Igra dualnosti, kontrastov, razmerij. Vse to je imel v mislih mladi arhitekt Jan Šimnovec, ki je s svojim projektom prenove več kot 300 let stare kmečke hiše (stara naj bi bila 350 let) na lanskem Mesecu oblikovanja prejel nagrado za zasebni interier leta.

S tem ko je spojil preteklost s sedanjostjo (morda obratno?), je ustvaril novo zgodbo domačije rodbine Benkovič.

Vhodna vrata iz masivnega lesa in minimalistična steklena s kovinskim črnim ogrodjem kot kontrapunkt. Opečnata kmečka peč z masivnim kamnom in ob njej asketska črna miza, tudi jedilna miza, ki pa je s svojimi neskromnimi tremi metri in pol več kot to. Lahko je kuhinjski otok ali pa delovna miza.

"Pri projektu sem uporabil virtualna očala (VR), tako da si je lahko naročnik lažje predstavljal, kako bo takšna miza sploh delovala," pravi Jan. Še preden je bil prostor opremljen, se je naročnik lahko vživel v stanje, kakšna bo dejanska razdalja do kuhinjskega pulta, ali bo nekoliko nižja višina mize moteča in kako tako fizično prisoten objekt sploh deluje v prostoru.

Spomeniško je zaščitena le zunanjost hiše, ki je del domačije, na kateri so bili operativni tudi hlev, skladišče, svinjak in obrtniški objekt, v katerem je bila nekoč žaga in pozneje proizvodnja lepila.

"S strokovne plati se mi je zdelo zelo pomembno celostno razumeti hišo – kaj je zdaj, kaj je bilo nekoč –, da je bila prenova lahko izvedena kakovostno," razlaga Jan, ki je na konceptualni ravni hotel ustvariti prostor, ki omogoča sodobno bivanje in hkrati poustvarja pristen kmečki občutek, "kako ohraniti spomin na prednike, na tradicijo prostora".

Na posesti so odkrili večino artefaktov, "nekateri so bili zakriti v senu, spet drugi v umazanem propadajočem prostoru." Arhitekt pravi, da je bil "edini način, da so te stare predmete prenovili, s čimer je stanovanje postalo časovna kapsula."

Poleg vhodnih vrat in peči je ohranjen in viden tudi kamniti zid hiše, ki je v notranjosti obdelan z apnenim ometom. "Težko je bilo najti mojstra, ki bi znal to delati in ki bi bil sploh pripravljen sodelovati pri tako zahtevnem projektu. Gospod Tone, ki je prenavljal veliko Plečnikovih hiš, je izdelal vse omete, strope, stene. S tem je bilo kar pet mesecev dela."

Pri razmerju staro – novo Jan opozori na kakovost materialov, ki so bili že na razpolago. "Kakovost bivanja v tej hiši je morda celo boljša, kot bi bila pri novi gradnji. Da bi imeli tako veliko grelno telo v novem stanovanju, bi bil resnično velik strošek, nas pa ni nič stalo, razen obnove. Hiša ima tudi zelo debelo kamnito steno, ki ji omogoča dobro izolacijo, v primerjavi z betonom, ki velja za neizolativen material – poleti je tu hladno, pozimi pa lahko zelo dolgo ohranjamo toploto."

Zasnova prilagodljive arhitekture je izraz, ki se navadno v prostorih uporablja v programskem sklopu, ko recimo v staro tovarno umestijo kavarno ali skate park. "Pri tej hiši je bil enak princip – jemali smo predmete, ki so imeli včasih drugačno rabo, in smo jim danes dali novo rabo, ne da bi posegali vanje." Lesena lestev tako ni več namenjena za vzpenjanje, ampak za obešanje oblek, nekdanje sito je postalo stropna svetilka v spalnici.

Jan Šimnovec je posebno pozornost namenil scenografiji sten, "o čemer nas niso učili na faksu". Vsako steno si je zamislil kot zgodbo zase, pri čemer je bil pozoren na vsak detajl. "Naredil sem barvno študijo, študijo svetlobe, tudi to, kam se iz katerega prostora odpirajo pogledi. Ravno zato je stropna svetilka v spalnici toliko spuščena, da jo lahko vidiš iz jedilnice."

Ravno s tem namenom med prostori v hiši ni vrat, razen drsnih v spalnici, ki pa je tudi edina soba poleg bivalnega v tej 95 kvadratnih metrov veliki hiši. "V njej živi le naročnik," pojasni sogovornik, "zato smo si lahko tudi privoščili takšen tloris, ki pa se da seveda ustrezno prilagoditi."

Prostor ima zelo malo shranjevalnih elementov, v spalnici ni omare, ampak le stojalo za obleke. Na hodniku je sicer shramba, v kateri je prostor tudi za kolo.