Sanjski vrt je v ospredju novega Metinega koledarja za leto 2021, ki ji ga je uspelo narediti kljub natrpanemu urniku. "Hotela sem, da je sočen in pisan (mi ga pokaže). Spontano je nastal iz tega, da sem začela risati malo več vzorcev, ki se lahko nanašajo na tekstil ali pa na kakšne druge uporabne predmete. Vmes sem že obupala, pa sem si rekla, da si želim ... tudi če bo leto 2021 bolj temačno, pa še toliko bolj potrebujemo nekaj, kar nas poživi in nam polepša dan."

Navdih za tokratne koledarje, ki so že stalnica v njeni karieri, je našla v vrtu, tam, kamor so se med prvim valom epidemije zatekli številni. "Letos smo bili veliko na vrtu, tako da se mi je zdel stik z vrtom in naravo v karanteni zelo pomemben. Mislim, da nisem bila edina, zdi se mi, da je to veliko ljudi v prvem valu rešilo."

Drugi nagib, da bo leto 2021 odeto v cvetje, pa se ji je vzdramil, ko je risala cvetlične vzorce za enega izmed tujih naročnikov. Pri projektu – ta še ni končan, zato ni mogla veliko o njem govoriti – je namreč ugotovila, kako uživa ob izdelovanju vzorcev za tekstil in v tem, da nato te svoje vzorce ugleda na tekstilu in na modnih kosih. To bo interpretirala na modnih ilustracijah: "Naredila bom kose oblek iz teh vzorcev, pa animacijo, to imam v načrtu zdaj."

Ko jo prosim, naj se opiše, sledi premislek: "Sebe je najtežje opisati … Če govoriva o mojem delu, sem ilustratorka z izrazitejšim zanimanjem za ilustriranje hrane, mode, oblikovanja knjig. Pod to pa spada še veliko drugih stvari."

Prav tako rada dela z naročniki, ki so od vsepovsod. Tega dela ne pojmuje kot manj navdihujoče, projekti in naročila so ji v izziv. "Po navadi takrat, ko imam kaj novega, ko se moram na začetku malo bolj truditi, se to izkaže za neki korak naprej, korak k temu, da vedno bolj iščeš svoj izraz. Najlažje je dobro idejo videti in malo prilagoditi svojemu slogu, tega je zelo veliko, to me ne zanima. Všeč mi je slikarska poteza, ki je močna, za katero stoji neko znanje, ki jo prepozna vsako oko. Lepe stvari so fine, vsebina pa je bistvena. Tega pa ne dobiš s posnemanjem, ampak s premislekom, eksperimentiranjem, raziskovanjem s tehnikami."

Idej ji ne zmanjka, urnik ima natrpan, tako da v nasprotju s prvim valom, ko je vse otrpnilo, v drugem valu vsak dan ustvarja v svojem studiu na Viču. Veliko dela ima s svojo spletno stranjo, kar naprej pa se ji porajajo nove ideje – od razglednic, novih produktov do ilustracij, potem so tu različni projekti. "Naneslo je, da imam veliko stvari, ne vem, ali je to december ali naključje, ni pravil. Idealno je, da si samozaposlen in da imaš lepo razporejene projekte." Ampak če ima veliko stvari hkrati, je lahko tudi učinkovitejša, namesto sanjarjenja in razmišljanja ima pred očmi seznam stvari, ki jih mora razvrščene po prioritetah narediti v enem dnevu. "In potem delaš kljukce. Si malo bolj živčen, pozabiš zakleniti vhodna vrata (smeh), ampak si storilno na vrhuncu, potem morda kakšen teden počivaš, imaš prost mesec, dva ali tri. Ali pa niti tedna ne."

Svet t. i. freelancerstva, del katerega je že več kot deset let, nima pravil, nikoli ne veš, kdaj delo bo in v kolikšni meri, gre za nihanja. "Odvisno, v katerih panogah delaš. Po navadi je tako, da je december zelo zaseden. Lahko pa nanese, da dobiš naenkrat dva naročnika z zahtevnimi stvarmi, in si lahko sredi februarja zelo zaseden."

Na urniku ilustratorjev je bil decembra z velikimi črkami zapisan sejem ilustracij na Vodnikovi domačiji, kjer je svoje ilustracije redno predstavljala tudi Meta Wraber. Sejem, ki je bil vedno zelo dobro obiskan, bo letos potekal na spletu, in sicer med 3. in 29. decembrom. Negotov položaj bo vplival tudi na zaslužek ilustratorjev in drugih umetnikov, ki ravno med mesecem obdarovanja največ zaslužijo: "Decembrski zaslužek bo gotovo slabši, saj je vezan na dogodke."

Njeno delo v tem času poteka nemoteno, samoosamitev, s katero se številni težko spopadejo, pa za umetnike ni nekaj novega. "Nisem tipičen samotar, imam pa rada svoj ustvarjalni mir. Ta poklic je sam po sebi tak, prinaša tudi to, da si veliko sam s sabo, kar je odlično za nastajanje del in premislek. Da imaš ta čas, da dejansko lahko narediš, ustvariš toliko, da si nazadnje zares zadovoljen z izdelkom."

V delu vidi tudi možnost umika od trenutne situacije. "Kot se z Igorjem (Škafarjem; fotograf in glasbenik je Metin življenjski partner, op. a.) pogovarjava, te na neki način delo odvrne od tega, da razmišljaš o teh tegobah, je pa potrebno več napora kot prej, ko ni bilo karantene. To je tudi način, kako preživeti. Skupaj sva tudi omejila število novic, ki jih na dan lahko prebereva." Kar pomaga v težkih časih, pa je umetnost: "Umetnost v takih trenutkih pomaga iz stiske, šele zdaj tisti, ki se je poslužujejo, vidijo, kako filmi, knjige, glasba ... tolažijo, ti pomagajo preživeti. Kaj bi brez glasbe, umetnosti, knjig?"

Kako pa poteka sodelovanje še z enim umetnikom? "Zelo naravno, Igor ima smisel za lepo. Fotograf je. On ima zelo izdelano oko, zaupam njegovim komentarjem. Poleg tega imava podoben okus, to je pri veliko stvareh zelo dobro. Upošteva tudi moje mnenje, saj sem navsezadnje naredila glasbeno šolo (igrala je na flavto, op. a.), imam posluh in lahko kaj komentiram, sva zelo ustvarjalna."

Njun dom, ki ga dopolnjuje najmlajši član, triletni Karpo, je tako prežet z umetnostjo, dodam. "Sama tega ne vidim, saj ne vem, kako je, če tega ni ..."

Na vprašanje, ali sin že kaže kak talent, odgovori, da imajo otroci to v sebi in da je težko pri tej starosti reči, da ima nekdo smisel, nekdo drug pa ga nima. "Mislim, da ima možnost, da se že zdaj navdihuje, ker je obdan z ilustracijami, barvami in zanimivimi stvarmi. Ker se sama nad tem navdušujem. Hkrati pa je lahko zelo zbran, se umiri in lahko riše zelo dolgo, ampak pri teh letih, če jim daš v roke barvice, bodo vsi ustvarjali. Odvisno od starša, koliko ga to zanima, da mu pomaga, ga motivira."

Tudi Meto je v otroštvu obkrožala umetnost, saj sta ji oba starša pripadna in jo spoštujeta. "Risala sem in risala … To sem imela vedno v sebi, da sem lahko dolgo risala, da sem vadila flavto, pri ustvarjalnih stvareh je bilo to izrazito, bolj kot kje drugje, tako da sem se kar malo sama usmerila."

Prelomnega dogodka, ko je začutila, da bo umetnost njena pot, ne more izpostaviti. "Nekoč sem poslušala predavanje Lare Bohinc, ko je govorila o tem, kako je uspela. Ni enega ključnega dogodka, ampak jih je več. Gre za usmerjanje, raziskovanje, vztrajnost in vsakič znova potrjevanje. Zmage in porazi … porazi … pač razočaranja v projektih, nezadovoljstvu naročnika, potem novi projekti, boljši izdelki, zame je to nekako evolucija sloga, osebe, tudi osebnostno."

Tudi fakulteta nam ne da jasnih odgovorov, saj se takrat šele iščemo in učimo ter ne vemo, v katere poklicne vode nas bo odneslo. "Ko končaš fakulteto (študirala je vizualne komunikacije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, op. a.), še ne pomeni, da si izdelana oseba oziroma da samega sebe prepoznavaš kot nekoga, ki ima neki poklic. Faks je bil takrat tudi manj usmerjen, bolj široko zastavljen kot zdaj, ko imaš recimo smer ilustracije, oblikovanja, animacije, komunikacije ... Lahko si postal kar koli. Veliko kolegov je šlo v agencije, trženjsko-oblikovalske studie, nastali so zelo različni profili."

Sama je svojo pot vseeno začela tlakovati prav na fakulteti. "Pri Zdravku Papiču smo imeli temo ilustriranje koledarja. Odločila sem se, da bom naredila kuharski koledar z recepti. To je bil moj prvi stik z ilustriranjem hrane, potem sem si Vodnikove Kuharske bukve zadala za diplomsko nalogo (nagrajena je bila s študentsko Prešernovo nagrado, op. a.). Takrat sem že vedela, da mi je ta tema zelo zanimiva."

Prvi večji posel po končanem študiju je bilo ilustriranje knjige Sto obrazov notranje moči Alenke Rebule, ki jo je okrasila z 69 ilustracijami. Od takrat so se nanizali številni projekti. Če nadaljujemo pri ilustriranju knjig, s svojimi ilustracijami je pred leti opremila ponatisnjeno pesniško zbirko Kajetana Koviča Labrador. "To je bilo že veliko pozneje (vstane in gre do knjižne police), tukaj sem imela že zelo izrazit slog (mi pokaže), je bližje temu, kar delam zdaj." Pred kratkim je kot likovna urednica revije Mentor z ilustracijami okrasila prvenec Nine Medved, ki je s svojo poezijo zmagala na festivalu mlade literature Urška.

S prepoznavnim delom je pred leti očarala tudi priznano francosko modno hišo Chloe, s katero so sodelovali dalj časa in ob več priložnostih, med drugim je zanjo naslikala portrete modnih ikon, kot je Anna Wintour. Navdušila je tudi uredništvo ruske izdaje revije Harper's Bazaar, ki je ob jubilejni 20. obletnici izdala posebno številko, na naslovnici katere je bila Metina modna ilustracija.

"THE projekt", kot sama pove, pa je bil ustvarjanje ilustracij za vodnik po Londonu. Natančneje, svoje modne ilustracije je morala umestiti v londonsko četrt Chelsea in Knightsbridge. Brezhibno urejene ženske tako hitijo med butičnimi in rokodelskimi trgovinami, galerijami, ki so v lasti angleškega nepremičninskega mogotca in jih oddaja, zato so ta del želeli promovirati z vodnikom. "Želeli so predstaviti življenje v četrti, polno modno oblečenih ljudi. Te so morale biti postavljene v okoliš z bujno tradicijo, in ne na belo ozadje, kar je bila nadgradnja mojega dela. Je bil kar težek, a dobrodošel izziv. Poleg modnih skic, ki so morale biti frivolne in spontane (kot npr. fotografiranje znamenitosti, op. a.), je bila zraven še arhitektura: hoteli, trgovine, vodnjaki …"

Sebe je našla v akvarelih, in to na fakulteti, ko so ustvarjali z različnimi materiali. Z akvareli je navdušila nešteto znamk in naročnikov, a največji kompliment je bil, ko je pred časom njen sin videl njeno delo in rekel: "To je pa mami narisala." "Doživela sem 'vauu' trenutek – če prepozna on, to pomeni, da imam prepoznaven slog (nasmeh)."

Zakaj prav akvareli, kaj je njihova posebnost? "Dimenzije akvarela so zelo široke. Težka tehnika je, ker vse te dimenzije težje nadziraš – moč barve, ki je odvisna od količine vode, moč risbe … z nanosom lahko rišeš kot s tempero, slikaš z njim kot tempero, zelo počasi, natančno, pri čemer je vsak detajl zelo premišljeno izrisan. Lahko pa to uporabiš kot slikarsko tehniko, tako da s spontanimi, enkratnimi potezami sestaviš risbo, ki je ne rišeš znova in ne popravljaš, zato je vse skupaj malo težje. Če se nameniš v eni potezi zgraditi prepričljivo risbo – npr. da je hruška sočna, da figura pravilno stoji –, lahko dosežeš želeno, lahko pa popolnoma zgrešiš. Zato so figure velikokrat sestavljene iz različnih delov. Posebej narišem lase in posebej plašč ..."

Modne ilustracije postavi na prvo mesto na svoji spletni strani. So tam z razlogom? "Veliko težav sem imela z vrstnim redom, ker se mi je zdelo pomembno, kako vse skupaj razvrstim. Morda so zame najbolj atraktivne, kot moj likovni izraz. Zdi se mi, da so najzanimivejše barvne kombinacije, takrat risba najbolj pride do izraza. Hrana je zelo zanimiva za naročnike, potem pa sledijo rože in vzorci." V okviru projektov največ riše prvi dve.

Ko gre za individualna naročila strank, pa povpraševanje in opravljena anketa na Instagramu kažeta, da jih najbolj pritegnejo abstraktne pokrajine in cvetje: "Abstraktne ilustracije so zelo specifične, malo drugačne, mogoče je najbolj pričakovana tema okrasitev stanovanja."

Vsaka izmed teh stvari zahteva drugačen način dela. Poezija je na primer neke vrste prevajanje teksta: "A ne zgolj teksta, pesmi, ampak je odsev avtorja. Všeč mi je, da tudi če se nikoli ne srečam z avtorjem, prevedem občutke, kot jih sama doživljam, v risbo, in to je izziv pri ilustriranju literature. Pri modi so mi všeč barve in materiali, užitek je drugačen."

Pri kulinarični ilustraciji pa poudari, da je že Vodnik v Kuharskih bukvah rekel, da hrana ne sme samo biti videti lepo, ampak mora imeti lep poduh, torej mora tudi lepo dišati. "Zato je pomembno, da ilustracije to upodabljajo, lahko narišeš tako, da je atraktivna. To je gotovo vizualno zanimivo, kako predstaviti hrano na drugačen način."

Zelo rada slika ljudi, saj meni, da se pri figuri lahko risarsko znanje in smisel še bolj izrazita. Težko bi izpostavila, kaj najraje riše. "Odvisno je od projekta in konteksta, v katerem nekaj rišeš. Zdaj rišem za nekega ameriškega naročnika hrano, koktajle, kaj hočeš lepšega (smeh)."

Vsestranskost se ji ne zdi nič posebnega. "Da si domač v različnih tipih ilustracije, se mi zdi nuja, če bi risala samo modo ali samo poezijo, se mi ne zdelo zanimivo. Dolgočasila bi se, če bi ves čas delala eno in isto." Kot bi se ljudje v samoosamitvi, če ne bi bilo umetnosti. Kako pa bi ljudem pojasnila, zakaj jo potrebujemo? "Lepota, ki te motivira, nahrani, ki te prisili k razmisleku."

Oblikovalka in ilustratorka Alenka Sottler je za Metine ilustracije zapisala, da prinašajo svežino, svetlobo, sonce, užitke … Kako pa sama vidi svoje ilustracije, kaj želi ljudem z njimi sporočiti? "Po eni strani ne razmišljaš, kaj prinašaš, ker se med delom poglabljaš vase. Ne bom rekla, da je to sebično, ampak šele po tem, ko nekaj narediš, razmišljaš, kako je to videti, kaj bo to prineslo ljudem. Zdi se mi, da igrivost, življenje, lepoto, optimizem, to! To neko gibanje, življenje, fluidnost."

Tudi stranke v svojih odzivih poudarjajo, da jim Metine ilustracije vlivajo energijo in optimizem. "Moji kupci si želijo nekaj unikatnega, zato veliko slik naredim po naročilu teh kolažev, ker pravijo, da je to nekaj, kar hočejo imeti doma. Zato, da jih slika vsak dan nahrani, razveseli, jih navdihuje za življenje."