"Nebesno mesto", eden izmed ponosov severnoameriških Indijancev, je zgrajeno na 112 metrov visoki mizasti gori sredi apokaliptične puščave Nove Mehike. Acomo so zgradili okoli leta 1100 in je danes uvrščeno na nacionalni register zgodovinskih krajev.
Dostop do puebla ni najlažji, zato tudi turistov ne mrgoli (za razliko od bolj znanega in bolj praktično lociranega Taos Puebla), čeprav gre za eno bolj fotogeničnih mamljivosti Nove Mehike. Nekje na popolnoma ravni, navidez neskončni Cesti 40, ki povezuje Arizono s Teksasom, je sredi ničesar odcep za "Sky City".

Nato se kar nekaj časa vozite po slabo vzdrževani cesti, mimo prikolic in bivalnih zabojnikov, žal tako zelo simptomatičnih za ameriške indijanske rezervate. Tudi ko pripeljete že povsem blizu, Acome še vedno ne vidite – dokler se tik pod rumenkasto "meso" iz peščenjaka (tablasta gora) ne ozrete pod pravim kotom navzgor in ugledate kot legokocke razpotegnjeno mesto, ki se barvno povsem zliva s skalo.
Idealna pozicija proti potencialnim vpadom, ki so bili v času poselitve puebla pogosti. Dolga leta so prebivalci lahko do svojih bivališč iz na soncu sušenega blata prišli le tako, da so se povzpeli po v peščenjak navpično vrezanih “stopnicah”.

Zgodovina ima ceno
Danes do vasi vodi precej vratolomna cesta, po kateri pa vas lahko zapelje le poseben avtobus. Avtohtoni prebivalci še vedno niso najbolj navdušeni nad vdori v njihovo zasebnost. Po drugi strani pa vidijo v privlačnih ostankih svoje preteklosti vir zaslužka, ki bi ga bilo noro ne izkoristiti – pa čeprav to pomeni prodaja samega sebe.
Vstopnina za Acomo je tako sorazmerno visoka, še zlasti, če doplačate še 10 dolarjev za dovolilnico za fotografiranje. V vasi sami se nato mnogi obiskovalci spravijo v nakupe tradicionalne acomske lončevine - krasnih keramičnih izdelkov, ročno poslikanih z zapletenimi vzorci, ki segajo v začetke puebla. Cena? Ko pogledate obubožane prebivalce, oblečene v, kar je videti, prispevke Rdečega križa, je težko verjeti, da za en konkretnejši lonec lahko odšteješ tudi več tisoč dolarjev.
Krvava zgodovina
Zgodovina Acome Puebla je dolga in burna. Leta 1598 so španski konkvistadorji vdrli na ozemlje današnje Nove Mehike in izropali vse indijanske pueble na poti, prebivalce pa pregnali z domov. Acoma se je borila, a je nazadnje izgubila bitko proti španskim topovom in psom, bojda izurjenim za napad in hranjenje s človeškim mesom.
V pueblu, ki ga je nekoč poseljevalo 2.000 ljudi, jih je preživelo le še 250. Španci so pobili vse, ženske, starce in otroke, preživele zgnali v pueblo Santo Domingo, jih prodali v suženjstvo, otroke pa odvzeli staršem in jih dali v vzgojo španskim misijonarjem. Moškim so odsekali desno nogo.
Rekordna življenjska doba?
Danes so Acomčani razklani med tradicijami svojih prednikov, krščanskimi vplivi zavojevalcev ter bedno in žalostno realnostjo Indijancev današnjih dni. Hiše v pueblu še vedno skušajo obnavljati po starih običajih (iz slame in blata), a jim to ne uspeva najbolje. V slabih 10 letih med mojim prvim in drugim obiskom se je število lepih starih stavb opazno zmanjšalo, vse več obnavaljajo provizorično, z betonom in plastiko, ki kazita celostno podobo Acome.
Vseeno pa je življenje tu za domorodno prebivalstvo boljše kot za tiste, ki živijo v prikoličarskih parkih v dolini. "Moja prababica je stara 103 leta. Njena mama jih je dočakala 112. Ne vemo, kaj je v vodi, a tu v Acomi dočakamo najvišjo starost," razlaga lokalni vodič po pueblu. Ob pogledu na kake 120 let staro ženico, ki prodaja lončevino, očitno poslikano z močno tresočo roko, mu skoraj verjamemo.