O Beckovi veličini priča, da to 78-letnega glasbenika prav nič ne moti, in postaja dvojca Beck-Depp na blues festivalu v Pordenoneju v Furlaniji je pokazala, da gre za relativno uigran in posrečen tandem, ki morda celo presega še en nečimrni izlet hollywoodskih igralcev v pevske vode.

Kar ne pomeni, da album 18 in spremljajoča turneja za Deppa nista prikladna terapija po mučnem in dolgem sodnem procesu proti njegovi nekdanji soprogi Amber Heard, ki ga je leta 2016 ob vlogi za ločitev obtožila fizičnega nasilja.

"Zakaj bi si odrezal prst, ko pa je glasba, igranje kitare, edino, kar mi je od 12. leta dalje kadarkoli prinašalo nekaj veselja, razen mojih otrok?" je pričal Depp med sodnim procesom proti Heardovi, ki je med drugim trdila, da si je sam odrezal prst med pijanskim prepirom, ne pa, da mu ga je ona, ko je vanj zalučala steklenico vodke, kot trdi on.

To pristno veselje do glasbenega ustvarjanja se je vsekakor čutilo v njegovem nastopu, med katerim se je pogosto vidno smehljal, ne glede na to, da besedila, ki jih je napisal z Jeffom Beckom za njun prejšnji teden izdani prvenec pojejo o izgubi vere v človeštvo (in vere v dotično žensko). Pravzaprav je bil Depp na odru parka San Valentino videti precej bolj lagodno in samozavestno kot na vseh svojih sprehodih po rdečih preprogah.

Dekice, na katerih so kampirali najbolj zagreti, so bile v prvih vrstah na zelenici pred odrom razprostrte že kar nekaj ur pred začetkom večernega koncerta, spominjajoč na čase, ko so oboževalke s transparenti in senčniki kot neka prav posebna sorta brezdomk vedrile ob rdeči preprogi le uro vožnje oddaljenega beneškega filmskega festivala, katerega gost je bil Depp v preteklosti.

V nekih drugih časih za Deppa, v časih, ko je še služil po 60 milijonov za studijske filme in megalomanske franšize, časih, preden ga je Amber Heard obtožila nasilja in ga s tem na vrhuncu gibanja #MeToo in t. i. kulture črtanja lastnoročno naredila za persono non grato v Hollywoodu.

V teh časih je Depp rocker, oglaševan na letakih za Beckove koncerte zgolj kot "a very special guest", "zelo posebni gost", ki se z zmago na sodnem procesu desetletja, kot so ga označili mediji, počasi rehabilitira s koncertnim avtobusom, v družbi glasbenikov, roadiejev in groupijk.

Nenavadna mešanica koncertne publike

Ob vhodu na koncertno prizorišče nas tako namesto bliskavic paparacev in VIP-kordonov pričakajo roji komarjev, kupi zaseženih autanov in plastenk, vrsta "diksijev" ter vonj po burgerjih in pivu (Kje so magnumi Vege Sicilie in kozarci kokaina, o katerih smo poslušali na sojenju?).

Sila neobičajno mešanico obiskovalcev je pritegnila letošnja, jubilejna 30. izdaja blues festivala v Pordenoneju – stari rockerji, pomešani z metalci, pomešani s priletnimi Italijankami z usnjenim prežganim julijskim tenom in Guccijevimi gladiatorkami, pomešani z milenijci v majicah Guns'n'Roses in Smashing Pumpkins, pomešanimi z mladoletnimi fenicami, ki so kričale, kot da bi šle na One Direction koncert.

Za slednje se je vedelo, zakaj so tu. Nekateri drugi so bili zagrizeni oboževalci Jeffa Becka. Večina pa se jih je na vso moč trudila prepričati druge in sebe, da so tu zgolj in samo zaradi kvalitetnega bluesa.

"Zaradi Becka," mi po zgovorni pavzi odgovori italijanska obiskovalka v poznih 40. letih/zgodnjih 50-ih na vprašanje, ali je tu zaradi Jeffa Becka ali Johnnyja Deppa.

"Ma anche Johnny non e male.", "Ampak tudi Johnny ni slab," pripomni in začne drdrati vse filme, v katerih ga je gledala in je bil "molto bravo".

Neizpodbitna veličina neumornega Jeffa Becka

15 minut pred napovedanim začetkom so pozivi "Johnny, Johnny" vse glasnejši, točno ob uri se vzkliki še okrepijo. Ne traja dolgo, da na oder suvereno prikoraka skoraj 80-letni Beck in že se oglasijo ostri kitarski rifi, ki vam dajo vedeti, da ste v prisotnosti glasbenega velikana – in ne nekoga, katerega največji dosežek je, da prijateljuje z Johnnyjem Deppom.

Jeff Beck je markantna pojava, z energijo in svežino nekoga pol svoje starosti, z vranje črno pobarvano štrlečo pričesko, sončnimi očali ob 22. uri zvečer, goloprs, s črnim svilenim razpetim brezrokavnikom in indijansko ovratnico. Žilav kot elastika, eden tistih neumornih rockerjev, ki jih bo pobralo na odru.

Na odru ga med aktualno turnejo podpirata dve močni gostujoči glasbenici – Kanadčanka Rhonda Smith na basu in Nemka Annika Nilles na bobnih, ki že v uvodu nakažeta, da tvorita z Beckom trdno enoto. Na "posebnega gosta" je bilo sicer treba počakati do desetega komada, ko so se vzkliki množice občutno okrepili za kar nekaj decibelov.

"I don't believe/I don't believe/In humans anymore/I don't believe/I can't believe/I won't believe/In humans anymore …"

"Ne verjamem/Ne verjamem/Več v ljudi/Ne verjamem/Ne morem verjeti/Ne bom verjel/Več v ljudi," poje Depp v This is A Song For Miss Hedy Lamarr, eni od dveh Deppovih avtorskih pesmi na albumu predelav.

Balada, posvečena Hedy Lamarr, je tako ganljivi poklon izumiteljici in igralki zlate dobe Hollywooda, ki je veljala za nekakšno renesančno žensko, kot tudi osebna izpoved Deppa, razočaranega nad Hollywoodom (in ljudmi) potem, ko so ga tako naglo odrezali po obtožbah.

"I don't expect you, to understand
After you caused so much pain
But then again, you're not to blame
You're just a human, a victim of the insane
We're afraid of everyone
Afraid of the sun
Isolation"

"Ne pričakujem, da boš razumela
Po tem, ko si povzročila toliko bolečine
Po drugi strani pa, saj nisi kriva
Si samo človek, žrtev norosti
Bojimo se vsega
Bojimo sonca
Osamitev," poje v Isolation.

Gre za predelavo pesmi Johna Lennona s prvega soloalbuma pokojnega beatla, ki sta jo z Beckom posnela med seanso v igralčevi vili v Franciji leta 2019, le nekaj mesecev po tem, ko je Amber Heard v Washington Postu objavila za Deppa tako zelo pogubno kolumno, v kateri se je predstavila kot žrtev ne samo fizičnega, ampak tudi spolnega nasilja.

Depp se svoje nekdanje soproge implicitno precej (bolj) srdito loti v drugi avtorski skladbi, Sad Mutherfucking Parade, v kateri ne skopari na račun sicer neimenovane ženske.

("Get in, motherfucker, 'fore I call a name/Big time motherfucker/'Cause if I had a dime it, wouldn't reach your hand/Big time motherfucker/You're sitting there like a dog with a seven-year itch/Big time motherfucker/You keep selling out fast to make a bad luck bitch/Sad motherfuckin' parade").

Sauvage

59-letni igralec, ki bi se kljub intenzivni konzumaciji vseh tekočin, praškov in tablet s svojo deško lepoto lahko dolgo udinjal za najmanj 15 mlajšega, zdaj počasi začenja kazati svojo starost – krivite davek substanc ali pa pravdanja.

A na odru parka San Valentino, skoraj dva meseca po tem, ko mu je porota "vrnila življenje", je bil videti bolj podoben staremu Johnnyju, kot je bil kadarkoli zadnjih nekaj let.

Veter v razpetih laseh, zamazano črno črtalo za oči iz časov Jacka Sparrowa, bela srajca z zavihanimi rokavi, da je postavil tetovaže na ogled, črni brezrokavnik, črne oprijete kavbojke, tanek dizajnerski šal okoli vratu, prsti, polni masivnih prstanov, kitara z leopardjim vzorcem, na neki točki cigareta v ustih.

S tako vpadljivo pojavo, kot da bi prikorakal naravnost iz svojega oglasa za Diorjev parfum Sauvage, je jasno, da pritegne obilico pozornosti, česar se tudi samooznačeni introvert mora zavedati, a na odru kljub temu nikdar ne izpade, da bi hotel zasenčiti Becka in se mu pogosto prikloni.

"Pašto pošljite v sobo Williama Blaka"

Težko bi ravno trdili, da vložek Johnnyja Deppa daje Jeffu Becku neko silno karierno nadgradnjo.

Roko na srce, je bil prvi del koncerta brez igralca bolj koherenten in skladen, medtem ko je vokalni del, za katerega je poskrbel Depp, malce kaotična mešanica otožnih balad, kot je This is a Song For Miss Hedy Lamarr, udarnega, temačnega hard rocka predelave Velvet Undegroundove Venus in Furs in izleta v že skoraj metalske vode z The Death and Resurection Show, predelavo angleških rockerjev Killing Joke.

A album 18 nikdar ni bil mišljen kot nekakšen Beckov labodji spev, ampak se je rodil kot projekt dveh kolegov, ki preprosto uživata v družbi eden drugega.

Beck je v Deppu, ko sta se leta 2016 spoznala in se zbližala v pogovoru o starih avtomobilih in kitarah, takoj našel sorodno dušo, igralcu pa je Beck v zanj precej težkih časih dal platformo, ki mu je v zadnjih treh letih, ko sta album snemala, edina prinašala nekaj veselja (naslov 18 je referenca na to, da sta se oba med ustvarjanjem skladb ponovno počutila stara 18 let).

In to se je na odru opazilo.

Večer se je sklenil približno tako, kot se je začel – ko se je množica počasi pomikala od prizorišča, se nenadoma za nami zaslišijo vreščeči dekliški glasovi. "Johnyyy, Johnyyy", je kričal poblazneli stampedo deklet, ki so brzele proti turnejskemu avtobusu Becka in Deppa, preden je ta speljal proti 20 minut iz Pordenoneja oddaljenemu hotelu, kjer je bila ekipa nastanjena.

Ko se je Depp zbudil, ob 16.30 popoldne, je naročil v svojo sobo testenine z ragujem, hotelski uslužbenci poročajo, da je bil neverjetno prijazen, prijavil pa se je pod psevdonimom "William Blake", ime angleškega pesnika, slikarja in mistika iz 18. stoletja, ki velja za enega največjih vizionarjev zgodnje romantike.

Depp se je vedno rad skrival za maskami.