Zaselek na tem skrajnem severu je videti zamrznjen v času in ponuja redkim obiskovalcem dober vpogled v življenje in kulturo v sovjetskem času.

Otočje, trikrat večje od Slovenije, so odkrili že Vikingi v 12. stoletju, od 17. stoletja dalje pa so te arktične otoke uporabljali kot oporišče za kitolov in lov na mrože.

A ključno obdobje za Svalbard (oz. Spitsberg) je bil začetek 20. stoletja, ko so tam našli velikanske zaloge črnega premoga, ki so privedli do sporov med rudarskimi družbami ter Rusijo in Norveško.

Po mednarodni pogodbi iz leta 1920 so otoki pripadli Norveški, a hkrati so državljani in podjetja iz 41 držav podpisnic pogodbe ostali popolnoma enakopravni.

Med podpisnicami je bila tudi Kraljevina SHS, in če bi Slovenija zahtevala nasledstvo pogodbe, bi se lahko Slovenci nemudoma podali na rudarjenje daleč na sever, tako pa zdaj tam kopljejo le Rusi in Norvežani. A to je že druga tema.

V mestu vse od bazena do Leninovega kipa

V sklop teh zaselkov, ki so vzniknili po odkritju premoga, spada tudi Piramida, ki so jo leta 1910 na dih jemajoči lokaciji ob fjordu Billefjorden in 50 kilometrov od najbližjega kraja zgradili Švedi in jo poimenovali po bližnji gori v obliki piramide. Leta 1927 so nato Piramido prodali Sovjetski zvezi oz. državni ruski rudarski družbi Arktikugol Trust.

Sorodna novica Kennecott: Od največje rudarske družbe na svetu do mesta duhov

Največji razcvet je zaselek doživljal po drugi svetovni vojni, ko so Sovjeti tudi začeli več vlagati vanj, na vrhuncu, v 80. letih, pa je v Piramidi živelo okoli tisoč ljudi, večinoma ukrajinskih rudarjev, navaja Smithsonian.

Zaselek s tipičnimi sovjetskimi stanovanjskimi bloki je imel vse, potrebno za nadvse normalno življenje v teh odročnih krajih – kulturni center z gledališčem, knjižnico, umetniške in glasbene studie, športni kompleks, 24 ur na dan odprto kantino, v kateri so stregli tipične ruske jedi, in osnovno šolo.

In pa, jasno, eno bolj markantnih stavb v mestu, "steklenično hišo", katere notranjost je obložena s 5.308 praznimi steklenicami in kjer so se prebivalci zbirali na pijači.

V Piramidi najdemo tudi najbolj severno ležeč Leninov spomenik, najbolj severno ležeč plavalni bazen in najbolj severno stoječ klavir, imenovan Rdeči oktober, ki so ga skupaj z nekaterimi drugimi glasbenimi instrumenti prepeljali v Piramido z ladjo.

Sorodna novica Mesto duhov sredi Sierre Nevade

London za samce, Pariz za samke

Prebivalce so razporedili po različnih stanovanjskih poslopjih, ki so si kmalu pridobili svoje vzdevke. "London" je bil namenjen samskim moškim, "Pariz" za peščico samskih žensk, ki je imel v pritličju svojo pivnico, "Nora hiša" je bila za družine, "Gostinka" (rusko za "hotel") pa za priložnostne delavce. Celo dve pokopališči sta v zaselku – eno za ljudi in drugo za mačke.

Sovjeti so si tako želeli Piramido narediti kar se da prijetno za življenje, da so v zaselek celo uvozili kupe in kupe rodovitne prsti (najverjetneje iz Ukrajine) za prostrano umetno travo. Uvoženo prst so uporabili tudi za rastlinjake, kjer so gojili paradižnike, kumare, solato, paprike in cvetje. V skoraj samozadostnem mestu so celo redili prašiče, kokoši in govedo.

"Piramida je bila mišljena kot idealna sovjetska družba," je za Smithsonian pred časom povedal Steve Coulson, arktični ekolog na univerzitetnem središču v Svalbardu. "To je bilo mesto, kamor je lahko prišel kateri koli tujec brez vizuma, tako da je služil tudi kot prikaz najboljšega, kar lahko ponuja Sovjetska zveza."

Vse to "najboljše" zdaj sameva, vse odkar so 31. marca 1998 iz rudnika Piramide izkopali zadnjo serija oglja in se je oktobra iz zaselka izselil še zadnji prebivalec.

Začetek konca

Rudniki v Piramidi v resnici nikdar niso bili ravno dobičkonosni, mestece pa je živelo s pomočjo subvencij iz Sovejtske zveze. Po padcu te leta 1991 so sredstva začela kopneti, morala med prebivalci, ki so se takrat bojevali s pomanjkanjem, pa je padala.

Žebelj v krsto Piramidi je zabila tragična nesreča letala družbe Vnukovo na poletu iz Moskve, ki je strmoglavilo tik pred pristankom, pri tem pa je umrlo vseh 141 potnikov na krovu, vključno s tremi otroki in številnimi svojci rudarjev.

Po nesreči je več svojcev žrtev tožilo Arktikugol za odškodnino, mesto pa si od tragedije nikdar ni zares opomoglo in Arktikugol je leto dni pozneje sklenil ustaviti vse operacije v mestu in ga dejansko zapreti.

Do leta 2007 je bila Piramida praktično mesto duhov, kjer pa so znotraj stavb predmeti in pohištvo ostali povečini nedotaknjeni, kot da bi prebivalci kraj zapustili na hitrico – na posteljah so zložene sveže rjuhe, v kantini na odcejevalnikih pomita posoda, v projekcijski dvorani okoli tisoč kolutov s filmskimi trakovi, v gledališki garderobi kostumi zadnjih predstav, rudarska oprema pa počasi propada točno tam, kjer so jo pustili rudarji po zadnjih izkopih.

Novo življenje kot turistična znamenitost

Zadnjih deset let skuša Arktikugol, ki je še vedno lastnik Piramide, kraj za silo spraviti v red in ga spremeniti v turistično znamenitost. Zato so leta 2013 prenovili hotel Tulip in za silo obnovili infrastrukturo, da so lahko nastanili turiste.

Žal je v tem času izginilo ali bilo uničenih kar nekaj sovjetskih artefaktov in predmetov, nekaj škode so povzročili turisti, a mnogi menijo, da glavni krivci za vandalizem prihajajo iz sosednjega rudarskega zaselka.

Danes živi v Piramidi okoli 30 delavcev, ki vzdržujejo stavbe in vodijo turiste po zaselku, za katerega pa Arktikugol nima namenov, da bi ga v celoti obnovil in odprl.

Toda kot opomni Smithsonian, sovjetski nameni s Piramido nikdar niso bili popolnoma vezani *zgolj* na premog, ampak je zaselek tudi predstavljal prikladen način za ohranjanje sovjetske navzočnosti na Zahodu.

Piramido lahko obiščete s čolnom od sredine maja do začetka oktobra, ko se led dovolj umakne, medtem ko je pozimi mesto zavito v 24-urno temo, vanj pa zaidejo le severni medvedi.