let in ob pomivanju krožnikov, s čimer se je preživljal, odkril, da njegova prihodnost leži v vrhunski kulinariki.
Po vrnitvi z Otoka se je ustalil na Hrvaškem, kjer je v vasici Volosko pri Opatiji, prav na koncu tiste slovite avstro-ogrske pešpoti ob morju Lungomare, postavil Le Mandrać, kjer je začel eksperimentirati s takrat zelo moderno molekularno kuhinjo.
Restavracija je v kratkem času pridobila kultni status in leta 2010 ji je gastrovodič Gault Millau podelil 17 od mogočih 20 točk, s čimer je postal Le Mandrać najboljša restavracija na Hrvaškem, Zembova "nova fritaja" s kvarnerskimi škampi, tartufi in divjimi beluši pa z 19 od 20 točk "najbolj inovativni krožnik na Hrvaškem".

Zembo si je s svojo ustvarjalnostjo - tako pri kombinaciji okusov kot pri prezentaciji - zgradil sloves vrhunskega chefa, zaradi njegove hiperaktivnosti, dolgega jezika in navihanosti pa so ga mediji naglo označili za "enfant terribla", porednega dečka hrvaške kulinarike. "Hrvaški kuhar z največ domišljije," so ga označili pri Novem listu, Index pa za "kulinaričnega genialca".
Predsedniški kuhar
Prvi hrvaški MasterChef je kuhal predsednikoma Ivu Josipoviću in Stipetu Mesiću, takratnemu srbskemu predsedniku Borisu Tadiću, pa Bernieju Ecclestonu in drugim zvezdnikom, ki so svoje jahte zasidrali v Opatiji. Ob tem pa ni počival na lovorikah Le Mandraća, ampak vodi še kuhinjo novoodprtega puljskega hotela Amfiteater, na Reki pa je leta 2012 odprl gostilno Riva's, ki ponuja bolj "ljudske" jedi po precej dostopnejših cenah.

Kriza je le terjala svoj davek tudi na Hrvaškem in številni se bojijo, koliko časa bo Zembo, ki je Le Mandrać začasno zaprl zaradi prenovitvenih del, še lahko držal nad vodo svojo glavno restavracijo, ki v zimski sezoni žalostno sameva, istočasno pa gredo testenine, rižote, bruschette, mineštre in raguji v nabito polnem Riva'su za med.

Nabito poln pa je bil v četrtek tudi Strelec na Ljubljanskem gradu, kjer je Zemba gostil slovenski kuharski kolega Igor Jagodic. "Srečanje kulinaričnih titanov", kot so dogodek oglaševali, je bilo točno to.
Zembo je s svojimi tremi krožniki pokazal bistvo svoje kuhinje - predstaviti sredozemsko, istrsko kulinariko na preprost, a skrajno inovativen način, medtem ko mu je Jagodic pariral s svojimi štirimi krožniki z elementi tradicionalne slovenske kuhe, a temelječi na klasični francoski kulinariki. Najsi je šlo za Zembove kvarnerske škampe in istrske beluše ali za Jagodičev "kruh s špehom" in kostni mozeg, jedi sta povzdignila na neko drugo, vse kaj drugega kot plebejsko raven.

Ženska vinska spremljava
Piko na i je večeru nedvomno postavila Mira Šemić, sommelierka najvišje, tretje, stopnje (WSET 3), nekoč lastnica žal že zaprte vinoteke Monroe na Miklošičevi, danes pa tako ugledna poznavalka vin, da ima odprta vrata v vse najboljše restavracije sveta. En dan je pri vzhajajočih kulinaričnih zvezdah Avstralije, drug v novozelandskih vinogradih, tretji dan v Brayu, pri Blumenthalu v Fat Ducku.
Tokrat je poskrbela za vinsko spremljavo Zembovih in Jagodičevih kreacij, pri čemer je pozornost tokrat namesto razvpitejšim etiketam namenila butičnim vinarkam, natančneje, Dušici Šibav iz Goriških Brd in Ivi Svetlik izpod Čavna.
A nazaj k hrani. Uvod je pripadel gostitelju Jagodicu, čigar pozdrav iz kuhinje, "kruh s slanino", bi lahko brez težav bil tudi samostojni krožnik. V smetani pečena rezina bagete se je stopila v ustih, v krušno rezino je bila ovita mesna terina, vse skupaj pa zabeljeno s čebulnim čipsom, zrakom slanine, rezino pancete in regratom. Vinska spremljava: rebula 2010 Dušice Šibav.
Rebuli je sledil prav tako briški sauvignasse, letnik 2012, ki se je krasno ujel z Jagodičevo hladno predjedjo, "zelenjavnim zimskim vrtom", sofisticirano razdelanim solatnim krožnikom, sestavljenim iz zelene solate, kozjega sira in pene kozjega sira, medu, zelišč, pese, vložene zelenjave in "zemlje". Kulinarična slikarska paleta.
Tunin tris
Zembov del je uvedel eden izmed njegovih klasičnih krožnikov, hladno-topli tunin tris, ki ga sestavljajo tunin živordeči, še po morju dišeč karpačo z Mandraćevo paradižnikovo koktajlomako Bloody Mary, tunin tatarec s kaprami, drobnjakom in zelišči ter tunin "tataki" (na odprtem ognju na hitrico popečeni koščki ribe) v omaki iz zrnate gorčice in meda. "Tun je z Jadrana. In iz Šrilanke," se je pošalil Zembo. Vinska spremljava: lepo, jantrasto macerirana rebula Svetlik, letnik 2011.
V tuninem trisu se je že odražala Zembova kuharska filozofija: vse čim manj kuhati in prepeči, da ne izgubi okusa. Nekaj sekund, kratka toplotna obdelava (če sploh), da jed ohrani svoje telo, svoje bistvo, ki ga poudari premišljena uporaba začimb in olivnega olja. V Le Mandraću uporabljajo izključno sveža zelišča, samonikle zeli (iz njih radi delajo infuzije) in sezonske surovine - divje beluše v sezoni belušev, divje gobe v sezoni gob, ribe, školjke, lignji in sipe so izključno sveži, nezmrznjeni, olivno olje pa karamelizirajo, da pridobi poseben okus.

Nova fritaja
Zembo pravi, da najraje pripravlja prav svoje remekdelo, "novo fritajo", nekakšno razstavljeno omleto, katere osnovo sestavljata pena iz krompirja in poširani, še tekoči rumenjak. "Skratka, jajca na oko. Če ne bo dobro, imamo dovolj vina, da to popravimo," je še naprej vodil svoj šov verjetno najbolj sproščeni chef daleč naokoli (ali pa je primorsko vino že opravilo svoje).
Zembo fritajo malenkost spremeni glede na sezono ter kvarnerskim škampom, pršutu in peni iz tartufov doda še divje zelene beluše, popečene šampinjone in žajbelj. Sorazmerno preprost krožnik, za katerega navdih je našel v Španiji, je ustvarjal kar dve leti, pri tem pa poudarja, da to ni klasična fritaja, saj se je z žlico, ne z vilicami. Vinska spremljava: rebula Svetlik 2010.
Od zlatovčice do mozga
Jagodičev odgovor na Zembove morske kreacije je bil ribji krožnik, ki so ga številni označili za krožnik večera - Strelčev maestro file zlatovčice popeče v kruhu, nato pa ga postreže z zeleno v štirih oblikah: iz stebelne zelene naredi pire in omako, posebej jo kuha v maslu, iz gomolja zelene in šalotke pa naredi drobtine. Eleganten krožnik, h kateremu je čudovito stekel chardonnay 2006 Dušice Šibav.

Pa tudi finale je bil titanov dostojen - Jagodic je bil drzen in je omizju vpeljal svoj najnovejši krožnik, lepo krvavo rožnati pečeni goveji hrbet s pečenim kostnim mozgom, ki se ga nekateri verjetno ne bi hoteli niti dotakniti, drugi pa v njem okušajo pravo kmečko različico foie grasa. Delikatesa, ki je šla res enkratno z mladim, v gosji masti pečenim korenčkom, pirejem korenčka, slanine in kostnega mozga ter pečenim dimljenim krompirčkom. Dve zvezdi na krožniku, dve vinski spremljavi - Šibavova je postregla s svojim aromatičnim merlotom 2009, teran pa je bil Roxanichev, letnik 2007.
Sladka poezija
Sladice so vedno najtežje. In redkokateri vrhunski chefi - tudi naši - jih obvladajo. Jagodic jih, Zembo pa jih popelje na novo raven, kot je dokazal z "ubijalskim" čokoladnim fudgeem, spojem ameriške čokoladne "žmohtnosti" (sicer brez glutena) in sredozemske lahkotnosti in aromatičnosti, ujete v sladoled iz hruške in rožmarina ter omako bele čokolade in limone. Ena boljših sladic sploh (pa nisem ljubitelj sladkega), ki je bila tako pregrešna tudi zaradi kombinacije z deset let starim portovcem Sandeman Tawny Port.

Do Voloskega ni daleč, tako da se je res vredno v sezoni zapeljati do opatijske riviere in v živo preveriti Zembove mojstrovine - sicer pa tudi z Jagodicem ne morete zgrešiti.