Taka je nekako splošna podoba nogometa v ZDA.
Fascinantno, glede na to, da so Američani navadno navdušeni še nad tako obskurnimi športi, kot je valjenje hlodov. In glede na to, da jim nazadnje sploh ne gre slabo v nogometu - brez težav so se uvrstili na svetovno prvenstvo (že šestič zapovrstjo), na Fifini svetovni lestvici pa zasedajo zavidljivo 14. mesto.
Tik pred svetovnim prvenstvom leta 1994 je Mike Barnacle iz Boston Globa opisal nogomet (ali soccer, kot mu rečejo v ZDA, da bi ga ločili od "pravega" nogometa, tj. ameriškega nogometa) kot "nespameten šport, kjer horde nerazumljivih športnikov teče brezciljno v krogu, dokler niso vsi dehidrirani in na koncu neki tip uporabi svojo lobanjo, da doseže zadetek".
Šport za babe?
Od kod so se vzeli vsi ti protinogometni občutki, ki se reciklirajo vedno znova in oživljajo tudi pred vsakim ameriškim nastopom na SP-ju? Noben drug šport v ZDA ni deležen tako konsistentne degradacije v medijih, kjer nogomet zreducirajo na "sissy sport" (v prostem prevodu: šport za babe).
Tom Weir je leta 1993 za USA Today zapisal, da je "sovraštvo do nogometa bolj ameriško kot jabolčna pita, vožnja poltovornjaka ali preživljanje sobotnih popoldnevov ob deskanju po TV-kanalih z daljincem". Bernie Lincicome iz Chicago Tribuna je dejal, da je edina vrednost nogometa v ZDA, da "v srednji šoli služi špeglarjem in piflarjem kot vzvod, da dejansko opravijo telesno vzgojo".
Kar čez lužo imenujejo "soccer bashing" (pljuvanje po nogometu), dejansko nima kaj dosti opraviti s športom samim, temveč temelji na stoletje starih pojmovanjih, ki so ameriški nogomet ožigosali za moški, ameriški šport, medtem ko je bil nogomet bodisi šport priseljencev bodisi rekreativni šport.
Nogomet hkrati z ameriškim nogometom
A tudi trditev, da sta bejzbol in ameriški nogomet ameriška, navadni nogomet pa ne, je na trhlih temeljih. Vsi trije športi so se namreč razvili na skoraj enak način. Prav tako kot se je bejzbol razvil iz britanske različice, ameriški nogomet pa iz neorganizirane verzije angleškega ragbija, tako je nogomet izšel iz različic igre, ki so jo že stoletja igrali na obeh straneh Atlantika. Prvi zapisani nogometni (v širšem pomenu besede) klub v ZDA je bil Oneida Football Club (1862-1865) - leto pred ustanovitvijo Angleške nogometne zveze (1863).
Nogomet so sicer krajši čas v 19. stoletju igrali na ameriških univerzah, a je Harvard, ki je bil vedno nagnjen k bolj fizičnim športom, zavrnil igranje po nogometnih pravilih, češ da so tista pri ragbiju bolj "moška".
Harvardu so sledile še druge najuglednejše ameriške univerze (t. i. Ivy League) in do leta 1900 se je ragbi, igran med študenti, že spremenil v ameriški nogomet. Tiskani mediji so igro takoj povzdignili kot kronski portret ameriške kulturne in intelektualne nadvlade nad preostalim svetom - še posebno nad svojimi angleškimi predniki.
Etnični šport
A kljub temu, da je nogomet izginil z univerz, je v ZDA vedno obstajal, igralo in spremljalo pa ga je na milijone Američanov druge generacije priseljencev. Vendar je imel - in ima še vedno -slabšalno oznako "etničnega športa". Če je bil ameriški nogomet prikazan kot moška, možata igra, ki predstavlja vse, kar je dobrega v kapitalistični Ameriki, je bil nogomet vrnitev k džentelmenskemu idealu amaterskega športnega obnašanja. Nekakšen moralni agent.
Morda je vzrok za odklonilnost mačističnih ZDA do klasičnega nogometa treba iskati tudi v neizpodbitnem dejstvu, da ameriški nogomet ni bil nikdar rekreativni šport za množice, ampak bitka za preživetje, ki že v temeljih izvrže šibkejše može skozi tekmovanje, ki zahteva postavo, moč, značaj in sposobnost igranja prek bolečine. Klasični nogomet, ki je v ZDA izjemno priljubljen med predšolskimi in osnovnošolskimi otroki, pa je vsevključujoč. Igra, pri kateri lahko vsi uživajo v prednostih rekreacije v naravi.
Dober argument za v šolsko telovadnico, a obenem je bila s tem nogometu odvzeta možnost, da bi ustvarjal heroje - športne bogove, ki jih ameriški popularni tisk tako zelo rad slavi. Nogomet skratka ni mogel poosebljati bistvenih ameriških značajskih potez, ker je bil odpravljen bodisi kot etnični bodisi kot rekreacija.
Če bi bil predstavljen kot izjemno tekmovalna igra, ki uči najhitrejšo, najmočnejšo, najinteligentnejšo ekipo, kako zmagati prek odločnosti in timskega dela, bi bila lahko zgodovina nogometa v ZDA precej drugačna.
Razlogi za porazno stanje
Številni športni pisci in analitiki špekulirajo, zakaj nogomet v ZDA ne uživa take priljubljenosti kot povsod drugod po svetu. Med teorijami, ki se porajajo, je, da so drugi športi zavzeli trg, preden bi profesionalni nogomet lahko zacvetel, da je nogomet "tuja igra", da Američani ne dominirajo igri (ameriškega nogometnega superzvezdnika de facto ni), da je preveč izenačenj rezultatov in da ni dovolj zadetkov.
ZDA imajo številne priljubljene športe in morda sta prav ta množica in izobilje izbir največji razlog, da nogomet ne vlada ameriškemu športnemu svetu tako, kot na primer v večjem delu preostalega sveta.
Stanje se sicer počasi izboljšuje - predvsem zato, ker so s spletom ter satelitsko in kabelsko televizijo mladi bolj seznanjeni s tem športom, navsezadnje pa tudi z uspehi ameriške reprezentance na SP-jih. Več kot polovica ameriške izbrane vrste igra v tujih klubih, tudi v najboljših.
Američani množično v JAR
Še en dokaz, da se nogomet v ZDA otresa svojega drugorazrednega statusa? Porast zanimanja ameriških medijev in prodaja vstopnic za SP v JAR. Do začetka marca je bilo v ZDA prodanih 125.000 vstopnic, kar je več kot v nogometno obsedenima Angliji ali Braziliji. Pred ZDA je le še JAR.
Uvodna tekma ameriške reprezentance proti Angliji ima možnosti, da postane najbolj gledana nogometna tekma v zgodovini ZDA, menijo pri ameriški nogometni zvezi. Pomaga tudi, da ti ni treba biti nogometni navdušenec, da uživaš na SP-ju, prav tako kot ti ni treba biti plavalni navdušenec, da gledaš Michaela Phelpsa.