Klasični boj dobrega z zlim je tokrat v nasprotju z na primer predstavo Lord of the Dance minil ob pristnem dotikanju plesnih čevljev z odrom, in ne z nevrotičnim prizadevanjem plesalcev, da bi ulovili ritem vnaprej posnetih zvokov udarjanja čevljev po tleh.

Čeprav se je vsaka točka večera stopnjevala do dela, ko so avditorij polnih Križank napolnili sinhroni udarci nog plesalcev ob tla, je sama predstava ponudila več kot sinhroni step za vsako ceno. V ospredju je bil gib. Za njim je bila akcija.
Ples poskočnic, kot smo ga vajeni v deželi pod Alpami, je bil izpopolnjen z elementi modernega plesa. Predstava Magic of the Dance se je po desetih letih vrnila v prestolnico. Obiskovalci so iz svojih sedežev dobri dve uri in pol (z obveznim 20-minutnim odmorom, ki so ga nastopajoči izkoristili za deljenje avtogramov v preddverju Križank) spremljali ekshibicijski dvoboj med plesalci modernega stepa iz Amerike - The New York Tap All-Stars - in tradicionalnimi irskimi mojstri poskočnic.
Nekaj minut čez osmo uro se je na velikem platnu izrisal uvod v novo plesno zgodbo, ki je s svojimi vizualnimi vzorci močno spominjal na začetek kakšnega izmed celovečercev Paramounta ali MGM-a. Oder so kmalu zapolnili menihi s svojimi baklami in uvod v irsko ljubezensko zgodbo se je začel – le da se je tokrat razširila vse do pristanišč New Yorka. Vsako točko so Križanke nagradile z vedno močnejšim aplavzom.
Več kot le plesna predstava
A plesalci se niso zadovoljili le z aplavzi navdušenja ob njihovih visokih skokih, solističnih virtuoznostih, ko se je na videz en dotik noge ob tla stopnjeval v zvoku kot dva.
S svojimi humornimi vložki so iz občinstva "izsilili" dejavno sodelovanje - najprej v obliki vzklikov "hu" in "mja" - ki jih je dirigiral lik pomorščaka. Nato pa je v drugem delu prvi animator med plesalci iz občinstva na oder pripeljal štiri "žrtve", jih preimenoval v Franka Sinatro, Deana Martina, Sammyja Davisa Jr. in Grace Kelly ter moški del zasedbe naučil nekaj – niti ne tako osnovnih in lahkih – plesnih korakov pod močnimi žarometi Križank.

Odsotnost plesnih gibov pa je občasno nadomeščala glasba oziroma glas solistke, ki je umirjala dogajanje in bila pravzaprav neke vrste rdeča nit med plesnimi slikami - enkrat boja dobrega z zlim, drugič živahnosti dogajanja v pristanišču in v ladijskem salonu.
Zabava za vso družino je pričakovano največjo evforijo sprožila ob koncu – ob slovesu plesalcev, ki so vrnili upanje v to, da le niso vsi plesni »spektakli« način, kako na račun močne oglaševalske kampanje in mednarodne distribucije premamiti čim več denarja v blagajne za minimalni plesni vložek.
Predstava Magic of the Dance bo v Križankah gostovala še danes.

Nekaj utrinkov s sinočnjega dogajanja pa si lahko ogledate v galeriji spodaj.