Tako so prepričani arhitekti, ki so zasnovali ta hip še ne v celoti dokončano prenovo Slovenske ceste, katere poglavitni cilj je preobrazba prometnice v središču mesta v prostor, ki je primarno namenjen pešcem, kolesarjem in javnemu prometu. Slovenska cesta je namreč manifestacija prometne politike MOL-a, ki strateško usmerja prometne ureditve v mestu tako, da spodbuja potovanje peš, s kolesi in javnim prevozom. Obenem pa prenova daje Slovenski cesti novo, sodobno identiteto, kajti Slovenska cesta ni samo prometnica – je tudi prostor izjemnih športnih in družabnih dogodkov ter ima pomembno družbeno vlogo v mestu.

Na MMC-jeva vprašanja je odgovarjala avtorska skupina, ki so jo sestavljali predstavniki birojev dekleva gregorič arhitekti, Katušić Kocbek arhitekti, Sadar +Vuga in Scapelab.

"Slovenska cesta je bila vedno prostor urbanističnega razvoja. Tu smo postavili prvi nebotičnik v mestu in prve sodobne stavbe," piše na spletni strani Mestne občine Ljubljana. Ste pri prenovi navdih iskali tudi v zgodovini mesta?
Da, a le v nekaterih elementih. Slovenska cesta je bila nekoč bistveno ožja; šele z rušitvijo objektov in gradnjo Name, Konzorcija in Slavije je dobila svojo današnjo velikost. Zaradi tega ni bilo smiselno iskati reference v zgodovinskem stanju iz na primer 19. stoletja, ko je imel ta prostor bistveno drugačen značaj. Pomembno je vprašanje postajanja – kaj ta prostor v mestu lahko postane in pomeni v prihodnosti.

Smo pa vložili veliko truda, da je barvna paleta tlaka usklajena z okoliškimi pročelji in da omogočimo, da se določeni objekti vzpostavijo nazaj v prvotno stanje. Za projekt izvedbe je bilo pridobljeno tudi soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Pritličja Name in Slona so bila namreč včasih zaprta in so bila žrtvovana za potrebe pločnikov po preobrazbi ceste v štiripasovnico – zdaj se bodo lahko vzpostavila nazaj v prvotno stanje.

Na prvi pogled najopaznejši novosti bosta tlakovani pločnik in drevored ...
Slovenska cesta je ključna avenija v mestu. Ko gledamo podobne prostore v večjih evropskih mestih, so avenije vedno označene z dvema ključnima elementoma – z nekim vertikalnim in nekim horizontalnim elementom. V tem primeru sta to drevored malega jesena, ki bo skozi letne čase dajal Slovenski cesti drugačno podobo, in droben vzorčast tlak, ki daje vtis preproge in iz prometnice naredi dnevno sobo mesta.

Kateri del projekta je bil za arhitekte najzahtevnejši, pri katerem vidiku je bilo največ kreativnih nesoglasij v avtorski ekipi?
Čeprav je projekt sestavljen iz malega števila elementov, je bilo prav to najtežje – reducirati neskončno paleto možnosti na majhno število močnih, prepoznavnih elementov, obenem pa zadostiti tehničnim zahtevam prometa, oglaševanja, avtobusnega prometa, postajališč, dendrologije ... Kreativnih nesoglasij je bilo pri vsakem elementu nekaj, a se je skozi skupen dialog s široko skupino strokovnjakov vedno izoblikovalo neko soglasno stališče.

V pripravo projekta je bilo, kot ste omenili, vključenih veliko strokovnjakov z različnih področij prometa, oblikovanja in urejanja javnih površin, osvetlitve, okoljevarstva, zdravja, sociologije, psihologije ... Je bilo potrebnega veliko usklajevanja, da ste našli skupno rešitev?
Vsekakor. Kot je že omenjeno, najtežje je na tako zahtevnem prostoru, s tako veliko udeleženci ustvariti na videz preprosto rešitev. Usklajevanje je od izdelave variantnih rešitev trajalo več kot dve leti in pol in v tem času smo natančno preučili vsak element projekta, od izbora drevesne vrste in načina sajenja do urbane opreme, oglaševanja ter postajališč in osvetlitve.

Hkrati je v načrtu prenova Cankarjeve ceste z obuditvijo zamisli o promenadi, ki vodi do parka Tivoli ...
Načrti za Cankarjevo cesto so še v delu, zato lahko govorimo zgolj o zamislih, ki jih še usklajujemo z občino in strokovnjaki posameznih strok. Pri Cankarjevi je treba vedeti, da je sestavni del sestavljene promenade, ki poteka od Robbovega vodnjaka do Tivolskega gradu. S tega vidika je ključen element glavne sprehajalne poti mesta in jo je treba obravnavati kot del celote, ki se razteza od Magistrata do Rožnika.

Cankarjeva cesta je bila nekoč peščena – kot govori izraz "bela Ljubljana", je bila Ljubljana bela ne zaradi hiš, ampak zaradi peščenega tlaka po ulicah. Prav tako je ob prihodu na križanje Slovenske in Cankarjeve vidna belina Jakopičevega sprehajališča, ki se zareže v Rožnik.

Tako z vidika oblikovanja vidimo Cankarjevo cesto kot navezavo na Jakopičevo sprehajališče in kot element, ki je primarno namenjen sprehajanju med mestom in Rožnikom. Treba bo ohraniti določen del prometa in parkiranja, a cilj je, da se čim več površine, tako funkcionalno kot vizualno, nameni pešcem.