Ker gre dejansko za isti terroir, ko gre za zemljo, podnebne značilnosti in značaj krajine na splošno, je povezovanje smiselno in logično. A to povezovanje običajno ostane zgolj lepa ideja, pri uresničevanju pa se zaskoči.

Zdaj pa se zadeve, kot kaže, le premikajo – ta mesec je geološka služba Furlanije - Julijske krajine z Agencijo LAS objavila projekt geoparka Kras, ki temelji prav na viziji postati ozemlje, priznano v svetu zaradi svoje geološke, zgodovinsko-kulturne in naturalistične edinstvenosti, kraj odličnosti v neposredni bližini Trsta, v osrčju Evrope, kjer preizkušajo in uresničujejo trajnost v vseh oblikah.

Kras z ambicioznim načrtom za trženje geoparka meri na uveljavitev med deželnimi geoparki in vključitev v svetovno mrežo geoparkov pod okriljem Unesca. V resnici gre za dolgoročni strateški cilj, je pa pobuda nedvomno pomembna premisa za vključevanje deležnikov, zainteresiranih strani in lokalnih protagonistov.

Ti segajo od Devina do Tržiča (Monfalcona), od Sovodenj ob Soči do Divače in Komna. Skratka, gre resnično za projekt, ki naj bi povezal Kras in ga promoviral kot eno povezano (geoturistično) celoto.

V okviru Unescovega mednarodnega programa geoparkov se te upravlja skladno s celostno zasnovo zaščite, izobraževanja in trajnostnega razvoja, da bi povečali znanje in zavedanje o vlogi in vrednosti geodiverzitete ter spodbujali najboljše prakse za ohranjanje in turistično izkoriščanje geološke dediščine.

V skladu s tem so pobudniki opredelili sedem vrednot geoparka Kras. Na prvem mestu je sodelovanje, pri čemer navajajo, da se "želijo učiti iz zgodovine in gledati v prihodnost". Na drugem je ohranitev naravnosti, pri čemer je cilj ostati "takšni, kakršni smo: majhni, naravni, obrtniški".

Sledijo inovacije s sodelovanjem med javnim in zasebnim sektorjem, edinstvenost in zaščita avtohtonih, lokalnih vrst in pojavov. Poudarjajo še trajnost, dostopnost za vse in pa, jasno, čezmejnost. "Kot Kras smo, Kras povezuje osebe in kulture," so zapisali v strategiji.

Kam na tržaškem Krasu?

Rilkejeva pot

Dva kilometra dolga pešpot, speljana ob robu visokih, vratolomnih pečin nad Sesljanskim zalivom, je dih jemajoča pot, ki je s svojimi razgledi na Jadran zagotovo ena lepših v teh krajih. Leta 1987 odprta pot se začenja v Sesljanu in sklene v Devinu, kjer je bil v tamkajšnjem gradu leta 1910 gost kneginje Marie von Thurn und Taxis znameniti pesnik in pisatelj Rainer Maria Rilke. Ta je v pravljično lepem gradu z enako pravljičnim vrtom napisal tudi ciklus Deviske elegije.

Lokanda Devetak

Lokanda Devetak na vrhu Sv. Mihaela nad Sovodnjami je zamejska kulinarična inštitucija, ena od začetnikov t. i. gibanja slow food, danes pa ostaja ključni člen promocije kraške oz. furlanske kulinarike. Pri Devetaku so v to družinsko gostilno, ki ponuja tudi prenočišča in izjemen zajtrk, vpeti vsi družinski člani, bodisi v strežbi bodisi s svojo ekološko farmo, s katero oskrbujejo matični obrat.

Na gostilni je na veliko izpisana letnica 1870 in v resnici začetki lokande segajo tako daleč, pri čemer so se v 21. stoletju zgolj prilagodili na čas in potrebe sodobnega jedca, še vedno pa boste tam našli krasne lokalne jedi, nepretenciozne, a dovršene, kot so prežganka, s pašteto zajčjih jetrc polnjene ocvrte miške, kvašeni cmoki z zajčjim žvacetom ali pa mlinci s kokošjo "šupeto".

Trst

Sorodna novica Foto: Moški desno, ženske levo - ločeno kopanje v Trstu že več kot 100 let

V Trstu živeči novinarski kolega, pol Francoz, pol Avstrijec, mi je zadnjič skoraj očitajoče dejal, da če bi on živel v Ljubljani, bi vsak konec tedna hodil v Trst, ob tem pa se čudi, zakaj mi ne. Nesojeno slovenski Trst v resnici je mali obalni biser, malce zaspan, a mu tudi to daje sredozemski šarm. Veličastna avstro-ogrska arhitektura, razgled z glavnega trga na Jadran, retrokopališče, še vedno strogo predeljeno na moške in ženske kopalce …

Pa lenobno posedanje pred staro, elegantno kavarno degli Specchi, aperitiv ob tržaškem Canalu Grande, šunka v testu s hrenom in kozarček vitovske v da Siori Rosi ali pa preproste, domačne, a odlično pripravljene morske specialitete v Osterii Salvagente.

Osmica pri Zidarichu

Kras slovi tudi po osmicah, tradiciji, ki se je ohranila iz avstro-ogrskih časov in pri kateri lokalni ponudniki s prvimi pomladnimi dnevi odprejo svoje duri in ob kozarčkih (beri: steklenicah) hišnega vina prodajajo domače izdelke, ki so jim običajno ostali od zime. Pri tem ne gre za visoko kulinariko, ampak bolj za prigrizke, od suhih mesnin in sira do preprostih juh in frtalj.

Ena boljših osmic je zagotovo tista pri Benjaminu Zidarichu, enemu bolj cenjenih zamejskih vinarjev. V Zidarichevi osmici v vasi Praprot s strateškim razgledom na Slovenijo, Hrvaško in Italijo se tako točijo vina višje ravni, strežejo pa izvrstno albuminsko skuto, kuhano šunko v testu, pršut, salame in druge dobrote.

Je pa postanek pri Zidarichu obvezen tudi zaradi njegove kleti, morda najimpresivnejše v teh krajih. Benjamin je polnih deset let zidal klet s konceptom kraške jame, ki se spušča kar 92 metrov ali pet nadstropij v globino.

Pri tem je uporabil zgolj naravne materiale, še posebej veliko pozornost pa namenil kraškemu kamnu, iz katerega so izklesani tudi ornamentni stebri v kleti. Na Krasu je zemlje malo, zato je obdelovanje vinogradov pogosto mučen posel, muči pa se tudi trta, da prek kamnitih tal doseže kaj vode, zato segajo njene korenine tudi do 20 metrov globoko, kar se v Zidarichevi kleti lepo vidi.

Zidarich verjame v zgolj minimalne posege v vinogradu, kmetuje sonaravno, stekleniči v skladu z luno, njegovo vino pa je dovršeno, a nezamaskirano, z izrazito mineralno noto in duhom kraškega terroirja. V času, ko so t. i. naravna vina in ekološka vina postala svetovni trend, Zidarich rad poudari, da pri njem zagotovo ne gre za hipno lovljenje ekovlaka, ampak je svojo prvo steklenico na točno tak način, s popolno predanostjo naravi, ustekleničil že leta 1988.