Samozavestna izjava samozavestnega vinarja Stojana Ščurka, enega izmed "velikih treh" iz Goriških brd v napovedniku za dokumentarni film Terra Magica o briških vinarjih, ki so ponesli ime Slovenije s pomočjo njenih vin v svet.

Čeprav je vinska tradicija v tistem kotičku Slovenije, vedno močno navezanem na Italijo, že dolga, pa časi za pridelavo vrhunske rujne kapljice niso bili vedno najugodnejši. Zadeve so se začele zares premikati v 80. letih, ko se je skupina tamkajšnjih vinarjev – prijateljev, ne tekmecev, kot radi poudarjajo – povezala in začela ustvarjati veliko zgodbo o briških vinih.

"Včasih na vinskih sejmih v tujini nihče ni vedel, kje je Slovenija," pravi Aleks Klinec, ki se je v Medani uveljavil s svojimi oranžnimi vini. Klinec danes tudi do 90 odstotkov svojih vin proda v tujino, razlaga, kje je Slovenija, pa ni več potrebna. Še večje ime si je čez lužo naredil njegov vrstnik in ne prav oddaljeni sosed Aleš Kristančič, ki ga skupaj s Ščurkom in Marjanom Simčičem danes uvrščamo med tiste "velike tri".

Kristančič s svojo Movio izvozi v Ameriko kar 98 odstotkov svojega pridelka in ponosno pove, da ko danes omeniš Slovenijo v najboljših newyorških restavracijah, vsi vedo, da od tam prihajajo vrhunska vina.

Čez hrib, čez mejo
Edino logično je torej, da so Brda pred desetletjem dobila tudi svoj vinski praznik, naslovljen preprosto Brda in vino. Dvodnevni festival, ki že tradicionalno poteka v slikoviti srednjeveški vasici Šmartno, združuje lokalne vinarje, oljarje, sadjarje in gostince – letos se je predstavilo okoli 30 vinarjev (kar je sicer zgolj polovica vseh vinarjev s tega vinorodno hiperproduktivnega območja) in pol manj gostincev.

Kar nekaj je bilo tudi zamejskih Slovencev, ki sicer pravijo, da jim v Italiji prav nič ne manjka, da pa ob takih dogodkih radi skočijo čez mejo in se združijo s kolegi na tej strani meje. Med tistimi, ki so si ustvarili največje ime, je prav gotovo Joško Sirk, ki si je s svojo La Subido v Krminu priboril tudi Michelinovo zvezdico. Z vinarstvom se sicer ne ukvarja, pač pa iz svoje rebule izdeluje zelo cenjen kis, na festivalu pa je njegov vodja kuhinje pripravljal vlivance s travniškimi zelišči.

Iz Gorice so iz Bernardisa pripeljali celoten asortiment salam – od divjačinske do oslovske, od pikantne do take s črnim vinom in s tartufi, Koršičevi iz Števerjana so cvrli bezeg, hiša Marica je v stari krušni peči pripravljala briške jedi, čebelarstvo Batištuta iz Huma je ponujalo svoj med. Belica je rezala mortadelo in pršut, piranska Fonda primorski sašimi iz svojega brancina, hotel San Martin je cvrl jagnječje polpetke, hotel Kozana pa kuhal bobiče.

Od Bratovža do Štekarja
Tu so bile tudi nekatere vrhunske restavracije – pri novogoriškem Damu so rumenjak ocvrli, nato pa ga položili na tartufovo kremo z dehidriranim pršutom. Pri Pikolu so briško belo polento postregli z omako iz slanine in graha ter s svojo penino Silveri, JB pa je bil posebni ljubljanski gost s svojo rumeno polento, popečeno rdečo polento, parmezanovo kremo in zelenimi beluši.
Bratovževe na Brda veže še sveža naveza Nina Bratovž - Jure Štekar, pri čemer je zadnji na sosednji stojnici ponujal degustacijo svojih odličnih ekoloških vin, med katerimi velja izpostaviti res izjemno malvazijo.

Štekar mlajši (njegov bratranec - in sosed - Janko Štekar ima svojo linijo in znana žganja) je sloves briških vinarjev razširil še na druge kanale, ko je v resničnostnem šovu Ljubezen na deželi iskal nevesto – to je sicer nazadnje našel za kamerami, je pa Štekarjem oddaja naredila prav dobro reklamo. Brici se znajo prodati, kar je v tem poslu še kako pomembno.

To gre zelo dobro od rok tudi briškim oljarjem, katerih oljčna olja redno pobirajo najvišja mednarodna priznanja. Ena izmed takih je družinska kmetija Drnovšček, ki se je pred kratkim iz Splita vrnila z dvema zlatima medaljama, Bose s Ceglega pa je prejšnji mesec v Zadru osvojil srebrno medaljo.

Najboljša turistična promocija
Praznik Brda in vino je tudi zaradi vzdušja in lokacije na zavitih uličicah starega Šmartnega izjemen dogodek, ki ne le odlično trži velikane, kot so Ščurek, Radikon, Reya in Simčič, ter ponuja poligon za tiste, ki so rojeni za šov, kot je Kristančič, ampak tudi promovira manjše pridelovalce in družinske kmetije, pa naj bodo to izdelovalci domačih mil in likerja iz None Luise ali pa marmeladarji iz Kikrce.
Vse skupaj pospremijo še najrazličnejše delavnice, razstave, gostujoči glasbeniki in briške žene, katerih pesmi so donele za mogočnim zidovjem Šmartnega. In kar je najbolje - na naslednji tak praznik v Brdih vam ne bo treba čakati prav dolgo - 9. in 10. maja imajo praznik rebule in oljčnega olja, 31. maja in 1. junija dneve odprtih kleti, 6. in 7. junija pa praznik češenj.

Če se je zgodba briških vinarjev začela s prijateljstvom, se tudi 30 let pozneje nadaljuje s povezovanjem in druženjem – navsezadnje so tudi tovrstni festivali priložnost za srečanja kakih sedmih Kristančičev, treh Simčičev, treh Rey, dveh Štekarjev in tako dalje. In Ščurka je tokrat zastopal njegov sin, Kristančiča hčerka, Sirk pa je v posel uvajal sina.
Brda so en sam velik butični družinski posel.