Kalifornijski zaselek – oziroma tisto, kar je ostalo od njega – sredi odmaknjene Sierre Nevade je eden izmed mnogih, ki jih po ameriškem (ponekod še precej divjem) zahodu kar mrgoli. Od mest duhov, ki jih povečini sestavlja par strohnelih lesenih bajt in zarjavelih kosov rudarske opreme, ga loči izjemna ohranjenost.
Kot da bi stopili v vestern
Kljub plenjenju v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je Bodie izvrsten primerek svoje vrste – pa čeprav vam brošure o zgodovini tega nekoč res divjega, razvratnega in brezvladnega mesta povedo, da je to, kar vidite danes, le še tistih pet odstotkov, ki jim jih je prizanesel zadnji uničujoči požar v 30. letih.
V stari telovadnici še visijo zaprašeni obroči, tu je tudi zares retro koza. V šoli, lepi stavbi s tipično ameriško izrezljanim pročeljem, majcene klopi in prastar zemljevid sveta čakajo na že davno pomrle otroke. V trgovini so razstavljene lične pločevinaste škatlice in starinske rjave stekleničke za limonado, hotel, ki spominja na tistega v vesternu Bad day at Black Rock, pa ima še ohranjen čudovit sprejemni pult.
Zapor na desni, saloon zraven njega, bordel – eden izmed mnogih – na levi, del kitajske četrti, banka, pošta, ljubka cerkvica z orglami … nad vsem tem malce v daljavi pa pokopališče na eni in rudarsko poslopje na drugi strani. Ko se v žgoči vročini kalifornijskega visokogorja dviga prah in se podijo klobčiči "tumbleweeds" po "Main Street", bi lahko prisegli, da vsi nekdanji prebivalci Bodieja pa morda le ne uživajo mirni pokoj na streljaj oddaljenem pokopališču. In to je čar "ghost-townov".
Med hipiji in ... ničem
Če pogledate v enciklopedijo, boste pod terminom v opisu prebrali: "Ghost-town: mesto, ki so ga prebivalci popolnoma zapustili, navadno zaradi propadle gospodarske dejavnosti, na kateri je mesto temeljilo, ali zaradi naravnih ali od človeka povzročenih katastrof."
Podvrst mest duhov je danes že samo v ZDA cel kup, kaj šele, če stopimo ven iz okvirov škatle in se ozremo po svetu. Nekatera, kot denimo Kennecott-McCartney na Aljaski ali pa prej opisani Bodie, so težko dostopna in so se zato toliko bolj ohranila. Do njih vodijo bodisi dolge in mučne makadamske ceste, bodisi pešpoti skozi z medvedi polne severnjaške gozdove. Spet druga (Madrid v Novi Mehiki ali pa Nyksund na Norveškem) so pred par desetletji odkrili hipiji in umetniki ter iz njih ustvarili nekakšne slikovite živopisane artsy-newageovske komune.

V Avstraliji dingi vohljajo po razvalinah sredi rdeče puščave. Na viharniškem severu Škotske le ovce še blodijo po opustelih pastirskih zaselkih. Ko je pred pol stoletja južnoitalijanska mafija množično migrirala proti Obljubljeni deželi prek Atlantika, je za seboj na Siciliji, Apuliji in Kalabriji pustila cele vasi, v katere se zaradi slovesa Camorre in dediščine trilogije Botra še danes ljudje ne upajo stopiti.
V Namibiji lepe lupine opustelih mest zasipajo puščavske peščene sipine in še poudarjajo tesnobno atmosfero minljivosti. A tej tesnobnosti ne pride niti do kolen tista, ki vas preveva, ko stopite v morda največje in najbolj vredno svojega naziva mesto duhov na svetu – poljski Auschwitz, kjer nacistične plinske celice nemo pripovedujejo vso zgodbo tri milijona ubitih Judov.
Sledi slikovni in tekstovni pregled nekaj izmed presežkov (v dobrem in v bolj zloveščem smislu) mest duhov po vsem svetu.