Pogodbo, ki je bila tako pogubna, kot je bila osvobajajoča, napisana v želji razumeti in čutiti izjemno silo, brez vonja, barve, note. Zdi se zapisana v večnosti in me vedno znova odpelje nekam daleč, kjer se skoraj pravljično zazdi, da obstajava le jaz in veter, ujeta v pogovorih o preteklih izkušnjah, starih ljubeznih, bodočih željah. V občestvu morja in sonca, dveh budnih sodnikov, polagava predse tisto, kar navadno skrijeva pred drugimi, prepletava že tolikokrat prepleteno nit medsebojne odvisnosti in obljubljava … ker se zavedava, da le tu obljube terjajo izpolnitev.

Tako me je pogodba, sočasno z drugimi podpisniki, tudi letos odpihnila nekam daleč, v deželo sončnih zahodov. Slepo in v upanju ugodnega vetrovnega razpleta smo poletje zaupali pasatnim vetrovom ob zahodnem delu afriške celine. V mnoštvu različnih idej, želja in hrepenenj nam je nekako uspelo začrtati želeno. Združiti tiste, ki jih poganja le veter, s tistimi, ki sta jim kultura in arhitektura bistvo, je bilo skoraj nepojmljivo. Navidez lahkotneje smo jo odnesli tisti, ki življenje razumemo kot kohezijo elementov, izraženih v plesu, pa naj bo kakršen koli že je,… da nam le uspe slediti taktirki njegovega ritma. Toda Maroko je bil kos vsem, ponudil je lepo, včasih malo manj lepo, a vedno iskreno bistvo tega, kar premore ta ponesrečena država heterogenih vplivov in zgodovinskih zmot.

Maroko smo začeli spoznavati v tistem, česar smo bili najbolj željni, v vetru … Izbira letališča v Agadirju se je izkazala za napačno. Cesta, ki je vodila iz Agadirja proti naši prvi destinaciji Essaouiri je bila, milo rečeno, zanič. Prometna infrastruktura je bistveno boljša in časovno je ugodneje potovati z letališča v Marakešu. Essaouira nam je kljub prvinskim umetnostnim posladkom staroarabske medine (staro mestno jedro) ostala v spominu kot Portorož Maroka. Resnici na ljubo, razen izjemno močnega vetra, ki ne bi bil pogodu kakšni slovenski dami, je slednje to tudi bila. Trume turistov, neavtentično čutenje avtohtonega prebivalstva, izjemna nadležnost beračev in vsiljena kultura kmalu nista ustrezala nobenemu med nami.

Tako je bila naslednja destinacija Moulay Bouzarqtoune, revna vasica oddaljena 30 km od Essaouire, ki vse svoje upe polaga v windsurfing. Pravzaprav ne premore ničesar, razen konstantnega vetra in izjemno lepih valov, ki se lomijo na obrežje ravno prav velike plaže, kar kljub večji nevarnosti odprtega oceana windsurferju polepša dan. Med potjo smo obiskali še Sidi Kaouki, le za korak oddaljenega od Essaouire, ki daje sicer bistveno lepšo in pristnejšo izkušnjo oceana, a zaradi neugodnega vetra ni prepričal.

Žuljastih rok, vnetih mišic in vsaj začetno potešeni smo se trije iz skupinice odločili obiskati vsa štiri zgodovinska kraljeva mesta Maroka. Zanimivo je bilo, da smo ob koncu potepanja videli bistveno več in pogled na Maroko se je ob slednji izkušnji povsem spremenil. Krenili smo proti 650 km oddaljeni Casablanci, finančni prestolnici Maroka, ki je zaslovela po istoimenskem filmu, v katerem pa, ironično, niti en sam kader ni posnet v omenjenem okolju. Mesto je veliko, stvari, vrednih ogleda malo, a so zato toliko žlahtnejše. Leta 1993 dokončana Velika mošeja Hasana II. vzame dih še tako ravnodušnemu obiskovalcu, ki mu je za arhitekturo malo mar. Lesorezi, štukaturni ornamenti, cedrovina, marmor in granit. Vsi materiali so maroškega izvora, z 210 metri razkazuje najvišji minaret na svetu! Res sem le občudovalec, a stavba se pusti občudovati na prav poseben način. Nikakor pa mi ni dalo spati to, da sem predtem reprezentativnim objektom muslimanske vere videl mamico z dojenčkom in s prazno stekleničko za mleko ter s solzami v očeh. Religija, ki ima v svoji sveti knjigi jasno opredeljen odnos do revnih, je postavila to, kar nima prav nič skupnega z upi in sanjami tistih oči, ki mi niso dale spati. Casablanca je zrastla hitro. Iz majhne Medine 19. stoletja se je razširila v večmilijonsko mesto, katerega prebivalstva ni mogoče natančno določiti. Število je nedoločljivo zaradi bliskovitega priseljevanja podeželskega prebivalstva, ki živi v predmestju. Priseljenci živijo v t. i. slumih, naseljih brez prave komunalne ureditve, z izjemno visoko stopnjo kriminala in prostitucije. Ta naselja postrežejo z edinstvenim vpogledom ne samo v stanje maroške, ampak tudi svetovne družbe.

Le streljaj od finančne leži politična prestolnica, ki pa je tudi glavno mesto Maroka – Rabat. Obkrožajo ga štiri vrata almohadskega mestnega obzidja, med katerimi so bila, za nas še posebej zanimiva, najbolj znana »Vrata vetrov«. Najprivlačnejša turistična točka v Rabatu je del mesta imenovan Kasbah des Oudaias, ki pa nas ni posebno očaral. Bistveno privlačnejši je bil zaščitni znak Rabata – Hasanov stolp. Stolpu nasproti stoli mavzolej Mohameda V., zgrajen v tradicionalnem maroškem slogu. Kilometer ali dva proti severu stoji kraljeva palača, ki pa ob pretirani zastraženosti kljub izjemnem razkošju po našem mnenju ni bila vredna posebne pozornosti. Rabat smo zapuščali z očmi, uprtimi proti Evropi.

Se nadaljuje ...