Skupina je dve desetletji skupnega ustvarjanja praznovala skoraj leto in pol. Začelo se poleti 2015 je z izdajo albuma Infra, nadaljevalo z izdajo albuma Ultra. Oba so ponesli najprej na Dneve slovenske zabavne glasbe, nato v Križanke in leto sklenili v Stožicah. "Kar nekaj let je minilo brez praznovanja obletnic. Te niso pogoj, da delamo, so samo pogoj za praznovanje. Mi smo še vedno v pogonu," je pojasnil kitarist skupine Primož Benko.

Leto se je začelo znova praznično, saj so člani skupine prejeli zlato in platinasto ploščo za prodajo albumov Infra in Ultra. Kot je pojasnil Benko, so jih do vseh ključnih točk v karieri - in tudi do misli o nastopih v tujini - popeljali oboževalci. "Tudi na vsakem albumu napišemo, da se zahvaljujemo oboževalcem," je poudaril kitarist. Zato so se odločili, da se jim poklonijo z novo turnejo, ki jo bodo začeli v Ljutomeru.

Več pa si lahko preberete v pogovoru z Benkom spodaj.

Koliko manjše je breme, ko je pred tabo leto brez praznovanja obletnic? Vsaj, kar se tiče skupine, saj vemo, da sta pred dnevi s Tomijem oba dopolnila okroglih 40 let.
Kar nekaj let je minilo brez praznovanja obletnic. Te niso pogoj, da delamo, so samo pogoj za praznovanje. Mi smo še vedno v pogonu. Pred nami je turneja, s katero želimo produkcijsko dvigniti naše nastope – v smislu zvoka, vizualij in pirotehnike. Prevetrili smo repertoar. In izziv nam predstavlja turneja. Ni treba, da so v igri obletnice. Tudi slovenske skupine naredijo konkretne šove – ne samo tuji izvajalci – in včasih so njihovi dosežki spregledani. Pred nami so koncerti, ki bodo v naši režiji – to pomeni, da bomo imeli bolj proste roke, kar se tiče izbire. Poleti pa nas čakajo festivalski odri, kjer si razbremenjen odgovornosti organizacije in bolj kot ne samo uživaš.

Je praznovanje 20. obletnice, ki ste jo naznanili z izdajo Infre in Ultre leta 2015, razlog, da se na turnejo podajate šele dobro leto po izidu albumov? Po navadi skupine odidejo na turnejo po izdaji albuma …
Do neke mere smo material iz obeh plošč preigravali že prej, ampak preigravanja novejših skladb se bomo bolj konceptualno lotili zdaj. Zavestno smo odšli na odmor januarja in februarja, ker oba meseca pri glasbenikih veljata za obdobje kislih kumaric. Marca smo se dobili v prostoru za vaje in se začeli osredotočati na prihajajočo turnejo. Vadili smo skladbe, ki jih še nismo preigravali z novih albumov. Zagotovo bomo na prihajajočih koncertih zaigrali tudi tiste, ki jih ljudje že pogrešajo in so bile kar malo zapostavljene. Pripravljamo za dve uri in 15 minut dolg repertoar, kar se mi zdi konkretna mera naše glasbe. In z njim se želimo zahvaliti ljudem, ker so nam oni omogočili, da smo lahko prisotni že toliko časa. Seveda je glasba pogoj, ampak brez poslušalcev lahko igraš samemu sebi.

Kakšen je danes pristop do turneje? Če malo osveživa spomin: ko je izšel videospot za skladbo Rave in so zaradi njega oboževalci mrzlično kupovali revijo SW Power – prav zaradi posnetka na zgoščenki –, je vladalo neko drugo ozračje. In takrat so osnovnošolci, srednješolci in študentje mrzlično stali v vrsti za koncerte na turneji.
Res je vladalo drugo ozračje. To je bilo obdobje neposredno po našem stadionskem nastopu za Bežigradom, kjer se je okoli njega zgradila narodna zavest. Rokenrol je bil veliko bolj slišen v medijih – tako na radijskih postajah kot na televiziji. Sosledje dogodkov je nato ustvarilo tudi tisto turnejo razvpito. Poskušamo jo ohraniti v lepem spominu, ampak živimo v letu 2017, kjer mislim, da je nekakšen trend že zadnji dve leti vračanja rokenrola. Kar se vidi tudi pri drugih skupinah, ki razprodajajo dvorane in koncerte. Mi pa se poskušamo ves čas razdajati do konca (smeh). Mogoče zato tudi takšen naslov nove turneje. Z vsakim projektom želimo doseči tisto točko, do katere smo sposobni v danem trenutku.

Vas je mogoče takrat na krilih stadiona in pozneje turneje tudi malo odneslo oz. imate danes bolj razumski pristop?
Seveda. To je bilo pred 14 leti, ko smo bili precej mlajši in za nami je bilo manj staža. Vmes se je zgodilo marsikaj: od vzponov do padcev. Jedro – celica tu – se je ohranilo tudi v najtežjih trenutkih, ko so ljudje mislili, da je konec. Ravno to nas je naredilo močne. Kolikor imamo mi energije, se prenese navzven. Če bi mi dvomili, bi se ta razpasel med ljudi. Tako kot žival začuti strah, ugrizne (smeh).

Kakšno razliko vidite med Siddharto na začetku in danes?
Na začetku je bilo več "na glavo" energije. Primerno letom …

Se opravičujem: je to po vašem mnenju tudi razlog, da del oboževalcev še vedno prisega zgolj na albuma Id in Nord.
Absolutno. Mi smo bili takrat stari od 18 do 20 let. Naši poslušalci prav tako. In kar se zgodi v obdobju adolescence, se zapeče v spomin in zato ostajajo iz tistega obdobja še vedno naše najljubše plošče. Pri meni je enako. Plošče, ki sem jih poslušal takrat, si danes najraje zavrtim. Skupine, ki so jih izdale, še vedno spremljam in jih spoštujem, toda ko želim podoživeti energijo iz mladih dni, si zavrtim njihove stare plošče. Občinstvo, ki je bilo takrat staro toliko kot mi – morda malo mlajše –, je odraslo. Imajo otroke. Njihovi življenjski slogi so se spremenili. Ampak vidimo, kar je za skupino ključno, da se občinstvo pomlajuje. Prve vrste so spet toliko stare, kot so bile nekoč. Njim Infra in Ultra pomenijo to, kar je nekomu Id v 90. letih prejšnjega stoletja. Po drugi strani pa mlajša generacija nima nekega odnosa do Ida. Poznajo ga, toda to je tudi vse.
Če se vrneva na prejšnje vprašanje: z glasbenega vidika se vidi napredek – igranje, skladanje, aranžiranje. Prav tako imamo več izkušenj, ki smo si jih nabrali skozi leta. Zaradi njih imamomirnejši pristop. Rdeča nit pa je še vedno razvoj. In tudi danes ne moremo v studio in posneti še enega Ida. Enostavno se ne da. Umetniška žilica ti tega ne pusti.

Je to tudi razlog za eksperimentiranje? Katero obdobje ocenjujete za bolj eksperimentalno? Obdobje od albuma Pertolea do VI ali obdobje Infre in Ultre?
Bolj albuma Saga in VI. Toda to je bilo obdobje v karieri, ko nas je odneslo. Šli smo do Rossa Robinsona, ki nam je odnesel ovire, ki smo si jih do takrat postavili. Zato je tudi glasba iz tistega obdobja sestavljena iz več krvi in napak. Infra in Ultra sta posledica izkušenosti, novodobnih produkcijskih možnosti in po mojem mnenju je zdaj veliko izvirnejša Siddharta kot na albumih Saga in VI, toda seveda z dvajsetletno podlago (smeh).

Ste še v navezi z Robinsonom?
Nekajkrat na leto si pošljemo kakšno elektronsko sporočilo. Ohranjamo prijateljski stik. Tudi on je imel zdaj obletnico, tako da smo voščili za rojstni dan.

Je delovanje na slovenskem glasbenem trgu ves čas boj za obstanek ali je kaj prihranjenega, če si član slupine Siddharta?
Morda je najlažje odgovoriti na to vprašanje, da se trudiš. Če nekaj rad počneš, stisneš zobe, ko ne gre. Poskušamo ostati profesionalci, kar pomeni, da se ukvarjamo z glasbo in z viri, ki jih ta omogoča. To pomeni, da smo lahko še vedno osredotočeni na ustvarjanje. Če poiščeš druge vire zaslužka – s čimer ni nič narobe – izgubiš fokus. In mogoče tudi voljo. Glasba postane hobi.

Kateri je bil tisti ključni trenutek, ko ste se odločili, da bo iz peterice oz. šesterice takrat nastala skupina?
V bistvu sta nas povezovali druženje in preživljanje prostega časa. Začeli smo na sredini gimnazije – govorim zase – Boštjan je bil še mlajši. Potem pa to druženje preraste. Težko določim točko, ko smo se odločili, da bomo postali skupina. Kar zgodilo se je. Danes si niti ne predstavljam, da ne bi počel tega, kar počnem. Vprašam se, kam bi me odneslo. In me ob misli bolj ali manj strese.

Bi lahko rekli, da je za uspeh pomembnejša ideja ali volja?
Oboje. Volja se manifestira v vztrajnosti, kar mogoče komu zmanjka. Če ni takojšnjega učinka v tem hitrem tempu življenja, marsikdo dvigne roke. Ustvarjalnost pa je pogoj. Imaš pa jih več vrst. Če greš v nišno ustvarjalnost, je težko preživeti na tako majhnem trgu. Mi si nismo zastavili, da gremo v rockglasbo, ker ima širšo občinstvo. Ampak kot 18-letni mulci smo želeli igrati, kar bi sami želeli slišati na radijskih postajah od drugih.
Mogoče je tudi to, da smo takrat ujeli tisti duh časa in postgrungeovske duše pripeljali na svojo stran. Tudi danes mi je nekaj najboljšega, če si zavrtim svojo ploščo. Do nje imam seveda malo distance in analiziram, kaj bi lahko naredil bolje, toda všeč mi je energija. In zato tudi velja pri nas, da dokler nismo vsi zadovoljni z izdelkom, ne pristane na plošči.

Sanje o kakšnem mednarodnem izletu še obstaja, glede na to, da ste postali družinski ljudje?
To je Siddhartina … ahilova peta. Volja je bila, želja je bila, ustvarjalnost je bila, premiki so se zgodili, toda če bi šli danes v tujino, bi bili popolnoma na začetku. Imamo sledilstvo – kar smo počeli, ni šlo neopaženo naprej. Toda ne morem reči, da smo sposobni napolniti dvorano za tisoč ljudi v tujini. Mogoče kakšno dvorano na Poljskem, toda ob izdatnih predhodnih medijskih in promocijskih dejavnostih. Sanje so. Smo pa zreli do te mere, da ne rinemo z glavo skozi zid. Vemo, da smo družinski ljudje, ampak če pride priložnost, je ne bomo apriori zavrnili.

Je kaj narobe, če si "samo doma"?
Nič ni narobe. Vedno smo poudarjali, da smo tu doma in domače občinstvo nas je pripeljalo do točke, da smo lahko razmišljali o poti čez mejo. Neskončno smo jim hvaležni za to in se jim vsakič zahvalimo. Tudi na vsakem albumu napišemo, da se zahvaljujemo oboževalcem. Tudi če bi nekoč, nekje, uspeli zunaj naših meja, bi izdali ploščo tudi v slovenskem jeziku. Če strnem: lepo je doma.