"To se kaže pri ignoriranju (ne)vključevanja pri pripravi pomembnih pravil, zakonov, ki vplivajo na zdravstveni sistem in posredno na nas. Plače - pogosto na robu minimalnih - pa so kazalnik vrednotenja dela medicinskih sester v naši družbi," je dodala.

Pred celodnevno stavko zdravnikov smo na MMC-ju namreč pod drobnogled vzeli tudi položaj medicinskih sester, na katere te dni letijo tudi obtožbe v primeru Radan. Pogosto se soočajo s tem, da jih zdravniki podcenjujejo, saj v odnosu do medicinske sestre velikokrat še vedno vlada miselnost "delaj in izvršuj, ne pa tudi razmišljaj". Že dalj časa opozarjajo tudi, da so preobremenjene in da jih je premalo.

Ali stavko kot rešitev vidijo tudi same? "Pomanjkanje zaposlenih v zdravstveni negi traja že predolgo in tudi stavka tega ne bo rešila. Treba je spremeniti zakonodajo - posebej Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), ki govori o zmanjševanju zaposlovanja. Zahtevamo sprejetje kadrovskih normativov, standarde dela, točno razmejitev del in nalog - čim prej in določiti koliko kadra se lahko v posameznem letu zaposli, da skozi neko obdobje dosežemo primerno število zaposlenih v zdravstveni negi, ki bo oskrbela in negovala na varen, strokoven in človeka dostojen način," odgovarja Kotarjeva, zaposlena v ljubljanskem univerzitetnem kliničnem centru (UKC), kjer opravlja tudi delo hišne in sindikalne zaupnice Sindikata delavcev v zdravstveni negi.

V službo, tudi če bi po zakonu morali ostati doma
"V bolnišnici delajo medicinske sestre v triizmenskem turnusu in v dežurstvu - dopoldne, popoldne in ponoči, ob nedeljah in praznikih, vse dni v letu. In tak način je neprimerljiv z drugimi deli javnega sektorja, kjer ostane pisarna lahko prazna, če kdo zboli in ga ni v službo, pa pač drugič opravijo zaostanke v delu," pa delo medicinske sestre opisuje Bojana Zemljič, pomočnica direktorja za zdravstveno in babiško nego in oskrbo v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec.

"Pri nas bolniški oddelek ne more ostati prazen, niti ena soba s hospitaliziranimi pacienti ne more ostati brez medicinske sestre. Ko nekdo zboli, mora nekdo drug namesto njega priti v službo, čeprav bi po zakonodaji moral počivati doma," pojasnjuje.

Ob tem pa opozarja, da so plače v zdravstvu take, kot so določene v javnem sektorju - prenizke za vse profile, tudi za medicinske sestre. V najzahtevnejših enotah, kot so enote intenzivne terapije, ima diplomirana medicinska sestra manj kot 1.400 evrov bruto plače, zdravstveni tehnik nekaj manj kot 1.000 evrov, na drugih oddelkih pa so plače še nižje, našteva.

Zemljičeva ima štiri desetletja izkušenj v zdravstvu - polovico delovne dobe je preživela neposredno med pacienti, drugo polovico pa tudi na vodilnih položajih v zdravstveni in babiški negi in oskrbi, med drugim kot glavna medicinska sestra bolnišnice, zato nam je v pogovoru za MMC, ki si ga v celoti lahko preberete spodaj, dodobra približala položaj medicinskih sester in težave, s katerimi se soočajo danes.

Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije je ob primeru Radan, ki v teh dneh meče slabo luč na celotno zdravstvo, opozoril, da so poklicni odnosi in komunikacija med zdravniki in zaposlenimi v zdravstveni negi marsikje neprofesionalni, konflikti in mobing pa so vsakodnevna praksa. Lahko na konkretnejših primerih "iz prve roke" laični javnosti orišete, kako je to videti?
Res je, to je postalo vsakodnevna praksa, tega leta nazaj, ko sem začela delati, še zdaleč ni bilo toliko, kot je danes. Tudi sama sem doživela marsikaj, predvsem neenakopravno obravnavo zaposlenih po profilih in strokah, čemur sem se vedno močno uprla.

Vzroke vidim tudi v tem, da smo imeli včasih več časa za komunikacijo - tako v zdravstvenem kot v negovalnem timu, kot tudi za pogovore s pacienti. Blazen razvoj medicinske tehnologije in nenehno siljenje sistema v čim večjo učinkovitost "čim hitreje in čim ceneje", nam je ta čas za pogovor odvzel in stopnjeval hitrost zdravstvene obravnave z nekdanjih 10 dni, na komaj tri ali štiri dni, kar povzroča neko nestrpnost med vsemi udeleženci v procesu dela že skoraj sleherni trenutek.

Veliko težavo sindikat vidi tudi v nejasni delitvi dela med zdravniki in medicinskimi sestrami, pa tudi odgovornosti. Ta je med drugim opredeljena v kodeksu etike v zdravstveni negi in oskrbi, kjer je opredeljeno tudi, da medicinske sestre bolnika ščitijo pred nestrokovnim, neetičnim ali samovoljnim ravnanjem svojih sodelavcev, prepoznavajo, preprečujejo in zmanjšujejo vse vrste nasilja nad bolniki. Tudi po zakonu o zdravstveni dejavnosti vsak ustrezno izobražen in usposobljen zdravstveni delavec nosi strokovno, kazensko, etično in materialno odgovornost za svoja dejanja ali opustitev teh. Med osumljenci za kazniva dejanja na nevrologiji pa naj bi bile po najnovejših podatkih tudi medicinske sestre. Se na vašem delovnem mestu počutite dovolj zaščitene? V pravnem smislu in glede podpore vodstva, ko gre kaj narobe. Kako sicer to odgovornost, ki jo opisujeta kodeks in zakon, vidite sami?
Težko je dojeti in razumeti nekomu, ki so ga prepričevali, da za vse njegovo opravljeno delo odgovarja zdravnik, da je odgovornost za lastno opravljeno delo njegova lastna odgovornost in da za njegovo opravljeno delo ne bo odgovarjal noben zdravnik. Tudi pri nas se je kateri izmed zdravnikov začudil, ko so mu medicinske sestre povedale, da imajo pravico ne izvršiti njegovega naročila, če menijo, da ni v korist pacientu, ampak da mu lahko nepopravljivo škoduje.

Menim, da medicinske sestre še nismo dovolj zaščitene, ne v pravnem smislu, pa tudi takrat ne, ko gre kaj narobe. Še vedno se kje, tudi pri nas, raje išče in najde krivec, kot pa analizirajo dogodki in sprejemajo ukrepi za preprečevanje neželenih dogodkov. Pa ni krivda zmeraj samo v vodstvu, same v lastni stroki naredimo premalo tega, kar bi za izboljšanje stanja morale narediti in bi lahko naredile.

Predolgo se je čakalo vpeljevanje kakovosti in varnosti v prakso zdravstvenega sistema, premalo znanja zaposleni v zdravstvu pridobimo med študijem o teh vzročno-posledičnih analizah neželenih dogodkov in tisti, ki o tem najmanj vedo, na veliko presojajo povsem v napačno smer.

A v določenih krogih v zdravstvu je še vedno močno prisotna miselnost, da so medicinske sestre tam zato, da delajo - izvršujejo zdravnikova naročila - in ne razmišljajo. Je to zakoreninjeno prepričanje razlog, da medicinske sestre nadrejenim ne poročajo o nepravilnostih? Ali gre morda za strah pred pritiski in grožnjami ali kaj drugega?
Vse zgoraj našteto in že omenjeno: manj znanja prinese manjše zaupanje vase, tudi več strahu in večjo poslušnost, kar marsikateremu nadrejenemu, ki zaradi pomanjkanja predvsem lastnega znanja in vodstvenih sposobnosti nastopa z argumenti moči namesto z močjo strokovnih argumentov, povsem ustreza.

V četrtek je napovedana celodnevna stavka zdravnikov, na poslabševanje položaja zaposlenih in nevzdržnejše razmere pa opozarjajo tudi delavci v zdravstveni negi, zaradi tega se že pojavljajo resna razmišljanja o pripravi in izvedbi sindikalnih dejavnosti. V zbornici zdravstvene nege opozarjajo, da so zdravstveni delavci na deloviščih izčrpani in jih zaradi večletnega nezaposlovanja primanjkuje. Trenutno po podatkih zbornice primanjkuje okoli 2.300 izvajalcev zdravstvene nege, ob tem pa se urniki zaposlenih zaradi preobremenjenosti dostikrat ne izidejo več, zato pozivajo k nujnemu sprejetju kadrovskih normativov. Kako se te težave odražajo na delovnem mestu v praksi? Se vam zdi, da stavka lahko prinese rešitev?
Pomanjkanje kadrov v zdravstvu je po nekaj letih "mehkega nenadomeščanja odhodov" doseglo spodnjo mero dopustnega, vsaj na področju zdravstvene in babiške nege in oskrbe, izgovori na neobstoj normativov pa onemogočajo razreševanje te problematike. Kadrovske normative je nujno treba sprejeti, predvsem zato, ker je nedopustno sprenevedati se, da lahko zmanjševanje kadra poteka v nedogled. Da, tudi jaz menim, da stavka lahko poskrbi za delno rešitev težav, vendar se mi ta hip zdi še ne povsem upravičena, nekaj časa je treba ministrici še dati, da izpolni obljube o letos sprejetih delovnih normativih.

Kako je sicer videti povprečni delovni teden medicinske sestre, zaposlene v bolnišnici?
Na oddelku z 20 pacienti, na katerem imamo povprečno od 50 do 70 odstotkov pacientov v II. in III. stopnji zahtevnosti zdravstvene nege, ki predstavlja popolno in delno odvisnost od pomoči medicinskih sester pri vseh dnevnih dejavnostih, delajo minimalno tri medicinske sestre dopoldne, dve popoldne in dve ponoči, dve sta prosti po nočni službi, dve sta prosti po delovni soboti, dve po delovni nedelji, povprečno najmanj ena koristi letni dopust, da se razvrstijo in izkoristijo vsi dopusti. Ob nenadnem bolniškem izpadu jih pokličemo v službo in so ob proste dneve, ali ponovno v službi v nedeljo, čeprav so delale že prejšnjo. Na izmeno dvignejo vsaka od 800 do 1.500 kg, kar jih uvršča med najtežje poklice, delo je ocenjeno za težje od dela rudarjev.

Med zaposlenimi je vedno več tistih, ki jim ni treba delati v nočni službi, ali v nadurnem delu, ali lahko delajo z omejitvami - invalidov, starejših od 50 let, mladih mamic ali mamic, ki uveljavljajo starševsko varstvo, vedno manj je tistih, ki lahko polno delajo, dvigajo paciente, zato so te najbolj obremenjene in najbolj iztrošene. Na papirju jih je lahko sicer zaposlenih primerno, ali ustrezno minimalno število, v resnici pa so nekatere zaradi navedenih vzrokov čezmerno obremenjene in ne zmorejo več. To je trenutno naša največja težava, ko sestavljamo urnike, ki se nikoli več ne iztečejo pravično in enakopravno za vse.

Se vam osebno zdi, da je ta poklic danes dovolj cenjen? Ali se je odnos do medicinskih sester z leti kaj spremenil?
Se mi zdi, da se je z leti odnos javnosti do medicinskih sester malenkost pa le spremenil, že nekaj let nas javnost ocenjuje na lestvici poklicev najvišje, enako kot gasilce. Tisti sodelavci, ki se zavedajo, da je uspeh zdravljenja odvisen v veliki meri od uspešnosti celotnega tima, cenijo tudi medicinske sestre, nekateri pa žal ne znajo omeniti v zdravstvu nikogar drugega zaslužnega, razen "velepomembnega samega sebe".

Vsaka medalja pa ima dve plati. Pogosto letijo kritike tudi na odnos medicinskih sester do bolnikov - da je velikokrat neprimeren, neprijazen, odrezav, brezbrižen ... V odgovorih na te kritike se pogosto omenja prenizko plačilo za posamezno delo oziroma rezi v plače. Vendar pa denar ne bi smel biti izgovor, ko gre za medicinsko-etične postopke s človeškim bitjem, še posebej zato, ker je v vlogi bolnika človek najbolj ranljiv, prestrašen, nemočen. Ali ima danes že prijazna beseda tudi svojo ceno?
Sama menim popolnoma enako, kot omenjate zgoraj sami. Prijazna beseda seveda ima svojo ceno, eno izmed najvišjih, a ta cena nima z denarjem nič skupnega. S prijaznim odnosom in besedo dobimo prijazen in hvaležen odziv pacientov, zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu.
Ljudje z neprimernim, neprijaznim, odrezavim, brezbrižnim, neempatičnim odnosom do bolnih ne bi smeli nikoli dobiti službe v zdravstvu, ne bi se smeli niti vpisati v zdravstvene šole. A žal v naši državi ni pomembno, da bi te človeške lastnosti pred vpisom v šole preverjali na sprejemnih izpitih.

O plači se pred pacienti ne pogovarja in plača ne sme vplivati na naš odnos do dela z ljudmi, bolnimi, ranljivimi, prestrašenimi, ki so nam zaupani v oskrbo. A kot rečeno, še huje kot nizke plače je za nas pomanjkanje kadra in posledično njihova iztrošenost.

Kako položaj ministra za zdravje vidite zdravstveni delavci, ali menite, da ima človek na tem položaju dovolj moči - tudi dejansko, ne le formalno -, da spremeni stvari?
Menim, da bi minister za zdravje moral izkoristiti priložnost in dejansko spremeniti stvari na bolje, toliko let se ni spreminjalo ničesar, pridobiti mora konsenz vse politike za preudarno izpeljavo zdravstvene reforme, vendar tega ne more dobro narediti kar na pamet in takoj. Ni treba odkrivati tople vode, uspešni in stabilni sistemi v zdravstvu obstajajo v soseščini, v svetu, pogledati jih je treba in prenesti v naš sistem. Marsikaj pa se je tudi pri nas ohranilo zelo dobrega.

Kako sicer sami ocenjujete trenutno stanje v slovenskem zdravstvu? Kaj je po vašem mnenju največja težava oziroma kaj konkretno bi morali nemudoma spremeniti? In predvsem - kje začeti? Pri zaposlenih v zdravstvu, naši miselnosti, sistemu?
Položaj zdravstva v naši državi vidim ta hip mogoče malce drugače kot pretežni del strokovne javnosti in medijev. Zagotovo lahko takoj rečem, da vidim predvsem več dobrega kot slabega, čeprav se ob pogledu na trenutno stanje trenutno vse kaže navzven v precej slabi različici. Ne morem biti povsem nezadovoljna zdaj, ko so se končno začele mednarodne akreditacije zdravstvenih zavodov, kar se nam je medicinskim sestram zdelo nedosegljivo desetletja, ker smo bile pri težnjah zagotavljanja kakovosti in varnosti vse prevečkrat nerazumljene.

Spoštljiv odnos do pacientov in tudi medsebojno, med sodelavci, je po mojem mnenju najnujnejši ukrep za ohranitev našega zdravstvenega sistema v prihodnje, sicer nam bodo pacienti ušli v tujino, kjer se, kot pripovedujejo, počutijo kot kralji, tako so obravnavani. Saj ne bomo konkurenčni tisti, ki tega ne bomo dojeli. Saj ne bo nikogar več k nam. Nujne spremembe se nakazujejo, normativi za delo pripravljajo.

Zdi se mi, da je kritična masa ljudi, ki je potrebna za uveljavitev pravih stvari, narastla na število, ki bo slej ko prej moralo pripeljati do sprememb na bolje.