Po sedmih letih trdega dela (2009-2015) in znanja slovenskih arhitektov, krajinskih arhitektov ter gradbenih, strojnih, elektro- in hidroinženirjev Planica ne bo več le enkratni dogodek v marcu. S prenovo obstoječega skakalnega centra, novim tekaškim centrom in večfunkcionalnimi objekti (NCP) omogoča celoletni izkoristek športnih dejavnosti za obiskovalce in športnike.

Tudi poleti, ko bo v podzemni večnamenski športni dvorani Osrednjega objekta (biro STVAR) zasnežena proga za tek na smučeh, nad tlemi med mogočnimi gorami pa atletsko-nogometni stadion, okoli katerega se vije rolkarska proga. Zimski scenarij v taisti trietažni dvorani predvideva garažno hišo, v času tekmovanj pa novinarsko središče in garderobo in servis za tekmovalce, nad tlemi med monumentalnimi gorami pa smučarskotekaški stadion s sedem kilometrov dolgo smučarskotekaško progo (zasnova prog Uroš Ponikvar), ki se navezujejo na 30 kilometrov obstoječih rekreacijskih poti.

Adrenalinskim pustolovcem je z ene od treh največjih skakalnic na svetu omogočen spust po 566 metrov dolgi in najstrmejši jeklenici na svetu t. i. Zip-line (povprečen naklon spusta 38,33 odstotka, dosežena hitrost od 40 do 90 kilometrov na uro), medtem ko je v Osrednjem objektu vetrovnik, skozi katerega piha veter s hitrostjo do 250 kilometrov na uro in omogoča preizkus posameznikovih aerodinamičnih sposobnosti.

Projekt vreden 47,9 milijona evrov

"Da smo tekmo vsako leto sploh izvedli, smo za začasne objekte na letalnici, za vzdrževanje in infrastrukturo porabili pol milijona evrov. Drugega v Planici, kot eni izmed turističnih destinacij, ni bilo. Poleti je bil to videti tako, da je prišel avtobus s turisti, ki so slikali to čudo od Planice, Letalnico bratov Gorišek, in se obrnili," razlaga direktor zavoda za šport Planica Jelko Gros. Nato pa se je leta 2007 ponudila priložnost evropskega financiranja. 47,9 milijona evrov (z DDV-jem) vreden projekt, namenjen ohranitvi planiške tradicije in razširitvi športno-turistične ponudbe Kranjske Gore, Gornjesavske doline in Slovenije kot turistične destinacije, je v večjem delu financiral Evropski sklad za regionalni razvoj, svoj delež je prispevala tudi Republika Slovenija.

Jelko Gros pravi, da se naložba, ki je zaživela decembra 2015, že obrestuje. "Kar se tiče celovitosti, je to (op. p. NCP) unikat na svetu. Nekaj podobnega je v Holmenkollenu, kjer imajo tekaško-skakalni center zelo blizu. Nekaj podobnega je v Lahtiju, ki pa ni toliko ciljno naravnan, kot je pri nas. To se vidi že po rezultatih. Imeli smo 13.000 trening enot s tekmovalci iz 28 držav, to vse pove, to je najboljši rezultat, kadar koli dosežen pri katerem koli centru ... Planica živi, vsak dan imamo v povprečju 500 ljudi, tudi do 2.500," dodaja. Zdaj morajo pet let poslovati s prihodkom enega milijona evrov, "saj imamo toliko stroškov". Pa jim bo to uspelo? "Da, seveda," odgovarja Gros.

Prenovljene letalnica in sedem novih skakalnic
Nordijski center Planica ima poleg prenovljene in povečane Letalnice bratov Gorišek, ki je menda pripravljena na sveže rekorde, na novo zgrajenih sedem skakalnic (otroške: HS 80, HS 61 in mladinske: HS 45, HS 30, HS 15 metrov) ter Rožman-Bloudkovo velikanko in 90-metrsko skakalnico (K 90, HS 104), ki je le nekaj metrov stran od velikanke. Arhitekti (Matej Blenkuš in Miloš Florjančič, Abiro) in krajinski arhitekti (Ana Kučan in Luka Javornik, Studio AKKA) so skakalnice na pragu Triglavskega narodnega parka razporedili v pahljačasto obliko, tako da se iz ene skupne točke na vrhu hriba iztezajo v obliki melišča, s čimer so v prostor vnesli videz urejene infrastrukture, likovno podobo doline pa so uredili z novo strugo hudournika in stopnjevanjem dolinskega dna.

Sodelovanje treh arhitekturnih birojev

"Nobeden od birojev, ki je zmagal, ni 100-odstotno izpolnjeval pričakovanj, ki smo jih imeli za Planico, zato smo izbrali dva; eden, ki je bil dominanten na objektih, in drugi, ki je bil dominanten v ureditvi športne infrastrukture in urejanju krajine," razloži Jelko Gros. Projekt je tako sinteza sodelovanja dveh projektantskih podjetij oziroma treh birojev, katerih rešitev je bila izbrana na javnem državnem natečaju Ministrstva za šolstvo in šport RS ter Zbornice za arhitekturo in prostor.

V sklopu skakalnega dela Nordijskega centra Planica je biro STVAR (Marko Smrekar in Aleš Vodopivec) projektiral servisno-ogrevalne objekte z neposredno pripadajočo zunanjo ureditvijo (Servisni objekt Čaplja, Servisni objekt Kavka - nerealizirano, Ogrevalni objekt ob zaletišču Rožman-Bloudkove velikanke in Ogrevalni objekt ob zaletišču Letalnice bratov Gorišek), v sklopu tekaškega dela pa Osrednji objekt. Zasnovo športne infrastrukture in krajine je projektna rešitev Abiroja, ki je načrtoval arhitekturo skakalnic in športnih objektov (sodniški stolpi, RTV-stolp, trenerske tribune, tribune za obiskovalce) ter Studia AKKA, ki je v sklopu krajinske arhitekture smiselno uredil izteke posameznih skakalnic, uredil nove struge hudournikov, prestavil cesto Rateče – Tamar, uredil okolico Osrednjega objekta za smučarske teke s tekaškimi progami in zadrževalnikom za vodo.

Povečana letalnica

Od vseh skakalnic je imela najmanj radikalnih posegov Letalnica bratov Gorišek, ki se postavlja z 28 svetovnimi rekordi. "In četudi se bo to slišalo paradoksalno, je bila za nas najmanj zanimiv projekt, saj se predvideva, da se bo ta objekt v 15 ali 20 letih z razvojem tehnologije zagotovo še spreminjal oziroma povečeval," priznava arhitekt Matej Blenkuš. Nova letalnica ima spremenjena naklonski kot doskoka ter novo armiranobetonsko zaletišče s stolpom, miza je nad staro mizo dvignjena za pet metrov in pomaknjena nazaj za od 12 do 13 metrov. Letalnici so zvišali K 180 na K 200 (kalkulacijsko točko predvidenega povprečnega skoka) in velikost s HS 215 na HS 225 (ang. hill size).

"Ost Goriškove letalnice, ki je spomeniško zaščitena, smo malo premaknili, za kar nam je dal soglasje Janez Gorišek, ki je projektant profila. Zgornji del doskočišča smo temeljito predelali, saj je bila takšna zahteva FIS-a. Prav tako smo jo v korenskem delu razširili za dva metra," nadaljuje arhitekt, ki dodaja, da je imela prejšnja letalnica nekoliko "nesrečno geometrijo" oblike ograj, ki se je vzdolž pobočja večkrat zalomila. Nova oblika ograj je parabolična, tako po prerezu kot tlorisu. Krivuljo drugih sedmih skakalnic je projektiral arhitekt in inženir Klemen Kobal.

Kaj pa rekordi?
Je mogoče preseči rezultat 248,5 metra Petra Prevca? Tako Matej Blenkuš kot Janez Gorišek temu pritrjujeta. "Vse je odvisno od vremena, priprave skakalnice in dobre volje funkcionarjev na tekmi, da skakalcem pustijo nekoliko višji zalet. Če je 253 metrov danes verjeten skok, je mogoče na njej leteti tudi do 270 metrov s serijo predelav. A v tem trenutku to ni izvedljivo, saj še nima ustrezne homologacije," opozarja arhitekt.

Z izboljšavami do varnosti skakalcev

In še nekaj, skakalci, ki so že preizkusili povečano letalnico, so dejali, da je ta "zelo varna". Kaj to pomeni? "Pri tem so pomembni trije elementi," pojasnjuje Blenkuš. "Pomembna je krivulja pospeševanja, ki se mora mehko preleviti, da te ne pritisne na noge. Skakalnica mora slediti tudi predvideni konturi leta, da te ne dvigne preveč, saj te lahko postane 'strah', ko se dno oddaljuje. Skakalci letijo predvidoma približno pet metrov nad tlemi in imajo občutek varnosti, prej so bili tudi več kot osem metrov nad tlemi. Tretji element pa je iztek, doskok, kjer moraš pristati in upočasnjevati čim bolj mehko, da te ne nalepi v tla. In to je varnost."

Da so projektanti in arhitekti od FIS-a sploh dobili homologacijo za podrto Rožman-Bloudkovo velikanko, so morali znižati kalkulacijsko točko (iz K 130 na K125, HS 140 na HS 139). "Švicarjem je šlo v nos, da imamo mi največjo skakalnico znotraj olimpijske discipline, kjer so omejene maksimalne dimenzije skakalnice, in mi smo to imeli, dokler je bila skakalnica še v funkciji, ampak je bila nevarna, skakalci so tudi tu leteli previsoko," pravi Blenkuš.

Krivično poimenovanje Bloudkove oziroma Rožman-Bloudkove velikanke

Ime Bloudkova velikanka je spomeniško zaščitena, kot tudi sama os skakalnice. Jos Gorec pa v knjigi 'Planica in slovensko smučanje' (2012) opozarja, da se je enemu od načrtovalcev velikanke Ivanu Rožmanu, ki je imel takrat glede gradnje skakalnic več izkušenj kot Bloudek in je gradnjo tudi sofinanciral, zgodila krivica, saj vso avtorstvo pripisujejo le Stanku Bloudku.

Bloudek je bil namreč leta 1932 zadolžen, da v Planici poišče primerno lokacijo za 70-metrsko skakalnico, ki jo je na lastno pest, po svojih načrtih, geometrskih izmerah in za lastni denar res začel graditi, a kmalu odneha. Nato pa naj bi sam prosil inženirja Rožmana, naj prevzame gradnjo njegove skakalnice in jo dokonča.

"Rožman je bil presenečen že na zaključni prireditvi po poletih 1934 v Kazini v Ljubljani, še bolj pa izjavo JZŠZ (Jugoslovanska zimsko-športna zveza), ki ga popolnoma izključuje kot avtorja 90-metrske skakalnice v Planici," piše Gorec, ki poziva k javni in uradni potrditvi, da je prvi avtor in graditelj skakalnice v Planici Rožman.

Betonski lok na Rožman-Bloudkovi velikanki

"Bloudek pa je po letu 1935 korenito posegel v razvoj letalnic in z njimi prek Gorca uveljavil velike naprave in smučarske polete doma in po svetu."Rožman je začel graditi na Bloudkovi lokaciji 80-metrsko skakalnico, "a pri tem ni mogel upoštevati začetih del Bloudkove gradnje zaletišča, odskočnega mosta in vrhnjega dela hrbta skakalnice," je zapisal Gorec (kar pomeni, da je Rožman napravil idejno zasnovo in vse potreben načrte) in dodal, da so svoj lonček pristavili tudi 'salonski' novinarji, ki niso odšli na teren preveriti situacije in posledično objavili "netočno informacijo, da skakalnico gradi Bloudek". Rožmanova 80-metrska skakalnica je že ob mednarodni tekmi leta 1934 prerasa v 90-metrsko skakalnico. Kasneje, leta 1935, je inženir Bloudek po nasvetu Norvežanov Rožmanovo skakalnico z nekaj snežnimi popravki povečal na 100-metrsko skakalnico, ki se jo je oprijelo ime mamutsa skakalnica.

Svojevrsten poklon pri zasnovi nove velikanke, ki je tako kot letalnica zaščitena kot tehnični spomenik, sta odtisnila arhitekta Matej Blenkuš in Miloš Florijančič (Abiro). Na delu skakalnice, ki ga je že Bloudek dvignil v zrak, ko se skakalec odrine z mize in poleti čeznjo, sta podrti leseni del s stebri, nadomestila s 44-metrsko betonsko konstrukcijo v obliki loka, pri čemer sta sledila "inženirski odličnosti Bloudka". Krajinska arhitektka Ana Kučan pripomni, da je ta del "morda najbolj poetičen del cele zasnove, saj Bloudkove velikanke ni bilo, Zavod za varstvo kulturne dediščine pa je ščitil nekaj, česar ni več, spomin. Forma in tehnologija nista ista, princip, kako to narediš, to je dediščina, ki so jo poskušali kolegi obuditi na sodoben način".

Spomenik zanamcem, da smo tu nekoč skakali

Ob velikanki je tudi betonski sodniški stolp izčiščene oblike (odgovorni projektant gradbenih konstrukcij novih skakalnic in stolpov Vojko Kilar), s čimer so se arhitekti geometrijsko, vizualno in semantično povezali z okoliškimi skalnatimi gorami. "Zelo smo se potrudili, da ta del konstrukcije ostane, tudi ko bo les strohnel, jeklo pa zarjavelo. Zanamcem bo ostal kot spomenik v gozdu, da smo tu v 20. in 21. stoletju skakali," pove Matej Blenkuš in nadaljuje, da so ena izmed posebnosti tudi zastekljene tekoče stopnice (da se skakalci ne prehladijo), ki vodijo od Ogrevalnega objekta ob zaletišču velikanke do male skakalnice, "saj ne peljejo gor, temveč dol, da si skakalci ne uničijo skakalnih čevljev".

Umik objektov v naravo

Filozofija obnove Nordijskega centra Planica je bila umik objektov v naravo. "Oblikovalski jezik arhitekture in krajinske ureditve so tako skrajno zadržani in se postavljajo kot kontrast, sicer z zelo jasno likovno govorico, na ravni mogočnosti alpskega okvirja. S pahljačasto razporeditvijo skakalnic in letalnice ter stopnjevanjem dolinskega dna smo poskušali v prostor vnesti red, v katerega je vpeta tudi arhitekturna poetika in poetika druge skupine (op. p. biro STVAR), velik objekt s krožnim stolpom, ki leži na točki tik pred vstopom v Triglavski narodni park," pojasni Ana Kučan.

Celoletna uporabnost ogrevalnih objektov

To velja tudi za vse servisne objekte ob prevoju v dolino (Čaplja, Kavka, RTV-dom) in ogrevalna objekta ob letalnici in velikanki v pobočju, "katerih skupni imenovalnih je učinek lebdeče strehe," poudarjata arhitekta iz biroja STVAR Aleš Vodopivec in Marko Smrekar. Zaradi zahtevnosti gradnje v strmini sta ogrevalna objekta zasnovana kot montažni leseni konstrukciji, enotnega volumna z galerijo ter odprtimi pogledi vzdolž skakalnic v dolino, "na sprednjem in zadnjem delu objekta je steklo, zato lahko narava steče skozi objekt".

Naravna danost Planice omogoča, da sta ogrevalna objekta, v nasprotju z Innsbruckom in Vikersundom, ločena od samih zaletišč, kar omogoča neoviran razvoj oziroma povečavo skakalnih naprav. "Primarno sta ogrevalna objekta namenjena pripravi skakalcev v času tekmovanj. Ta skupna 'dnevna soba' je položena v objem gozda, saj se z enostavno reorganizacijo lahko uporablja tudi v druge namene," pove Marko Smrekar in nadaljuje, da se objekt po potrebi lahko vključi v del dodatne turistične ponudbe centra (spust po jeklenici, sankaška proga, krožna proga). Sogovornik še poudari, da je posebnost "previsni vezni člen, povezovalni mostovž z zaletiščem letalnice Bratov Gorišek, s katerega lahko obiskovalec začuti dimenzijo ene največjih skakalnih naprav na svetu".

Izkoristek terena za servisne objekte

"Ker je bil program v projektni nalogi investitorja izredno obsežen, smo ga želeli navidezno skriti," razlag Aleš Vodopivec. Ob izkoristku terena, ki iz smeri doline Tamar pada terasasto, so Čapljo (srce tehničnega postroja skakalnega dela Nordijskega centra Planica) postavili na dvovišinsko bazo, Kavko na enovišinsko, RTV-stolp pa je v nivoju objekta.

Servisna objekta sta zato volumensko členjena, zasnovana tropartitno iz težje polvkopane baze, ki se preko tribun spušča k doskočiščem skakalnic, nanjo položenega lažjega telesa paviljona. Prekriva ju enokapna streha v naklonu pobočja, ki se oblikovno ponovi pri ogrevalnih objektih. Funkcionalna zasnova objektov je večnamenska, saj se z vnaprej načrtovanimi dispozicijami inštalacij in opreme enostavno prilagodijo organizaciji različnih prireditev.

Poševno dvigalo Hugo

Pri postavitvi servisnega objekta Čaplja so bili arhitekti omejeni z mejo parcele, doskočiščem velikanke, žičnico in tudi poševnim dvigalom Hugo, ki je varovano kot tehniška dediščina (svoje neuradno poimenovanje je dobil po istoimenski otroški televizijski igrici). "Hugo je poševno dvigalo, ki je vozilo tekmovalce in trenerje na nekdanjo Bloudkovo velikanko. Posebnost dvigala Hugo, po katerem izmenično vozita vozička, je tritirna proga z vmesnim štiritirnim izogibališčem. Čeprav je skoraj vse narejeno na novo, je tehnološki posnetek starega," pove Aleš Vodopivec.

Invazivni poseg v naravo in pogozditev

Krajinska arhitektka Ana Kučan pravi, da je Planica ikona z jasno izraženo identiteto, "in mi smo to poskusili le podpreti, ne pa konkurirati že ustvarjeni mentalni podobi". Odločitev je pomenila, da so zlasti v osrednjem delu malih skakalnic korenito posegli v teren, "ampak le do točke, ko smo lahko teren sanirali nazaj, da bo videti, kot da so te skakalnice od nekdaj tam."

Večinoma s smrekami so na novo zasadili rob gozda in parkirišča poimenovanega Harfa po pobočju pa vrste, ki se bodo "najhitreje prijele, stabilizirale zemljino in preprečile erozijo, potem pa bo gozd sam prerasel teren in bodo najbolj neodporne vrste umrle," še razloži krajinska arhitektka, ki ima kot "malo tehnično zmago" gradnjo zadrževalnika za vodo. V devet metrov globok betonski bazen, ki se zaradi varnosti gozdnih živali, ki bodo morda iz njega pile vodo, poglablja postopno, se steka vsa voda iz objektov v NCP. S to vodo poleti namakajo vse skakalnice, na katerih se trenira, pozimi pa delajo umetni sneg, ki ga pozneje, po koncu zimske sezone, preselijo v notranjo tekaško dvorano Osrednjega objekta Nordijskega centra Planica.

'Takšnega Nordijskega centra ne poznamo'

In ravno ta je v več pogledih svojevrsten. Osrednji objekt ali t. i. interpretacijski center koncentrične oblike je umeščen v težišču med skakalnim in tekaškim delom kompleksa ob poti v dolino Tamar. Njegova zunanja oblika je sodobna interpretacija ganka (zato ima leseno zunanjost, po kateri se lahko tudi hodi), ki omogoča pogled za 360 stopinj. "Objekt nima specifične smeri, saj je osrednja točka vseh tekmovalcev. Oblika kroga ustreza temu, da s pogledi postane glavni prostor za tekaški del, na drugi strani pa se odpira proti skakalnemu delu," pojasni Aleš Vodopivec in doda, da je "Planica posebna, enkratna, neponovljiva, unikatna. Takšnega Nordijskega centra, ki bi na enem mestu združeval skakalni in tekaški del, popolnoma vpet v naravno okolje, ne poznamo".

Če pravijo, da je bistvo očem nevidno, to še kako drži v primeru tega objekta. Od skupno 8.500 neto kvadratnih metrov površine jih obiskovalec ob prihodu v Planico vidi le 15 odstotkov. Preostalih 85 odstotkov je skritih globoko pod zemljo.

Logiko objekta si najlažje predstavljamo kot obliko kroga in pravokotnika. Krog je vidni nadzemni del, pravokotnik pa atletsko-nogometni stadion, ki je hkrati streha podzemne športne dvorane. To sestavljajo tri zamaknjene in med seboj povezane etaže, ki omogočajo krožno smučarskotekaško progo, dolgo 880 metrov, pri čemer so stropna svetila oblikovana tako, da s svojo postavitvijo rišejo obliko same proge, pozimi pa je v njej parkirna hiša s 178 parkirnimi mesti.

V času tekem se v dvorani lahko postavijo servisne kabine do 40 tekmovalnih ekip in dostop v center smučarskotekaškega stadiona po podzemnem rovu (1. klet); dvorano za tiskovne konference do 220 oseb, garderobo in sanitarije za do 420 oseb (2. klet) ter novinarsko središče do 300 oseb (3. klet).

Celoten objekt ima skupno sedem nadstropij (v najnižji četrti kleti je strojnica za vetrovnik), od katerih so trije nad površino zemlje: interpretacijski center, ki se v času prireditev lahko reorganizira za namene pogostitev; interaktivni muzej Planice in nordijske discipline v prvem nadstropju, na panoramski strehi pa je paviljonom, uporaben tudi kot novinarski studio ali VIP-prostor.

Vetrovnik

Ob vstopu v objekt se obiskovalec v vhodni avli sooči s horizontalnim in vertikalnim vetrovnikom, ki tvorita zaprto zanko prek šestih etaž objekta. "Vetrovnika sta namenjena tako za športnike kot za turiste. Ob hitrosti zraka do 250 kilometrov na uro, padalci lahko tu trenirajo figure, skakalci pa optimalno držo med vetrom," pravi Marko Smrekar. Aleš Vodopivec dodaja, da je skupna moč ventilatorskega sklopa 2,0 MW (dva ventilatorja premera okoli tri metre). "To je ogromna prikljulna moč, kateri služi samostojna trafo-postaja."

Oceno, kako se bo kompleks Nordijskega centra Planica obnesel v praksi, bo mogoče podati šele čez dve leti, pravi Jelko Gros. "Po dveh mesecih delovanja težko rečem, katere cilje je ta objekt že dosegel in katere še bo. Je pa znotraj naših pričakovanj, če ne celo nad njimi".

Avtorji fotografij: Miran Kambič, Simon Petrovčič (21-24); avtorji renderjev: Matej Mejak (1-2, 37), Simon Petrovčič in Vojko Kilar (5); avtorji načrtov: STVAR, d. o. o, Abiro in AKKA; animacija: ar3de