svoje notranje vzgibe potencialnih kreacij.
JM: V našem primeru so se ozvezdja poklopila in smo zmagali. Na natečaju ŠOU Rock je bilo veliko kakovostnih skupin, ampak je bila sreča na koncu naklonjena nam.

Kako do poslušalcev? Tomaž Štular iz skupine The Tide je v nedavnem intervjuju za MMC dejal, da je klubsko prizorišče v Sloveniji mrtvo in na ta način turneje pri nas ne moreš izpeljati.
JM: Verjetno res ne, a ljudje še vedno iščejo avtorsko glasbo, ampak na drugačen način. Nismo še ugotovili, na kakšen. Ampak menimo, da potencialni poslušalci obstajajo. In še iščemo pot do njih. V zadnjem letu smo poskusili različne poti, ki bi nas lahko privedle do njih: nekatere so bile uspešne, druge manj. Ampak najpomembneje je, da ne odnehamo.
UM: Da, to je vodilo za prihodnost. Najslabše zaradi situacije na trgu je, če odnehaš. Preprosto moraš naprej. Je velik boj, ampak moraš naprej. Poslanstvo je uresničeno že s tem, če prideš do enega poslušalca, ki mu je tvoja glasba všeč in se ga tako na neki način dotakneš.
JM: Ali ko nekdo pride do tebe po koncertu, ti seže v roko in pokomentira nastop. S tem, ko se dotakneš nekoga, dobiš energije še za tri koncerte.

Zakaj angleščina? Z njo vstopate še v širšo konkurenco, kot bi s slovenskim jezikom?
UM: S tem nismo želeli marginalizirati slovenščine, ampak smo želeli slediti zvočni podobi, ki je kompatibilna z angleškim jezikom.
JM: Sem tisti, ki začne idejo. Večino življenja sem v stiku z angleško glasbo. Imam tudi projekte, kjer ustvarjam skladbe v slovenskem jeziku, vendar tukaj glasbene ideje vedno pridejo v tandemu z angleškimi verzi. Nočem tega spreminjati. Ne ukvarjamo se s tem, ali je večja ali manjša konkurenca. Mi samo delamo.

Fed Horses – precej nenavadno ime za slovensko tržišče. Kako ste prišli do njega?
JM: Poskusili smo se držati tega, če ime vpišeš v Google, da ne najde nič drugega. (smeh) To ni bilo edino merilo, je pa bilo med osrednjimi.
UM: Je tudi asociacija na ameriške Velike planjave in tovrstno okolje, s katerim želimo asociirati poslušalce.

Kako to, da ste se znašli bolj v kantriokolju glasbenega izražanja?
JM: Prej sem bil že zasedbi, ki je preigravala kantri. Predtem ne vem, ali sem se toliko zanimal zanj, v njej pa sem malo dobil občutek zanj in v njem sem se našel. Ne izvajamo pa samo kantrija. Imamo ga ves čas v mislih, nočemo pa se žanrsko omejevati. Smo vmes med kavboji in indijanci. Smo pleme in smo kavboji (smeh).

Je kantri samo prepevanje o neizsanjani ljubezni in strtih srcih?
JM: V kantriju so v ozadju za temi zgodbami zelo temačne stvari in to nam je všeč. Skladbe so zelo poslušljive, ampak imajo globino v ozadju. To me privlači.
UM: Podobno kot bluz. Imaš dialog med realnim življenjem, ki je lahko zelo kruto, in upanjem. Izraža se kompatibilnost svetlo-temnega.

Je to tudi zgodba, ki jo gradite s Fed Horses?
JM: Da, to je to. Svetla zgodba, ki ima v ozadju temačno globino. Moram priznati, da smo na zadnjih dveh nastopih ugotovili, kakšen zvok želimo ustvarjati. Do zdaj smo snemali samo single z naslovi, ki so vsebovali le eno besedo. Vsaka beseda pomeni svojo celoto, okoli katere želimo naplesti zgodbo. Bi pa radi razširili naše ustvarjanje in posneli album, toda trenutno smo se omejili na single.

Ste pripravljeni spustiti v studio glasbenega producenta, ki ima že zgrajeno, če ne celo zacementirano glasbeno vizijo?
JM: Ne. Že od začetka delamo tako, da imamo zgrajeno vizijo. Spustili bi nekoga, da bi nam pomagal. Toda vizija je vse, kar imamo, če nam to vzamete, se izniči koncept skupine.
UM: Ustvarjanje okoli zvočne ideje je največ, kar ima skupina.
JM: Delamo po svoje in upamo, da ljudje slišijo, kar čutimo.

Kaj pa vloga države? Bi morala morda ta še bolj poseči v spodbujanje domače produkcije?
JM: Zdi se mi, da bi morali vsi – tudi glasbeniki – začeti razmišljati na drugačen način. Ker stanje je takšno, kot je. Iz njega hočeš povleči najbolje, kar lahko. Preveč je obtoževanja in kazanja s prstom. Treba se je zgledovati po tistem, kar deluje – tudi v tujini –, in poskusiti sam.
UM: Država bi morala definitivno za to poskrbeti in zakonodajo prilagoditi na način, ki bi glasbenikom olajšal delovanje. Težko pa se je zoperstaviti kapitalističnemu pogledu v glasbi. Glasbe je preveč – je skoraj povsod. Preveč je namreč vsiljene glasbe, ki je poslušljiva v lokalu, pri frizerju, trgovskih centrih. Tako se po mojem mnenju tudi potreba po avtorski glasbi zmanjšuje.
JM: K temu pa bi lahko država agresivneje pristopila. Tišina je še vedno nekaj, kar mora soobstajati z glasbo in hrupom. Če ni tišine, ne moreš ustvarjati glasbe.

Kaj je glavna motivacija, da ne obupate nad svojimi cilji oz. sanjami?
UM: To, da je ustvarjanje glasbe naše življenjsko poslanstvo. In tega nam nihče ne more vzeti.