Večina popotnikov na Filipine se Manili težko ogne - če ne drugega, priletijo na tamkajšnje mednarodno letališče Ninoy Aquino, nato pa karseda hitro ujamejo prvi let za kakšno bolj atraktivno filipinsko destinacijo, kot so rajske plaže Borocaya ali Palawana, riževe terase Banaueja ali čokoladni grički Bohola.

Kdor vseeno ostane v Manili vsaj kak dan, ga zna smogasta, soparna, brezdušna betonska džungla ubiti in odvrniti od nadaljnjega raziskovanja mesta, ki so ga v najboljših časih imeli za "Pariz Orienta", "Kraljico Pacifika" in "Biser Orienta". Manilski hostli so polni popotnikov, ki naglo povedo, da čakajo na ta ali oni let "na lepše", čas pa si krajšajo z osveževanjem svojih blogov, nalaganjem fotografij s prejšnje etape in občasnim skokom v trgovino čez cesto, kjer vas bo steklenica slovitega lokalnega ruma tanduay stala - beri in piši - en evro.
Seksturizem
Absurdno poceni alkohol je za mnoge tako danes glavna atrakcija Manile - skupaj z rdečimi četrtmi, kjer pregovorno mične Filipinke hodijo z roko v roki z ostarelimi belimi zahodnjaki. Kolonialistični duh je na otočju še kako živ ob vseh prizorih teh "umetnih" parov, ki se prav nič ne skrivajo po temnih ulicah Makatija. Moški navadno dekle zakupi kar za celo potovanje, mladenka, ki bi bila lahko po letih njegova vnukinja, pa ga nato vdano spremlja na vseh postajah otočja, medtem ko njegova roka navadno posedovalno permanentno počiva na njeni zadnjici.
Čeprav je prostitucija na Filipinih nezakonita, različne organizacije ocenjujejo, da je prostitutk približno pol milijona - po nekaterih podatkih celo do 700.000. Seksturizem je, tako kot drugje po južni Aziji, dobičkonosna industrija, ki se je precej razmahnila po drugi svetovni vojni, za časa ameriških vojaških oporišč (Američani so se uradno umaknili leta 1992, a njihovega vpliva na Filipinih se ne da spregledati). Dekleta v mrežastih najlonkah postavajo pred neonskimi pročelji klubov, ki med drugim ponujajo ženski blatni ravs in blatni ravs pritlikavcev, čez cesto pa na kartonasti škatli pod stensko poslikavo Jezusa z razprtimi rokami spi brezdomni deček. Vse to s kuliso nebotičnikov Makatija in izpostavljenih žic, gosto prepredenih med eno in drugo stavbo.

Lastnike klubov in barov pa kaj dosti ne motijo reveži, ki so pospali tik ob njihovih vabah za turiste. Ob pogledu na zahodnjaka takoj utečeno vabijo na "poceni pijačo" in "lepa dekleta". Navadno jim ni treba dolgo prositi - redkokateri belopolti moški (zlasti nad 50 let) se po Makatiju sprehaja po naključju.

Španski vrhunec
In ne, Makati ni Pigalle, časi Manile kot "Pariza Azije" so že davno minili. Na vrhuncu, v času španske nadvlade, ki je trajala 300 let, do leta 1898, so Španci na Manilo (in Filipine) gledali kot na biser svojega imperija v Tihem oceanu - ulice utrjenega mesta so bile tlakovane s tlakovci, gradilo se je veličastne meščanske hiše in cerkve v španskem slogu, trgovina je cvetela, prebivalstvo pa je bila bogata multikulturna mešanica Filipincev (ti so bili zgodovinsko Malajci, potomci Arabcev, Indijcev in vzhodnih Azijcev), Evropejcev in Azijcev.

Ko so prišli Filipini po špansko-ameriški vojni v roke ZDA, se razcvet Manile ni ustavil. Za urbanistični načrt Manile so najeli ameriškega urbanista Daniela Burnhama, ki je doma zasnoval današnjo podobo Chicaga. Burnham je Manili vdihnil tako pridih "vetrovnega mesta" z veličastnim bulvarjem Roxas, veličastnost Washingtona z monumentalnimi mestnimi stavbami, hkrati pa si je ureditev zamislil tudi po vzoru Pariza. V tistem času so se starim kolonialnim stavbam pridružile sodobnejše stvaritve v slogu art decoja.

Duh kolonializma je danes najbolj živ in še vedno viden v Intramurosu, slikoviti in precej turistični četrti, po kateri vas bodo skušali med elegantnimi, romantičnimi stavbami na vsak način popeljati t. i. pedicapi (kolo z dodanim potniškim razdelkom). Podjetnost (in okus za kapitalizem) so prevzeli od Američanov, a jim je ostalo kar precej južnjaške lenobnosti - vsaj ob pogledu na šoferje pedicapov, nonšalantno zleknjenih v visečih mrežah, razpetih med tricikli in prvim oleandrom.

Najstarejša kitajska četrt na svetu
Le streljaj stran, čez most nad umazano reko Pasig, leži Binondo, najstarejša kitajska četrt na svetu, kjer so etnični Kitajci svoj dom (in posle) ustanovili že davnega leta 1594. Če si kitajske četrti po svetu navadno predstavljamo precej podobne druga drugi, z lampijoni ob vhodu in uniformiranimi uličicami kitajskih trgovinic, je Binondo nekaj povsem drugega.

To je dejansko Kitajska v malem, fascinantno mesto znotraj mesta, kjer vam filipinsko-kitajski trgovci ponujajo slastne filipinske mangote, kitajske cmočke, posušene morske kumare, marinirane ribe in zvarke, za katere nihče zares ne ve, kaj je v njih. Pred drugo svetovno vojno je tu cvetelo bančništvo, zlasti vzdolž ulice Escolta, kar ji je takrat prineslo vzdevek "Filipinski Wall Street".

Vse to je spremenila vojna. In redkokatera država je bila tako na udaru kot Filipini, prva obrambna linija Američanov in Avstralcev pred Japonci. V mesec dni dolgi bitki za Manilo je bilo mesto skoraj povsem uničeno, ubitih pa je bilo 150.000 domačinov (za primerjavo: atomska bomba nad Hirošimo je terjala okoli 140.000 življenj, čeprav so podatki precej različni).

Mesto si po tem ni nikdar zares opomoglo, čeprav njegove rasti ni mogoče zanikati - Manila se širi in raste, njena poslovna središča se dvigajo pod oblake, prebivalstvo v predmestjih dramatično narašča - preveč narašča. Še Manilčani sami menijo, da je mesto brez pravega središča shizofren konglomerat različnih mest z različnimi identitetami, ki se med seboj nikakor ne morejo povezati v koherentno celoto.

Edina skupna točka se tako zdijo vseprisotni jeepneyji, najprepoznavnejše filipinsko javno prevozno sredstvo, eno od "daril" Američanov temu narodu. Ti so nastali iz več sto ameriških vojaških džipov, ki so jih po vojni pustili za seboj Američani. Filipinci so džipe z veliko domišljije (in goreče verske predanosti) predelali v slikovite cestne atrakcije najrazličnejših barv, imen (vse od Sveta Marija in Kristus Kralj do Usoda in Pravica), dekoracij in obveznih rožnih vencev, ki visijo z vzvratnega ogledala.

Nevarna Manila?
Bog je vsekakor močno prisoten v teh krajih, a se zdi, da tudi goreča religioznost ne pomaga kaj dosti pri čiščenju slabega slovesa Manile kot enega najnevarnejših mest na svetu. Filipinska prestolnica se namreč redno uvršča na sezname, na katerih ji družbo delajo Caracas, San Pedro Sula, Karači, Mogadišu, Johannesburg, Bagdad, Ciudad Juarez ... In če tovrstne sezname radi zavržemo kot selektivne, pa smo težko zamižali ob novici leta 2009, ko so v Quezon Cityju vlomilci na njenem domu ubili mlado slovensko novinarko Niko Bohinc in njenega partnerja filipinsko-kanadskega kritika Alexisa Tioseca.

Slab glas se ne zdi povsem iz trte izvit, ko si - iz varnostnih razlogov - poiščete hostel v "najvarnejšem" predelu Manile, poslovnem središču Makatija, pa vas na vsakem koraku - še ob vhodu v Starbucks in nakupovalno središče, kaj šele v banko, pričakajo oboroženi varnostniki. In če bo vaš domet v Manili segel zgolj do zelo priljubljene Ayale ali t. i. zelenega pasu (Greenbelt), generičnega nakupovalnega središča, ki se v resnici zdi kot umetno zgrajeno mesto, nekakšen velikopoteznejši BTC brez duše in karakterja (zato pa z veliko dizajnerskimi znamkami, najboljšimi restavracijami in ogromnimi kinodvoranami), vas filipinska prestolnica res ne more navdušiti.

A za tiste, ki se jim bo po hermetično zaprtem labirintu Greenbelta še ljubilo raziskovati Manilo, je ta med ruševinami nekdanje veličine vseeno še ohranila nekaj duše.