"Čeprav bi morala biti javna šola prostor, v katerem ni nihče izključen ali privilegiran zaradi katere koli osebne okoliščine, vključujoč spolno usmerjenost, pa avtor z analizo že opravljenih empiričnih raziskav pokaže, da so pouk in druge učne dejavnosti pogosto heteronormativne in da je neheteroseksualnost deležna obravnave le sporadično in nesistemsko," je zapisano v sinopsisu lani nagrajene naloge.

28-letni Zobec, ki je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral pedagogiko in sociologijo kulture, končuje pa še vzporedni študij primerjalne književnosti in literarne teorije, je avtor številnih strokovnih člankov o neheteroseksualnosti, trenutno pa opravlja delo neplačanega pripravnika na eni izmed ljubljanskih srednjih šol. Vlada je namreč plačana pripravništva v izobraževanju - ukinila, tako da Prešernov nagrajenec in naš tokratni sogovornik Uspešne Slovenije ironično - prejema socialno pomoč.

V diplomski nalogi pokažete, da so pouk in druge učne dejavnosti v slovenskih javnih šolah pogosto heteronormativne, čeprav bi morala biti šola prostor, v katerem ni izključen nihče. Kje se ta izključenost najbolj vidi, da se vam je zdela ta problematika tako pereča, da ste si to izbrali za temo vaše naloge?
Spodbuda za izbiro tematike je bila razprava ob predlogu Družinskega zakonika, ko je Primčeva iniciativa trdila, da poteka v javnih šolah nedopustna prevzgoja, da se širi radikalna homoseksualna ideologija, problematizirane so bile določene teme in izvajalci delavnic o človekovih pravicah ipd. Pri tem se je iniciativa pogosto sklicevala na pravico staršev, zapisano v 2. členu Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, da svojim otrokom zagotovijo vzgojo, ki je skladna z njihovim verskim ali filozofskim prepričanjem. Ker jasnega in odločnega odmeva stroke, vsaj v osrednjih medijih, večinoma ni bilo, sem se odločil, da poskusim na očitke iniciative – ob mentorstvu Mojce Kovač Šebart in Romana Kuharja – odgovoriti in ugotoviti, ali gre pri tovrstnem sklicevanju za nerazumevanje človekovih pravic, homofobno instrumentalizacijo človekovih pravic ali morda kaj tretjega.

Kaj konkretno je pokazala analiza vaše raziskave? Kakšno je stanje neheteroseksualnosti v javnih šolah?
V nalogi sem odgovore na omenjene očitke skušal poiskati v zavezujočih mednarodnih dokumentih in naši zakonodaji. Pokazal sem, da imajo učitelji v formalnem okviru javnih šol trdo oporo, da v svojem vzgojno-izobraževalnem delu obravnavajo tudi neheteroseksualnost. Šola je namreč zavezana k vzpostavljanju takšnega prostora, kjer se nikogar ne izključuje ali favorizira glede na osebne okoliščine. Na kratko: človekove pravice in dolžnosti učiteljem nalagajo, da pri svojem delu upoštevajo tudi različnost seksualnosti in spolnih izrazov. Sicer pa je bil 2. člen Prvega protokola že večkrat uporabljen, ko je določena skupina ljudi želela preprečiti obravnavo za njih "moralno spornih tem" v šoli pri pouku. A na tovrstne zahteve je Evropsko sodišče za človekove pravice že večkrat jasno odgovorilo. Zadnji tak primer je "Dojan in drugi proti Nemčiji", kjer je skupina staršev nasprotovala pouku spolne vzgoje v osnovni šoli, ki je med drugim vključeval tudi delavnico o spolnem nasilju. Starši so določene vsebine označevali kot "pornografske", svojo vzgojo opisovali kot vzgojo v duhu "čistosti in spodobnosti" – v nasprotju s poukom spolne vzgoje, ki vodi v "prezgodnjo seksualizacijo otrok" in kjer naj bi se spolnost obravnavala "emancipatorno in liberalno". Tudi delavnice o spolnem nasilju naj bi bile "škodljive za moralni razvoj" njihovih otrok, starši pa so presodili, da je vzgoja v krščanskem duhu čistosti pred zakonsko zvezo zadostna zaščita pred spolnimi zlorabami. Starši so tožbo izgubili.

Sodišče je ponovno zapisalo, da ta člen državam ne prepoveduje, da v učni program vključujejo cilje in standarde znanja, ki zadevajo vsebine s filozofskim oz. religioznim ozadjem ali posledicami. Omenjeni člen zahteva, da poteka delo v šoli na kritičen, objektiven in pluralen način, država (oz. strokovni delavci) pa si kot cilj ne sme postaviti indoktrinacije, torej vsiljevanja partikularnih stališč. A to ne pomeni, da dijakom ne smejo biti predstavljena prepričanja, ki niso skladna z njihovimi. Še več, šola mora biti prostor, kjer se spoštuje in ščiti različnost prepričanj, a to spoštovanje ima mejo, ki je v Sloveniji določena z Ustavo. Če sem konkreten: če osebno prepričanje, da je vse neheteroseksualno tudi nemoralno, vodi v omalovaževanje, izključevanje, šikaniranje, zbadanje … določenih posameznikov, je to nedopustno in v nasprotju s številnimi določbami formalnega okvirja. Taka dejanja je treba jasno označiti kot nesprejemljiva. Poanta torej je, da v javni šoli med strpnostjo in nestrpnostjo do različnosti, med enakostjo in neenakostjo posameznikov ni izbire.

Kako je sploh biti danes gej v srednji šoli? Je večji problem v sistemu ali v dijakih (sošolcih) samih?
Težko vam odgovorim na to vprašanje, da ne bi zapadel v popolnoma subjektivna modrovanja. Se pa šole gotovo med seboj močno razlikujejo, kar pomeni, da imajo na določenih šolah več težav pri zagotavljanju spoštovanja različnosti kot na drugih šolah, čeprav bi vse morale biti varno okolje za vse učence (in učitelje). Omenil sem že, da so strokovni delavci zavezani, da se jasno, odločno in strokovno odzovejo v primeru kakršnegakoli nasilja in diskriminacije – če se torej kažejo "problemi" s sprejemanjem različnosti pri otrocih oz. učencih. Čeprav sem prej dejal, da imajo učitelji formalno trdno kritje za obravnavo neheteroseksualnosti (oz. iz formalnih določb izhaja zahteva po obravnavi!), je v učnih načrtih opazen manko eksplicitnih omemb neheteroseksualnosti. Ravno zato bi bilo smiselno, da v učne načrte bolj eksplicitno zapišemo cilje, vezane na neheteroseksualnost, saj je skrivanja za izgovorom, češ da za obravnavo neheteroseksualnosti pri pouku "ni formalne podlage", dovolj. Me pa to spominja na dilemo in zahteve v zvezi s 14. členom naše Ustave. Tudi tam spolna usmerjenost ni eksplicitno omenjena, ampak je zajeta v "drugih osebnih okoliščinah". Tudi tam bi bilo dobro, ko bi bila spolna usmerjenost eksplicitno zapisana – da bi se izognili neskončnim prerekanjem, ali je tudi spolna usmerjenost osebna okoliščina, na podlagi katere je diskriminacija nedopustna.

V nalogi ste proučili tudi, kako se na homofobno nasilje odzivajo strokovni delavci. Kaj ste odkrili?
To ni bil primarni fokus mojega dela, le na kratko sem povzel, kaj kažejo do zdaj opravljene raziskave. Doslej po obsegu in številu vprašanih največja raziskava, ki se je primarno osredotočala na tematiko neheteroseksualnosti, je Vsakdanje življenje gejev in lezbijk, ki sta jo izvedla Alenka Švab in Roman Kuhar leta 2005. 53 % vprašanih je povedalo, da so v svojem življenju že bili žrtve nasilja, med njimi pa jih je dobrih 22 % povedalo, da so bili akterji nasilja njihovi sošolci, več kot dve tretjini tistih, ki so poročali o nasilju, pa so nasilje zaradi svoje spolne usmerjenosti doživeli več kot enkrat. Okrog 15 % vprašanih je poročalo tudi o prikriti ali očitni diskriminaciji, ki so jo doživeli v srednji šoli. Žrtve diskriminacije so najpogosteje poročale o posmehovanju in zbadanju, žaljenju, ignoriranju, podcenjevanju, 10 % pa tudi o fizičnem nasilju. S temi podatki je sicer treba ravnati pazljivo. Vzorec po standardnih statističnih merilih ni reprezentativen, ravno tako je percepcija diskriminacije subjektivna. Prav mogoče je bilo, da je pri določenih vprašanih na delu zmanjševanje pomena določenih dejanj, ki so očitno diskriminatorna, a kot take je žrtve niso videle.
Mar ni pri formalizaciji, institucionalizaciji vprašanja neheteroseksualnosti v srednjih šolah nevarnosti, da prav s to uvedbo neke politike neheteroseksualnosti dobi ta preveč izpostavljen status, ne pa status status normalnega, skratka nečesa, česar ni treba posebej izpostavljati?
V šoli mora biti kot norma vzpostavljena različnost oz. spoštovanje različnosti, kar pa je v nasprotju s heteronormativnostjo, ki se med drugim vzpostavlja z odsotnostjo tematiziranja neheteroseksualnosti. Heteroseksualnost kot norma je implicitno na delu tako rekoč na vsakem koraku našega vsakdanjega življenja, samo pogled je treba izostriti, seksualnost pa videti širše od konkretnih seksualnih dejanj. V ustavo zapisane človekove pravice šoli nalagajo, da vsebinsko ne zakoliči podobe idealnega, dobrega življenja. Odgovor na vprašanje, kaj je dobro oz. idealno življenje, mora biti prepuščen posameznikom. A če v šoli neprestano pripovedujemo le pravljice, ki posredno ali neposredno sporočajo, da je "srečno življenje do konca svojih dni" postavljeno le v okvire heteroseksualne monogamne zveze s kupom otrok, to ni skladno z zgoraj navedeno poanto človekovih pravic. In prav ta na prvi pogled nevidna heteronormativnost je prišla na dan, ko se je v času "družinske" kampanje začelo problematizirati tisto zgodbico, objavljeno v Cicibanu, ki je bila zunaj teh heterookvirov. Pokazalo se je, da ima za določen del populacije zgolj prisotnost neheteroseksualnosti že "preveč izpostavljen status". Kar pa je zame problematično in nesprejemljivo.
Predvidevam, da v šolah ni zadostne obravnave neheteroseksualnosti v bistvu prav toliko, kot ni ustrezne obravnave seksualnosti, spolnosti nasploh. Se motim?
Koliko se nasploh govori eksplicitno o spolnosti pri pouku v javnih šolah, nisem raziskoval, domnevam pa, da je spolna vzgoja v naših šolah verjetno res pomanjkljiva – upam pa, da ni (več) osredotočena le na silhuete in prereze spolnih organov, torej na golo reprodukcijo, kolikor imamo pri seksualnosti v mislih le spolne akte. Je pa, kot sem rekel prej, treba upoštevati tudi vse tiste vsebine, kjer je implicitno na delu domneva (hetero-)seksualnosti. V tem smislu teza, da se o neheteroseksualnosti v šoli pri pouku ne govori, ker se tudi o nasploh seksualnosti ne, ne vzdrži kritične presoje.

Spomnim se, da ko sem jaz hodila v osnovno šolo, tik po razpadu Jugoslavije, so bili otroci iz južnih držav avtsajderji, ki so jim mnogi "slovenski" otroci leta v šoli kar močno zagrenili. Smo Slovenci na področju strpnosti v teh dobrih 20 letih samostojnosti naredili korak naprej?
Mislim, da so tudi danes otroci, ki jih omenjate, pogosto še vedno izobčenci. Pa tudi romski otroci, otroci s posebnimi potrebami in še bi lahko našteval. Čeprav sem se v svoji nalogi osredotočil na vidik seksualnosti, se moja argumentacijsko forma lahko uporabi tudi pri vseh drugih osebnih okoliščinah, ki so podlaga za diskriminacijo v javnih šolah – in družbi nasploh. Če še enkrat ponovim: šola mora biti varno in vključujoče okolje za vse otroke – za neheteroseksualne; Rome; tiste s posebnimi potrebami; tiste, ki imajo starše oz. so muslimanske veroizpovedi …

Ste Prešernov nagrajenec, sogovornik naše "Uspešne Slovenije", po drugi strani pa neplačan pripravnik na srednji šoli in prijavljen na zavodu za brezposelne. To ne pove ravno kaj dobrega o stanju v državi.
Ko sem kandidiral na razpisu za pripravništvo v vzgojno-izobraževalnih institucijah, je šolsko ministrstvo objavilo razpis z izključno neplačanimi pripravniškimi mesti, ki se lepše imenujejo volonterska. Sam prostovoljnosti v tem primeru ne vidim, zato pravim, da je to čisti cinizem, in striktno govorim o neplačanem pripravništvu. Da bi bil absurd še večji, tudi neplačanega pripravniškega mesta niso dobili vsi kandidati na razpisu. Ti so postavljeni v nemogoč položaj: večina prostih delovnih mest med pogoji za zaposlitev zahteva opravljen strokovni izpit na področju vzgoje in izobraževanja, h kateremu pa ni mogoče pristopiti brez opravljenega pripravništva. K izpitu je sicer mogoče pristopiti tudi po šestih mesecih dela na šolskem področju, a v trenutnih razmerah priložnosti za to tako rekoč ni. Gre torej za brezizhoden začaran krog.

Ko pa že omenjam leporečnost, podobno tudi Predstavništvo Evropske komisije v Sloveniji razpisuje le "atipična" pripravništva, kar v tem novoreku pomeni neplačana – a zdi se, da so dandanašnji tovrstna atipična pripravništva v resnici še preveč tipična. V Sloveniji (gotovo pa tudi drugje) je sistem pripravništev v vzgoji in izobraževanju (in tudi na drugih področjih) že vrsto let sistemsko zanemarjen in finančno podhranjen, neplačani pripravniki pa nismo niti razred na sebi, čeprav bi morali postati razred za sebe, če si sposodim danes pogosto omalovaževano marksistično terminologijo, in bi morali svoj položaj ter zahteve jasno in javno artikulirati.
Sodelujete tudi pri ustvarjanju revije Narobe centra Legibitra, za katero pa se, kot za vsak specializiran medij, zdi, da ima omejen domet, torej, da ustvarja za že prepričane. Kako pa doseči neprepričane in delati premike v njihovih glavah? Skratka, kakšen je sploh najboljši način učenja Slovencev strpnosti? Parade ponosa, se zdi, pri takih posameznikih delujejo ravno nasprotno ...
To je zelo zahtevno vprašanje, na katero ni mogoče podati samo enega odgovora ali preprostega recepta. Kaj bi bil torej "najboljši način učenja strpnosti", ne vem. Še več, mislim, da recepta, s katerim bi kot s čudežno paličico začarali ta svet v svet doslednega spoštovanja človekovih pravic in dolžnosti, ni. Tukaj mi odzvanja opozorilo Theodorja Adorna: pri globoko sovražnih posameznikih, denimo močno homofobičnih ljudeh, sproži vsakršno manifestiranje različnosti hud odpor in poglabljanje njihovega sovraštva. S tem hočem le opozoriti, da lahko naša prizadevanja pri določenih posameznikih vodijo ravno v nasprotje od zastavljenih ciljev. Prizadevamo si za strpno družbo, izcimi pa se srdit sovražni odpor. Veliko tistih, ki jih "moti" Parada ponosa, pravzaprav moti, če bi bili iskreni, vsakršna javna manifestacija neheteroseksualnosti, ki jo vidijo kot nepotrebno razkazovanje. Ne vidijo pa vsakodnevne parade ponosa heteroseksualnosti. Ponovno, živimo pač v heteronormativni družbi, kjer je norma ves čas pred našimi očmi, privzeta in tako očitna, da je prav zato ne opazimo.

Lahko dijake priučiš, naučiš strpnosti, če niso bili vzgajani v takem okolju, družini?
Odgovor na vaše vprašanje ni preprost. Šola je namreč le eden izmed mnogih vzgojno-socializacijskih dejavnikov – njena moč je torej omejena. Še več, splošne cilje, denimo razvijanje strpnosti, spoštovanja ipd., je mogoče doseči le posredno, kar predstavlja dodatno oviro. V šoli si, kot sem rekel prej, kot cilja

ne smemo postaviti indoktrinacije v partikularna prepričanja. A med strpnostjo in nestrpnostjo ni izbire. Človekove pravice kot temelj naše družbe ne zahtevajo, da nekoga, ki se od nas razlikuje, ljubimo ali pa se vanj vživimo, temveč nalagajo dolžnost spoštovanja forme nediskriminatornega ravnanja in zagotavljanja enakih pravic vsem – pa če nam je to všeč ali ne. Šola mora biti v tem smislu prostor soočenja z dejstvi, ki so lahko v nasprotju s partikularnimi prepričanji. Prav soočenje namreč lahko vodi v moralno pretresenost, ki lahko pripelje do zavedanja lastne partikularnosti v odnosu do partikularnosti drugega, če si sposodim besede Mojce Kovač Šebart.
Imate konkretne predloge, kako ustvariti do neheteroseksualnih dijakov prijazno šolo?
To je vprašanje, na katerega ravno tako ni mogoče enoznačno odgovoriti. Če bo šola prostor sobivanja različnosti, bo to tudi do vseh dijakov "prijazna" šola. To pa pomeni, da se morajo strokovni delavci vedno jasno in strokovno odzvati na vse oblike diskriminacije, sami predstavljati dijakom pozitiven zgled in jim dajati oporo oz. afirmacijo njihovih intimnih izbir, ki se lahko izražajo tudi javno.