Pobudnik projekta "Okusi Radol'ce", za katerim stoji zavod Turizem Radovljica in Strategija gastronomske Gorenjske dr. Janeza Bogataja, je Vila Podvin. Prav tista Vila Podvin, ki je do nedavnega in vrsto let po odhodu Janeza Bratovža, zdaj trdno zasidranega v Ljubljani, žalostno samevala.
Do junija letos. Takrat sta namreč vanjo stopila nova najemnika, mojster kuhar Uroš Štefelin in za trženje zadolžena Marcela Klofutar. Štefelin in Klofutarjeva sta bila zmagoviti team restavracije 1906 v blejskem butičnem hotelu Triglav, ki se je, zahvaljujoč Štefelinovemu občutku za spajanje tradicionalnih gorenjskih jedi s sodobnimi tehnikami in ustvarjalnostjo, konstantno uvrščala med najboljše v državi.
A ko je dvojec dobil priložnost iti na svoje, sta to storila brez oklevanja in 1. junija letos je Vila Podvin v Mošnjah pri Radovljici spet odprla svoja vrata. V čem je razlika med Triglavom in Podvinom? "Razlika je v tem, da lastnik vedno izraža sebe. V Triglavu sva bila z Urošem zaposlena, tukaj pa sama odločava o vsem, deliva uspehe in padce, a lahko izražava sebe. Želiva, da je pri nas kakovostna ponudba z zgodbo v sproščenem vzdušju," nam pove Klofutarjeva.
Jesih flajš, Kroparska žonta, štruklji s tepkami ... Štefelin se ne boji dati na jedilnik krožnikov, ki morda zvenijo bolj nekaj, kar bi jedle radovljiške babice, ne pa visoka družba, ki se odpravi iz prestolnice preverit, kako gre enemu izmed "3 chefov" (ob njem so to še Bine Volčič in Igor Jagodic) na novi lokaciji. A chef UrošŠ, kot ima zapisano v logotipu, kuha prežet s spomini na otroštvo. Zato stare, tradicionalne jedi.
Muflon v smrečju, postrv v kornetu
Poudarek Vile Podvin je na lokalnem, ekološkem, z okoliških vrtov, njiv, pašnikov in potokov. Kostanjevi juhi doda hrustljavo domačo slanino in kornet s prekajeno gorenjsko ribo. Postrv je Zupanova, chef uporabi še njene ikre - gorenjski kaviar. Kot "puter" mehak in tri ure cmarjen muflon, ovit v ovoj smrekovih vršičkov, družbo mu delajo zelenina in hruškina krema ter njoki z ekološko, lokalno konopljo.
Svinjskemu vratu, 13 ur kuhanemu do rožnate sočnosti, doda sezonski bučni pire in ričoto, govejim ličkom (ta bi bila resda po dveh dneh priprave vseeno lahko mehkejša, kar pa je eden redkih podvinskih lapsusov) pa krompirjevo peno z dušeno rdečo čebulo.
Slivovi tortici dela družbo pehtranov sladoled, proseni kaši pa sorbet iz Vipijevega jabolčnega soka od Klanškovih.
Štefelin se lokalno "pregreši" pri brancinu (tega pospremi črni raviol z jadranskim škampom), a mu ga dostavi piranska Fonda, pa pri portovcu, v katerem se kopajo račja jetra in pri izvrstnem kovaču, ki pa ga je z morja nazaj na gorenjsko podeželje pripeljala špinačno-krompirjeva pena in raviol z bučo.
So pa zato žganjice s kmetije Trsegvav, jabolčni kis Klanškov, klobasa Mlinaričeva, siri Gartnerjevi, slovenske avtohtone krško-poljske pujse pa gojijo kar za vilo.
Podvinska tržnica
Vse omenjeno lahko vsako prvo soboto (obljubljajo, da jih ne bosta pregnala niti zima in sneg) degustirate na Podvinski tržnici, postavljeni neposredno pred vhodom v restavracijo, kjer vam bodo prav nič po pregovorno gorenjsko skopuško rezali slastne fete Zupanove dimljene postrvi in Fondinega dimljenega brancina, vam v roke potiskali Joštove mini burgerje s pestom iz jajčevcev, pa konopljino pecivo Kmetije pr' Resman in čisti jabolčni sok iz Vipijevih retro stekleničk.
Taktika gostom le zbuditi tek, da bi se pozneje zatekli v Vilo, morda ne deluje najbolje, ko delajo fantje krog za krogom s tepkami, oblitimi s čokolado, kozarčki jesih flajša in kockami kostanjevega peciva z borovnicami. Podvinska tržnica je po obsegu majhna, a bolje založena od številnih večjih - tu lahko nabavite domače jägre, pa medico, najrazličnejše slovenske vrste medu, marmelade, aromatične kise, vloženo zelenjavo, "Linhartov cukr" in jabolčni štrudelj iz radovljiškega Lectarja, sadne sirupe ter čaje in olja iz konoplje.
V sklopu Okusov Radol'ce se bo do konca meseca s svojim meniji za 13 evrov predstavljalo osem lokalnih gostiln in restavracij, ki so jedilnike sestavile prav s pomočjo lokalnih dobaviteljev in izdelkov, prikazanih na Podvinski tržnici. Cilj je zelo preprost in smotrn, tako da ga v času, ko je lokalno, ekološko in samooskrbno tako pomembno, velja kopirati: spodbuditi tako gostince kot tudi dobavitelje, da obiskovalcem ponudijo pristna živila lokalnega izvora.
Od klobase do ješprenjčka
Rezultat? Mrkotov ješprenjček z Mlinaričevo kranjsko klobaso, s tepkami in hrenom, Gartnerjevi siri in čips iz kranjske klobase (Kmetija pr' Mrkot, Dvorska vas, Mesarija Mlinarič, Lesce, Kmetija Gartner, Studor). Pa file Zupanove postrvi, njoki s konopljinimi semeni, bela zeliščna omaka, krompirjeva pena in špinača (Ribogojnica Zupan, Nomenj; kmetija pr' Resman, Zgoša). In Mrkotova prosena kaša Sonček, hišna slivova marmelada, skutna pena, sorbet iz Vipijevega jabolčnega soka (Kmetija pr' Mrkot, Dvorska vas, VIPI Klanjšek, Biotehniški center Naklo, Kmetija Stroj, Podbrezje).
"Destinacija Radovljica je vzor pravilnega, usmerjenega delovanja. S prihodom Štefelina in njegove usmeritve v Radovljico so ga sprejeli z navdušenjem in zdaj vsi skupaj razvijamo destinacijo. Štefelina zanimajo predvsem lokalne sestavine, dobavitelji in jedi, ki jih raziskuje in želi s povezovanjem vseh ohraniti tradicijo, gostom pa pokazati bogastvo regije," razlaga Klofutarjeva.
Ob tem pove, da so se v Štefelinovo pobudo z veseljem pridružili vsi lokalni dobavitelji in da jih ni bilo prav nič težko prepričati, da vsako prvo soboto do Podvina odnesejo svoj pridelek. "Tkejo se nove vezi, tudi ostali gostinci so začeli razmišljati lokalno. Cilj vsega je ohranjanje tradicije, avtohtonih sort sestavin ..."
Radovljiški zgled
Ob tem se je težko ogniti vprašanju, da je Bled zelo turističen kraj, v katerem lahko na goste že skorajda avtomatično računaš, medtem ko Mošnje vseeno niso ena od tistih obveznih postojank na itinerariju tujih turistov ... "Na Bledu je seveda lažje privabiti tujce, v Podvinu pa domačine. Trendi tujcev so predvsem v iskanju lokalnosti, posebnosti, neturističnih lokacij in so za nas ugodni. Na dolgi rok bomo prepoznavni tudi med tujci, saj smo Slovenija praktično vsi skupaj ena mala destinacija," meni Marcela.
Radovljici je uspelo - mesto, ki je v teh bolj kislih novembrskih dneh včasih videti že skoraj kot vas duhov, diha s konceptom lokalnega in ekološkega. Iz Lectarja diši po njihovem "cukru" in štrudlju, nasproti vabijo domačini na kuhano vino, za vogalom stara gostilna Kunstelj ponuja svoj radovl'ški meni za 13 evrov, nedaleč stran pa trgovina 18sedem3 uspešno demonstrira v praksi, kako podpirati lokalne dobavitelje - tu lahko ob sveži zeleni in bučah, Vipijevih sokovih in škofjeloških tabascih najdete tudi edini slovenski viski, Blisky.
In v času, ko še sloviti Nanoški sir ni več naš, ampak je postal s prodajo italijanski, je podpora domačim pridelovalcem, ki še držijo glavo nad vodo, toliko bolj pomembna.