Projekt gradnje novega Onkološkega inštituta je trajal 11 let, z aneksi vred je vreden 49 milijonov evrov, je navedla ministrica. A projekt obnove vodovoda se končuje v roku in v finančnih okvirih, prihranili so skoraj milijon evrov, ob tem pa je Kolar Celarčeva spomnila, da so bili tako uspešni tudi pri projektu urgentnih centrov.

Vršilka dolžnosti generalne direktorice inštituta Zlata Štiblar Kisić je pojasnila, da se dela še nadaljujejo v strojnici, a ne ovirajo dela na inštitutu, prevzem še tega dela pa bo v marcu.

Strokovni direktor inštituta Viljem Kovač je poudaril, da je voda na Onkološkem inštitutu zdaj pitna. Ker pa jim je varnost bolnikov na prvem mestu, bodo še nekaj mesecev spremljali in analizirali vodo, da bi zagotovili čim večjo varnost in zanesljivost, šele nato bodo rekli, da lahko vsakdo odpre pipo in pije, kadar hoče. Še nekaj mesecev bodo hiperkritični, da zmanjšajo možnost kontaminacije na nič. Po Kovačevih besedah je bil ta projekt primer, kaj se lahko doseže, če vsi delajo v sinergiji. Poudaril je, da so uvedli novo tehnologijo, kot je še ne poznajo nikjer drugje v Sloveniji ali Evropi, s katero ni več žepov s stoječo vodo, krožni sistem pa zagotavlja, da ne morejo nastajati bakterije.

Devet let težav in zapletov
S tem se končuje, kot piše novinarka Helena Lovinčič za Radio Slovenija, devetletna zgodba o legioneli, puščanju cevi, o strahu bolnikov in zaposlenih, prerekanjih o načrtih, pogodbah, tudi kazenskih ovadbah, kar je bila medijska stalnica vse od vselitve v novo stavbo, ki jo je zgradil SCT leta 2007. S projektom vodovod so se ukvarjali trije direktorji in najmanj šest ministrov za zdravje, ministrstvo pa je olajšal za nekaj manj kot sedem milijonov evrov. Ob vselitvi v novo stavbo, odlikuje jo 23 aneksov in podvojena cena, se je izkazalo, da je vodne cevi že načela korozija, 25 slepih vodov pa je bilo idealno gojišče za legionelo. Čim prej mora inštitut dobiti nov vodovod, je leta 2010 ocenila tedanja direktorica Ana Žličar, saj jo je skrbela varnost bolnikov in zaposlenih, pa tudi morebitni izliv vode na katero izmed ključnih aparatur.

Ukrepi proti legioneli so inštitut stali pol milijona evrov, ministrstvu pa se ni mudilo; pogodba s Kovinarjem Kočevje je bila podpisana šele konec novembra 2013. Zaradi različnih pogledov na sanacijo pa se je začetek del zamaknil za pol leta. Tedanji direktor Janez Remškar je zaradi dvomov o zakonitosti pogodbe - ni bilo podpisov s podizvajalci, samo Medikoingeniring naj bi zaslužil dva milijona evrov - podal kazensko ovadbo. Sledile so hišne preiskave, epiloga pa še ni. Konec leta 2014 so dela znova zastala. Ob obnovi so se namreč pokazali novi stari grehi - nepravilnosti pri protipožarnih loputah. Zato je ministrstvo predlagalo kazenski pregon SCT-ja in nadzornikov IBE-ja. Žličarjeva in Remškar sicer danes nista med povabljenimi, se pa konca zgodbe, čeprav poldrugo leto pozneje kot prvotno načrtovano, veselita, še piše Helena Lovinčič.