Mandat direktorja je nastopil pred osmimi leti. Z uvedbo enotnih javnih naročil so cene drastično padle, kar naenkrat so dolgovi poplačani, bolnišnica posluje pozitivno, prejema pa isti material, kot ga je v preteklosti. Pri vsem ga zanima le, kdo piše tehnični opis javnega natečaja. Sumničav je do kopičenja številk in tehničnih karakteristik. Slikovito ponazori, da če je v razpisu navedeno, da "mora avtomobil na prednji maski imeti zvezdo ali štiri kroge, je verjetno jasno, katero vozilo želite in kdo to pravzaprav vodi".

Prepovedal je izobraževanja, ki jih organizirajo in plačujejo dobavitelji. O napotilih zdravnikov na potovanja in izobraževanja tako odloča njegov konzilij. "Nesmiselno je iz Lovrana hoditi po znanje v Brazilijo. Lahko se gre v Hamburg, Dunaj ali Stockholm. Tam se lahko naučimo vsega," odgovarja nasprotnikom prepovedi "sponzoriranih" izobraževalnih potovanj. "Zdravnike pošiljamo tja, kjer menimo, da bo bolnišnici koristilo. Ne tja, kamor jih pošlje določen dobavitelj."

"Na koncu ostaneš sam," opiše ceno svojega zavzemanja za integriteto poslovanja. "Nihče se te odkrito ne izogiba. Spoznate, da so v bolnišnici "krti" in sodelavci farmacevtskih podjetij. Na koncu sem sam pisal tehnične pogoje za nabavne razpise. Poiskal sem še nekaj ljudi, ki sem jim popolnoma zaupal - ne lojalnih, temveč takih, ki so zadevi predani s srcem." "Ko to narediš v bolnišnici, začneš prejemati grožnje v obliki SMS-sporočil z neprijetno vsebino. Če poklekneš, si znova na začetku." "V mojo pisarno zadnjih šest let razen tajnice ni vstopil nihče." "Zakaj bi moral vedeti, kako je videti dobavitelj. Vse je lahko zapisano. Kar ni zapisano, ni treba niti izgovoriti."

Z Brankom Šestanom se je pogovarjala Iva Lačan. Delček pogovora je bil objavljen v zadnji četrtkovi Tarči, tukaj pa objavljamo prepis celotnega intervjuja.

Gospod Šestan, na Hrvaškem je bil uveden sistem enotnih javnih naročil v zdravstvu. Kakšni so rezultati?
Presenetljivo dobri. To je ministrstvo uvedlo pred letom dni. Pričakovali smo rezultate, nismo pa pričakovali tako dobrih, kot so se izkazali. Res je, da je vsak začetek težak in gre za proces, ki zahteva svoj čas. A rezultati so tu. Konkretno - če verjamete ali ne, na našem ortopedskem in travmatološkem oddelku so prihranki - pri potrošnem materialu, predvsem pri protezah, ki sodijo med najdražje medicinske pripomočke - od 300- do 400-odstotni. Ne le, da so se na natečajih pojavili novi dobavitelji, temveč so tudi obstoječi, ki so imeli zelo visoke cene, te spustili za približno od 200 do 300 odstotkov. Za isti potrošni material, s katerim se je delovalo do zdaj. V naši mali bolnišnici, lahko rečemo kar v mikrookolju, smo tovrsten način naročanja uvedli že pred osmimi leti. Začeli smo skoraj sramežljivo, diskretno. Kot majhna ustanova smo rekli, začnimo, poskusimo. Rezultati so zares neverjetni, nepredstavljivo je, koliko se lahko prihrani. Kot sem omenil, od 300 do 400 odstotkov. In cene še vedno padajo. Vsak dan, z vsakim javnim naročilom. V osmih letih so od natečaja do natečaja padale in padale ter po osmih letih dosegle zdajšnjo raven. In veljajo na področju celotne Hrvaške ter za ves material: travmatološki, ortopedski, kirurški, tudi za prehrano, ves pisarniški material, tiskalniške kartuše, papir ... vse. Vse javne bolnišnice naročajo po enotnih naročilih. Razlik v cenah za isti material ni več. Še pred 7-8 leti je cena proteze istega proizvajalca, istega dobavitelja, ki jo je zastopal isti človek, od bolnišnice do bolnišnice, od mesta do mesta, nihala za od 3- do 4-krat. Za isti proizvod. Celo v istih ustanovah so predtem vsakemu zdravniku dobavljali različne proteze. Sistem se je tako zares izkazal za koristnega in učinkovitega. Pogosto se sliši, da naj v zdravstvu ne bi bilo denarja, a je. Lahko je le napačno usmerjen.

Kako je potekalo vzpostavljanje sistema centraliziranega naročanja, kakšna je bila vaša vloga pri tem, kakšen je bil nadzor?
To je bilo narejeno tako, da je vsaka bolnišnica, z redkimi izjemami, za posamezna področja prejela direktivo za izvajanje enotnih javnih naročil za celotno Hrvaško. Konkretno: minister je lovranski kliniki naložil nalogo, da izvede enotno javno naročilo za ortopedski in travmatološki potrošni material za celotno državo. Mi smo napisali javno naročilo za celotno državo. Seveda smo stopili v stik z drugimi bolnišnicami in ugotavljali njihove potrebe, prejeli njihove stroškovnike ter videli, koliko česa porabijo. To naredimo vsaki dve leti. Podatki o ljudeh, ki pišejo razpise in izvajajo javna naročila, so javni. Nadzor izvajajo vse, za javna naročila pristojne institucije: ministrstvo za finance, urad za preprečevanje korupcije, urad za nadzor javne porabe, ministrstvo za zdravje in policija. In ne samo to. Pred poldrugim letom je bila uvedena tudi naslednja rešitev: ko je besedilo javnega natečaja napisano, se ves material za mesec dni objavi na spletni strani ministrstva za zdravje in začne se javna razprava, v kateri lahko vsakdo, posameznik ali institucija, poda pripombe ali vprašanja. Avtorji natečaja moramo nanje natančno odgovoriti. Pisno in ustno na rednih soočenjih s komisijo, ki jo sestavljajo strokovnjaki institucij, ki sem jih naštel. Treba je ovreči vsak, tudi najmanjši sum, da postopek ni bil izveden korektno, saj gre za ogromna sredstva. Ko se vse uskladi, ko dobimo zeleno luč za objavo razpisa, ga objavimo in postopki stečejo. Po približno dveh mesecih pride do izbora, osnovno merilo je seveda najnižja cena, saj razpolagamo z javnim denarjem naših davkoplačevalcev. Vedno smo sicer nekoliko zaskrbljeni, ali bo z nizko ceno prišla tudi ustrezna kakovost. Zato imamo med osnovnimi natečajnimi pogoji tudi to, da se dani material uporablja tudi v EU-ju, da nosi t. i. certifikat CE, in je seveda certificiran pri hrvaški agenciji za zdravila in medicinske proizvode. Proizvod, ki nima teh certifikatov, torej ne more biti prisoten na našem trgu. To je torej ta kakovostni prag, pod katerega ne gremo. Seveda je vsaka bolnišnica delala po svoje. Prišel pa je čas, da se to poenoti. Vendarle imamo istega lastnika: državo. Na Hrvaškem je 64 bolnišnic in neobičajno bi bilo, če bi vsaka delala po svoje. Seveda obstajajo tudi ozko specializirane ustanove, ki potrebujejo posebne materiale, a morajo svoje ločene potrebe vseeno obrazložiti. Pri tem je seveda normalno, da imate svobodno, odprti trg, na katerem lahko vsi konkurirajo. Ključni pogoj pa je, da morajo obstajati vsaj trije ponudniki. Če jih je manj, je to že lahko predmet razprave, v kateri moramo dobiti odgovor, zakaj na trgu ni več konkurenčnih ponudb. Če izberete med manj kot tremi, je odločitev treba podrobno obrazložiti pred nadzorno komisijo.

Kaj je bila, po vašem mnenju, najšibkejša točka prejšnjega sistema, v kateri točki so se najpogosteje pojavljala koruptivna ravnanja?
Korupcijo je lahko posekati, težko pa ji je izpuliti korenine. Po mojih izkušnjah je korupcija tako kapilarno razširjena med nami, da se je pravzaprav niti ne zavedamo več. To je enostavno naš način razmišljanja. Pogosto se šalimo in pravimo: če ne gre drugače, poskusimo pošteno. Šala, ki pa ni daleč od resnice. Med vsemi zakonskimi akti, administrativnimi postopki itn. me v postopkih javnega naročanja medicinske opreme najbolj zanima le ena oseba. Tista, ki je zapisala tehnične standarde za opremo, ki bo predmet naročila. Nič drugega. Preostalo so zakoni, pravilniki, členi, podčleni, podzakonski akti. Mene pa zanima le, kdo piše tehnični opis. Če je v tehničnih standardih veliko črk in številk, se mi takoj prižge opozorilna luč. Če potegnem vzporednico z vozili: če je v javnem naročilu zapisano, da mora avtomobil na prednji maski imeti zvezdo ali štiri kroge, je popolnoma jasno, katero vozilo želite in kdo to pravzaprav vodi. Sam na začetku niti nisem vedel, kako to gre. Nato sem naletel na primer, kjer je bilo v razpisni dokumentaciji zapisano, da mora biti naročeni proizvod v modri embalaži. Nenavadno se mi je zdelo. Ko pa sem zadevo preveril, je nastala težava. A da ne bom dolgovezil. Vse se nanaša na to, da v javni upravi praviloma rečejo, da tehničnih opisov ne znajo pisati, zato jih v izdelavo ponudijo poslovnim prijateljem ali sodelavcem. Po kakšnih merilih, sem vprašal? In dobil odgovor, da po merilu poznanstev. Po svoje imajo seveda prav. Zakaj bi moral npr. ekonomist znati napisati tehnične standarde za umetni kolk. Tega ne more znati, kajne. Zato se je tovrstno delo prenašalo kar na dobavitelje. S tem se je klobčič začel razpletati. Dobavitelji so s tem oblikovali tudi cene, pa četudi so bile trikrat višje od realnih. Tako to gre. Pri vseh proizvodih. In na koncu, ko to vidite, pa vas prepričujejo, da se tako pač dela, pridete v položaj, ko je treba svoje diske v glavi ponastaviti in se odločiti, po kateri poti boste šli. Ali boste dovolili, da vas Sava nosi s tokom, ali pa se boste nečesa oprijeli in se odločili, da po tej poti ne greste. In na koncu ostanete sami. Nihče se te odkrito ne izogiba. Spoznate, da so v bolnišnici "krti" in sodelavci farmacevtskih podjetij. Na koncu sem sam pisal tehnične pogoje za nabavne razpise. Glede na to, da sem ortoped, sem pisal ortopedske razpise. Poiskal sem še nekaj ljudi, ki sem jim popolnoma zaupal - ne lojalnih, temveč takih, ki so zadevi predani s srcem. In šele takrat spoznate, koliko denarja se obrača. Lahko se pogovarjamo celo o dobavi hrane. Seveda tu ne gre za razlike, ki bi se merile v stotinah odstotkov, gre pa za razlike, ki znašajo od 30 do 40 odstotkov. Za isto hrano, istega proizvajalca. In vse te bolnišnice, ki so prej poslovale z izgubo, kar naenkrat poslujejo pozitivno. V zelo kratkem obdobju šestih mesecev so vsi dolgovi poplačani. Kljub krizi ostajamo v Lovranu pozitivni, nikomur nismo nič dolžni, vse račune plačamo v roku 60 dni, ob tem pa smo obnovili celotno bolnišnico s svojimi sredstvi. Poslopje je sicer staro 110 let, a me ob obiskih iz Evrope ni sram razkazati naših sob in zunanjosti. Vse je narejeno po evropskih standardih. Torej, vesel sem, da se je način dela prenesel na državno raven. Takšni rezultati bi bili lahko tudi epizodne narave, a me veseli, da so na ministrstvu prepoznali, da gre za kontinuiteto in se prišli pozanimat, kako nam uspeva, da poslujemo pozitivno, operiramo pa trikrat več kolkov, kot smo jih prej. Seveda, cene so padle, zato smo sposobni več narediti. Čakalne vrste nimamo več. Prej so znašale od tri do štiri leta. Na seznamu čakajočih je bilo od 2.500 do 2.800 ljudi. Trenutno znaša čakalna vrsta za umetni kolk dva meseca. To se je zgodilo v treh, štirih letih. Ministrstvo je to zaznalo in uvedlo sistem enotnih naročil. Drugače niti ne moremo z našimi pacienti. Umetni kolk zdaj dobite prej kot umetne zobe.

Zanimivo je, da ste svojim zdravnikom prepovedali potovanja na račun podjetij in dobaviteljev - zdaj vaš konzilij odloča, kdo potuje in kam. Kako bi odgovorili tistim, ki so proti tej prepovedi - to argumentirajo s tem, da zdravniki ne morejo dobiti zadostnega strokovnega usposabljanja, saj vemo, da v javnem zdravstvu ni dovolj denarja za to.
Tudi če ne izvedete reforme javnih naročil - to je osnovni element in edini, da se privarčuje, z ničimer drugim ne moremo privarčevati toliko - dandanes prav tako vi sami plačate iz sredstev vaše bolnišnice vsa ta potovanja, kongrese, svetovanja, saj so vsi ti stroški del cene, ki jo bolnišnica plača za potrošni material. Torej vsa ta potovanja v eksotične države - pogosti so na primer kongresi v Buenos Airesu, San Franciscu, Hongkongu, Tokiu in tako naprej, pa tudi razna sponzorstva podjetij ... vse to plača država oziroma sama bolnišnica. Zakaj? Ker je vse to vključeno v ceno, ki je od tri- do štirikrat višja od realne cene. Če pa vam uspe z javnimi naročili ceno istega proizvoda zmanjšati za trikrat, potem imate dovolj denarja, da iz bolnišničnih sredstev plačate svojim zdravstvenim delavcem izobraževanje, delavnico, potovanje ali kongres - ne tisti, na katerega vas usmeri neko podjetje, pač pa ga pošljete tja, kamor vi kot bolnišnica želite, da gre, saj bo to za vas koristno. Pogosto se šalim in rečem svojim sodelavcem: "Delajte tako, kot delajo na Dunaju, in vsi bomo srečni." Z drugimi besedami - po znanje ni treba oditi vse do Buenos Airesa ali Tokia, delajte tako, kot se dela v Evropi. Torej bolnišnica plača vse stroške - ta denar je seveda pritekel od prihranka pri javnih naročilih zaradi razlike v ceni - za potovanja od Stockholma, Madrida, Londona, Pariza. To bolnišnica plača, ne plača pa čezoceanskih potovanj. Tako smo odločili v našem internem pravilniku, saj preprosto ni smiselno, da se gre, konkretno, iz Lovrana po znanje v Brazilijo. Ni treba oditi v Brazilijo, lahko se gre v Hamburg. Tam se boste naučili vsega, kar je treba, in potem boste lahko to znanje uporabili tudi pri nas. Odločitev se je izkazala za zelo učinkovito, ne mine pa dan, da nekdo iz naše bolnišnice ne bi bil nekje zunaj na izobraževanju - ampak tam, kamor smo ga mi poslali, ker smo menili, da je to koristno za bolnišnico, ne pa tam, kamor bi ga spremljali dobavitelji farmacevtskega podjetja. Pozabljamo, da oni niso neki altruisti, ki bi vam želeli dobro, pač pa se vse to plača iz proračuna bolnišnice, saj so - kot pogosto ponavljam tudi svojim sodelavcem - že vključeni v ceno potrošnega materiala, ki ga bolnišnica kupuje in ga plačajo davkoplačevalci, pacienti.

Ali ste, ko ste začeli ta vaš obračun s korupcijo, doživljali pritiske? Kako ste se z njimi spopadali in se jih branili?
Sprva se sploh ne zavedaš, da si pod pritiskom. Začne se znotraj same bolnišnice, potem pa se razširi tudi v zunanje groženje. Potrebujete pa kar nekaj časa, da se začnete zavedati, da imate obstrukcijo znotraj vaše bolnišnice. Predvsem v ortopediji je pogosto, da imajo farmacevtska podjetja znotraj bolnišnice t. i. "inštruktorje". Potreboval sem kar nekaj časa, da sem ugotovil, čemu pravzaprav ti inštruktorji služijo. Oni naj bi učili druge sodelavce, kako se ravna z določenimi medicinskimi pripomočki nekega podjetja po drugih bolnišnicah. Potem pa ugotovite, da je njihova osnovna naloga pravzaprav to, da so lobisti, da glede nekega medicinskega pripomočka ustvarijo kritično maso somišljenikov znotraj same bolnišnice, ki potem pritisnejo na upravo oziroma na direktorja zdravstvene ustanove. Če bi bil jaz kot direktor na primer pravnik ali ekonomist, ne pa v zdravstveni stroki, ne vem, kako bi se uprl strokovnemu mnenju določenega števila kolegov o neki stvari - podjetja običajno za te inštruktorje izberejo velike strokovnjake, profesorje, vodje oddelkov. Imeli so celo pogodbe o zaposlitvi s temi podjetji, saj imamo na Hrvaškem zakon, da lahko delate 30 odstotkov časa tudi zunaj državne ustanove - jaz sem jih zdaj prepovedal. Nikoli ne smete pozabiti, da govorimo o javnem denarju, o denarju bolnikov, to ni zasebni denar. S tem denarjem moram razpolagati zelo racionalno, saj je to denar, ki ni moj. V takih trenutkih potem pridete v neke konfliktne situacije. Neko podjetje je hotelo, da bi bil njihov inštruktor, lobist, vodja operacijskih dvoran. To ne gre, to je konflikt interesov. Že če potujete na račun podjetja, ste v konfliktu interesov. Bil sem priča, ko je skupina kolegov dvomila o neki protezi. Podjetje je nato plačalo izobraževalno potovanje v Brazilijo in ko so se vrnili, so vsi dejali, da je ta proteza pravzaprav povsem dobra, celo odlična. Kar naenkrat ostanete sami v tem, ko ugotavljate, kako to rešiti, kako se spopasti s tem - ali boste popustili pritiskom in delali tako kot vsi drugi ali se boste uprli. Moram priznati, da kar nekaj časa nisem spal, ko sem se moral sam pri sebi odločiti, kako bom. Ko sem prevzel mandat, sem si govoril, da je tudi moje delovno mesto odvisno od uspešnosti bolnišnice in predstavljal sem si, da bodo tudi nadrejeni prepoznali moj trud. Najprej je treba "resetirati" sistem znotraj bolnišnice, ampak ne govorim o nekem tektonskem premiku, morda o treh ali štirih ljudeh, ki vam morajo biti zares vdani in predani, na področju financ in med strokovnim kadrom. Ko se znotraj bolnišnice to uredi, pa pridejo v naslednji fazi na vrsto zunanje grožnje - na primer anonimna SMS-sporočila s precej neprijetno vsebino, ampak če tukaj pokleknete, ste spet na začetku. Zadevo prijavite policiji, ampak oni pošiljateljev ne morejo odkriti, saj gre za predplačniške prenosne telefone, kupljene le za to. Ampak če se vam uspe takrat upreti, potem to mine, grožnje prenehajo. Vsak začetek je pač težak.

Kakšna pa je cena, ki ste jo morali plačati za to?
Od prijateljev ti pravzaprav ostane le družina in tisti najtesnejši, s katerimi niste poslovno nič povezani. Ugotoviš, da poslovni prijatelj ne obstaja, vsak gleda le na svoj dobiček. Ostanete sami v vsem tem. Moja komunikacija se je zreducirala le na elektronska sporočila. Vsa ta podjetja si želijo sestanke in pogovore, jaz pa pravim, da sem dobaviteljem vedno dostopen, toda prek elektronske pošte. To pomeni: "Tistega, kar ne morete zapisati, niti ne izgovorite!" Do tega smo prišli in tako je že zadnjih nekaj let. V mojo pisarno razen občasno tajnice že šest let ni prišel nihče. Zakaj bi moral jaz vedeti, kako so videti dobavitelji in jih spoznati? Saj ni on moj prijatelj, on gleda le na svoj dobiček, zato si nimava česa povedati. Če kaj ni jasno, naj mi napiše e-sporočilo. Na začetku so se sicer izmotavali, da vseh teh stvari ne morejo spraviti v elektronsko pošto, da se moramo to pogovoriti v živo. Ni se nam treba. Tistega, česar ne morete zapisati, niti ne izgovorite. Tisto, kar ni zapisano, ne obstaja. Take komunikacije se držim še dandanes in ugotovil sem, da manj kot govorim in komuniciram, boljše je poslovanje.

Kako bi odgovorili tistim, ki pravijo, da - recimo v vašem primeru - cenejše proteze niso tako kakovostne kot tiste dražje?
Vedno boste našli nekoga, ki bo tako rekel, če bo hotel svoj izdelek poriniti v ospredje. Vedno se ve za sestavo proteze in s koliko denarja, ki je javni, ne vaš, razpolagate. Toliko denarja, kot imate, o taki kakovosti lahko tudi razmišljate. In če je neki izdelek sprejet v Evropi, če ga uporabljajo v Nemčiji, pa kdo smo mi na Hrvaškem, da rečemo, da ni dovolj dober?! Seveda se strinjam, da obstajajo velike multinacionalne korporacije, ki delujejo po vsem svetu - seveda potem zaračunajo ogromne cene, da o marži niti ne govorim, ampak ne gre toliko za kakovost, saj so v to visoko ceno vračunani predvsem drugi stroški. Sestava proteze je jasna, saj je zapisana v tehničnem opisu izdelka, vse te proteze imajo isto sestavo, material in tako naprej. Če je ta registrirana v EU-ju in uporabljena v veliki evropski državi, ponavljam, kdo smo mi na Hrvaškem, da teh protez ne bi mogli vgrajevati. Zanimivo pa je, da dobite, ko se nekoliko odprete na trg in objektivno napišete tehnični opis, konkurenco ne samo od teh, ki so do zdaj veljali za znane in uveljavljene, ampak tudi od manjših podjetij, ki pridejo z dampinškimi cenami, da bi se prebili na trg - ampak to je njihova težava, pri tem pa največ pridobijo pacienti. Nizke cene, veliko protez. Veliko protez, veliko operacij. Veliko protez, manjše čakalne dobe. Manjše čakalne dobe - namesto dve leti le dva meseca, zadovoljni pacienti. Ne samo, da jih ne boli več, ampak so tudi sposobni za delo - niso namreč na bolniškem dopustu dve ali tri leta, ko čakajo na operacijo, pač pa le še dva, tri mesece. Gre za učinek snežene kepe, ki se veča in veča, poveže se eno z drugim in nazadnje dobite rešitev.