Formula za opis Japonske je precej enostavna: vzemi vse, kar veš o jugovzhodni Aziji, in pritisni 1/X. Taksisti in ulični prodajalci se te izogibajo, saj bi se s teboj zgolj zapletli v nepotrebne komunikacijske težave, ko ljudje na ulici opazijo, da si izgubljen, ti sami od sebe priskočijo na pomoč (če sam prosiš koga, da ti na tvojem zemljevidu pomaga najti točko "you are here", in ta ne zna angleško, bo ustavil druge in potem bodo skupaj ugotovili, kaj bi rad in kdo izmed njih je najbolj kvalificiran za pomoč), domačini se hočejo slikati s tabo, in ne nasprotno, nahrbtnik na ramah te ne označi za potujočo denarnico, ampak ti v kombinaciji s tujim potnim listom prinese popuste v dražjih guesthousih, saj se zavedajo, da so med dražjimi državami na svetu, ko pa pogruntajo, da si iz nekdanje "Czecho-Slovenie", bi ti pa najraje dali sobo kar zastonj. Ljudje so neverjetno ustrežljivi, vendar je treba upoštevati Maslovo piramido potreb, na kateri so Japonci prilezli kar visoko. Prijaznost do turistov je privilegij premožnih.

Nasploh so Japonci daleč najprijaznejši in najbolj uvideven narod. Kontrolor na vlaku, na primer, se ob prihodu v vagon najprej spoštljivo prikloni, glasno pozdravi vse potnike in šele nato svojemu poklicu primerno zabrusi: "Daj, da vidim kartu, jebote!" Domačin je pojasnil, da jih je pač veliko na malem prostoru in da ne bi mogli shajati, če ne bi postavljali blaginje celotne družbe na prvo mesto. Tu sem nehote pomislil na dokumentarne filme o kolonijah mravelj, ki neutrudno in brez vprašanj garajo, da skupnost preživi. Predvsem navdušuje uvidevnost do drugih. Kirurške maske, ki jih nosijo na ulicah, niso del kakšne kampanje proti onesnaženju, ampak jih nosijo bolni ljudje, da zaščitijo druge pred svojimi bacili. (Glede na to, da je brisanje nosu pri njih še vedno hudo kršenje bontona, so maske verjetno tudi priročen nadomestek za rokav.) Drug primer uvidevnosti, ki vam olajša dolga potovanja na vlakih, so starši malih otrok. Kot po pravilu se namreč na dolgih vožnjah ravno zraven vas najde kakšen otročiček, ki se neutolažljivo dere in zdi se, da ga mamica zlobno ščipa, namesto da bi ga potolažila ali utišala z dudo. Ne na Japonskem! Tu se ob prvem znaku prihajajočega vreščanja mati in dete odstranita iz vagona in se vrneta šele, ko je ta spet družbi nemoteč dejavnik. Res čudovita dežela!

Stereotip o zaprtih Japoncih drži zgolj napol. Res te ne bodo kar tako ogovarjali na ulici, toda ko se usedeš v kakšno mirnejšo kavarno, bodo radi poklepetali s tabo, če drugega ne, da malo povadijo angleščino. Na karaokah pa tudi jezikovne ovire odpadejo. Tam nekje od tretje ure dalje, ko je razbitih že par kozarcev in so kavči politi s pivom, se začne mešanje kultur po kabinah za karaoke. Domačini "uletavajo" k turistom, mi k njim in nato oboji skupaj krulimo pophite tujih dežel. (Karaoke so na splošno zabavna reč, in tudi če ste povsem brez posluha, ni razloga, da ne bi uživali v tej družabni igri. Treba je poznati le nekaj malih trikov. Prvič: večina ljudi slabo poje, samo manj nerodno jim je. Le pogumno! Drugič: izberite pesem, ki jo vsi poznajo. Tako bodo vsi peli zraven in vi boste lahko odpirali usta na "playback". Tretjič: če vam je še vedno nerodno, naročite nov vrč piva, in ko bo prazen, poskusite ponovno poprijeti za mikrofon.)

Drži pa stereotip o njihovi navdušenosti nad tehnologijo. Na metroju namreč vsi, ki ne spijo, neutrudno tipkajo po svojem telefonu, PSP-ju ali kakšnemu izmed "iCrapov". (Velika večina jih sicer spi, saj so pravi mojstri "powernapanja". Pridejo na metro, se usedejo zraven tebe, in še preden jim lahko zapoješ "Lahko noč otroci, lunica že sveti", se ti z glavo naslonijo na ramo in prijetno dremuckajo. Ti pa samo čakaš, kdaj se jim bo v zasanjani odsotnosti po tvojem rokavu pocedila tista počasna bela slina. Sprva si še navdušen nad tem, kako dobro imajo "tempiran" ta spanec, saj izstopijo takoj, ko se zbudijo. Toda dlje ko jih opazuješ, bolj dobivaš občutek, da so svojo postajo že davno zamudili in se bodo zdaj prestavili na drugo stran perona, ter ponovili proces v nasprotno stran in tako počasi zlimitirali do svoje ciljne postaje.)

Kot zmerni tehnološki navdušenec sem bil nekoliko razočaran, da ni bilo nikjer najti kakšnih zabavnih robotov. Vratar v Sonyjevi stavbi je povedal, da jih pri njih nimajo, in ko sem ga začel s prstom bezati v lice, vprašujoč: "Are YOU a robot?", ni bil več pri volji, da bi povedal, kje jih skrivajo. Na srečo te na Japonskem povsod pričakajo navdušujoči tehnološki dosežki. Na primer na WC-ju. Lahko imajo vlake, ki gredo več kot 300 km/h, fotoaparate, ki se sprožijo, šele ko se nasmehneš, in toplo kavo v pločevinki, vendar je ogrevana deska na WC-ju vsekakor njihova najboljša pogruntavščina. Najverjetneje se je vse skupaj začelo z večnim prepirom med nekima zakoncema, ko je on spet pustil dvignjeno desko in je njej dokončno presedlo. Ustrežljiva in nesebična Japonka, kakršna je bila, ni zgolj namestila motorčka, ki bi desko samodejno spuščal in dvigoval, temveč je vanjo vgradila grelec, tako da njemu ni več prišlo na pamet, da pri opravljanju male potrebe ne bi sedel na mamljivo topli deski. Stranišča so na sploh en velik hec. Prva nagrada gre že skoraj robotski školjki v neki hirošimski kavarnici. Sicer je bilo stranišče uniseks, ampak rožnate stene in tri-strano ogledalo so dali slutiti, kdo je tukaj ciljna publika. Sume je dokončno potrdila WC-školjka, ki se je sama dvignila, ko si se dovolj približal. Toda dvignil se je zgolj zgornji pokrov, tako da sem razumel namig in se usedel. Glede na to, da sem že drugod preizkusil ves nabor gumbov na WC-kotrolniku, ki jih je sicer več kot v mojem avtu, sem se tokrat omejil zgolj na zabaven "flushing sound". Preostali gumbi sicer vključujejo precej nadvse koristnih funkcij. Na primer gumb "bide". Japonski rek pravi: "Catch up and overtake". Prav predstavljam si, kako so arabski trgovci pred stoletji prispeli na Japonsko prodajat začimbe in drugo kramo in nato na stranišču panično ugotovili, da ni steklenice z vodo, da bi se umili. Japonci so bili najprej sicer začudeni nad takimi metodami, toda sčasoma so se strinjali, da je nekaj na tem. Tako so v svoje WC-je začeli vgrajevati posebne gizmote, ki se ob pritisku na gumb iztegnejo izpod roba in te s kirurško natančnostjo očistijo. (Obstaja sicer še drug gumb, ki je nekoliko manj natančen in bi mu lahko rekli "random vapo". Uporaba odsvetovana.) Prvič zna biti nekoliko nepričakovano, morda celo vsiljeno. Sploh če potrebuješ dve minuti za spoznanje, da se zadeva ne izklopi samodejno, ampak da imaš za to, seveda, poseben gumb. Vendar se ultimate user experience ne konča tu. Školjka namreč točno ve, da si vstal in se sama splahne ter prižge ventilator v sobi in nato, ko si se zadosti oddaljil, še spusti pokrov. Edini problem pri tako razviti WC-školjki je občutek krivde, ko zapuščaš prizorišče in se počutiš, kot da si pravkar opravil potrebo v usta nedolžnemu prijaznemu robotku.

Njihova težnja k popolnosti je sicer občudovanja vredna, toda v želji po popolnem razumevanju stvari znajo iti nekoliko predaleč. Spomladi, ko jim cvetijo češnje, imajo skorajda izvidniške ekipe, ki poročajo iz različnih predelov države, kakšno je stanje na vejah. Jeseni pa enako počno z obarvanim listjem. Tako imajo napopane table, kjer v odstotkih podajo, koliko drevja se je že jesensko nalepotičilo. V dobro jim štejem njihovo dejansko navdušenje nad naravo in njenim vsakoletnim spreminjanjem, saj tega ne počno zaradi turistov, ampak zase. (Spet lahko najdemo vzporednice z njihovimi jugozahodnimi brati, ki so sposobni v vsako luknjo v hribu namontirati lightshow in potem to prodajati kot "deluxe karst experience".) Toda meni naš balkanski sistem pri teh zadevah povsem zadošča. Enkrat novembra se bomo navduševali nad čudovitimi krošnjami gozdov, potem bo zapadel sneg, in to je to. Nobenih grafov in interpolacij za ugotavljanje, ali bo v Takajami naslednji teden nemara pordečelo že 45 odstotkov javorja.

Nikoli nisem razumel vsega pompa okrog Japonske. Poznam namreč kar nekaj ljudi, ki so naravnost obsedeni z vsem, kar je japonskega, vendar meni mange, animeji in velikooke šolarke v uniformah nikoli niso "potegnile". Navdušile so me stvari, ki se znajo v filmih in knjigah izgubiti s prevodom - urejenost, želja po popolnost in točnosti ter neverjetna uvidevnost. Skratka, ljudje. Kdaj se je Edo preimoval v Tokio, sem pozabil, še preden so mi povedali, toda vedno se bom spominjal domačinov, ki so na ribji tržnici z menoj delili svoj jutranji sašimi ali pa si vzeli čas, da so mi pokazali svoj priljubljeni kotiček mesta ali najljubšo restavracijo. Ti so tisti, ki naredijo Japonsko eno najlepših popotniških izkušenj. In ko se je letalo ob polnoči odlepilo od steze, sem skozi okno opazoval neskončno neonsko morje in kot kolega Balašević z otožnim nasmeškom in z roko na srcu potiho rekel: "Laku noć, Japan. Imam te... imam te tu."