Gre pri "gonji" proti cepivom zgolj za eno izmed premnogih teorij zarot oziroma za državljansko paranojo ali pa so številni strahovi upravičeni? "Zagotovo je to ena izmed teorij zarot, ki krožijo med ljudmi, gre za to, da teorije zarote ponujajo enostavne razlage za kompleksne pojave v življenju, ljudje si poenostavljeno razlagajo vzroke bioloških zakonitosti oziroma bolezni z nevarnim ali škodljivim cepljenjem," je za MMC strokovnjak za nalezljive bolezni Zoran Simonovič, dr. med. spec., z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) strah pred cepivi gladko uvrstil med teorije zarote.

Med zdravstveno stroko vlada trden konsenz o vsesplošni koristnosti cepljenja in praktično neobstoječih, zanemarljivih tveganjih za cepljenega, vseeno pa se najdejo posamezni zdravniki, ki cepiva problematizirajo. Njihove znanstvene študije so tudi glavni krivec za naraščajoč strah pred cepivi med ljudmi.

"Nikakor ni teorija zarote, če pogledate znanstvene študije o učinkih cepiv, o mehanizmih delovanja aluminijevih adjuvansov, o tem, na kakšen način cepiva povzročajo avtoimunska in nevrološka obolenja, vključno z avtizmom, vidite, da je gradiva več kot dovolj," pa je za MMC dejala sociologinja Mateja Černič s Fakultete za uporabne družbene študije (FUDŠ) v Novi Gorici, ki je doktorirala s temo Ideološki konstrukti o cepivih, v kateri je zbrala obširen nabor znanstvenih študij, ki učinkovitost in varnost cepiv postavljajo pod vprašaj.

"Iz izkušenj drugih dežel, kjer se je v določenem obdobju precepljenost znižala pod kritično mejo, vemo, da so se spet pojavile ošpice. Strah bi nas bilo, če bi se znižala precepljenost proti otroški paralizi, ki bi se hitro vrnila, pa seveda tudi druge bolezni, kot so mumps, rdečke itd.," je o pričakovanih posledicah padca precepljenosti populacije v Sloveniji pod 95 odstotkov dejal Simonovič. Vzorčni predvsem pa "svež" slovenski primer, kako učinkovita so cepiva, je leta 2000 uvedeno cepljenje proti bakteriji hemofilus influence, ki pri otrocih med drugim povzroča nevarno vnetje možganskih ovojnic, saj obolelih in umrlih sploh ne beležijo več, je poudaril.

Do kolektivne imunosti z državno prisilo?
Precepljenost zmanjša število za okužbo dovzetnih ljudi in tako možnost, da bi se virus, ki ga "iz tujine ali kakor koli" vnesemo v populacijo, tu vzdrževal, reproduciral in širil. Tako dosežena kolektivna imunost zaščiti najšibkejše, ki so še premladi za cepljenje ali pa se iz drugih zdravstvenih razlogov sploh ne smejo cepiti. "Nobeno cepivo ne daje 100-odstotne zaščite, kar pomeni, da niso vsi, ki so cepljeni, potem tudi dejansko zaščiteni, zato je potrebnih 95 odstotkov, sicer bi zadoščalo že 90 odstotkov cepljenih," je pogoje za dosego kolektivne odpornosti pojasnil Simonovič.

Doseganje dovolj visoke precepljenosti z državno prisilo je zapleteno etično-moralno vprašanje, s katerim se je v Sloveniji ukvarjalo tudi ustavno sodišče, ki je leta 2004 razsodilo, da je zaščita širše skupnosti nad pravico posameznika, da se svobodno odloča, ali se bo cepil ali ne, saj z opustitvijo cepljenja ne škodi zgolj sebi, ampak posredno škoduje tudi drugim. V primeru mladoletnih otrok imajo seveda dirigentsko palico v roki njihovi starši. Simonovič dvomi o iskrenosti slovenskih borcev za ukinitev obveznega cepljenja, saj se zdi, da si tega želijo zgolj zato, da bi lahko opustili cepljenje. "Pri nas je cepljenje sicer res obvezno, ni pa prisilno, tako da starš, ki pod nobenim pogojem ne želi cepiti otroka, tega tudi ne stori," je poudaril.

Černičeva je na drugi strani trdno prepričana, da je bila odločitev ustavnega sodišča, ki je dobro širše skupnosti postavila nad svobodo posameznika, napaka. "Odločanje o lastnem telesu, o tem, kateri medicinski postopek boste na sebi dovolili ali pa ne, je najbolj temeljna človekova pravica in tukaj pravzaprav ne bi smelo biti debate," je sklenila.
Enostavne interpretacije med ljudmi
Glede prepričanj med ljudmi, na primer, da je nekdo zbolel ravno zaradi cepiva proti gripi ipd., je Simonovič dejal, da čeprav res nobeno cepivo ni stoodstotno učinkovito, je najverjetneje, da so po cepljenju zboleli za gripi podobno boleznijo. Po navadi gre za enega od povzročiteljev prehladnih virusov, ki jih je težko ločiti od gripe. "Med ljudmi so se napačne, a enostavne interpretacije neverjetno razširile," je sklenil.

"Iz osebne izkušnje lahko povem primer, ko smo pred leti obravnavali črevesno okužbo v vrtcu, je prišlo do nepreverjene informacije, da gre za rotavirusno okužbo, starši, ki so otroke cepili proti rotavirusnim okužbam, pa so se spraševali, zakaj so njihovi otroci zboleli. Takšna napačna informacija potem povzroči pri starših občutek, da cepivo ni bilo učinkovito," se je spomnil in dodal, da so laboratorijski izvidi pozneje pokazali, da je v resnici šlo za drugega povzročitelja, in sicer za norovirusno okužbo.

Cepiva rešijo tri milijone življenj letno
"Noben medicinski poseg ne zagotavlja 100-odstotne varnosti, tako je tudi pri cepljenju, za katerega pa vemo, da je tveganje za resne zdravstvene posledice izredno nizko. Največkrat gre za neželene lokalne reakcije, in sicer oteklino in bolečino na mestu vboda, včasih tudi temperaturo ali kakšen izpuščaj, kar je že zelo redko," je Simonovič navedel najpogostejše stranske učinke cepljenja. Na vprašanje, koliko otrok je imelo v Sloveniji resnejše zdravstvene težave zaradi cepljenja, je odvrnil, da je po njegovem vedenju komisija ministrstva za zdravje v času samostojne Slovenije zaradi možnosti vzročne povezave med škodo na zdravju in cepljenjem priznala eno samo odškodnino, a še v tem primeru povezava ni bila neposredno dokazana.
Prav cepljenje dosega daleč največje uspehe v medicini in je močno prispevalo k zmanjšanju obolevanja in umiranja za številnimi nalezljivimi boleznimi ter s tem znatno podaljšalo povprečno dolgost človeškega življenja, je poudaril Simonovič. "Svetovna zdravstvena organizacija ugotavlja, da zaradi cepljenja letno preprečimo izgubo treh milijonov življenj, določene bolezni, kot so črne koze, so povsem izginile, veliko drugih bolezni pa v Sloveniji zaradi sistematičnega cepljenja v zadnjih letih sploh ne srečujemo več, in sicer davice, ošpic, mumpsa, rdečk, otroške paralize," je naštel in dodal, da se posamični primeri nekaterih bolezni, kot so ošpice, sicer še pojavijo, a so praviloma "uvoženi" od drugod.

Ošpice se vračajo
Ošpice se v zadnjih letih po Simonovičevih besedah v zahodno evropskih državah znova pogosteje pojavljajo, na primer v Italiji, Avstriji, Franciji, Nemčiji, Irski in Veliki Britaniji. Kot svetel primer je navedel Finsko, kjer imajo sicer prostovoljno cepljenje, pa vseeno uspešno vzdržujejo precepljenost nad 95 odstotki. "V določenih državah, recimo v Veliki Britaniji, pa tudi v skandinavskih Danski in Švedski, je po letu 2000 precepljenost padla pod kritično mejo 95 odstotkov, ki zagotavlja kolektivno imunost oziroma zaščito pred uspešnim širjenjem povzročitelja v populaciji, in ošpice so se znova začele v teh državah pojavljati v večjem številu," je pojasnil.

Gre za zelo nalezljivo bolezen, saj se v družbah, kjer cepljenje ne obstaja, okuži kar 99 odstotkov populacije. Večina jih sicer bolezen preboli brez večjih težav, a ne vsi, saj se pri prebolevanju ošpic lahko pojavijo tudi hujši zdravstveni zapleti, mogoči so tudi usodni poteki bolezni, je še navedel.
Pomožne snovi v cepivih
Strah in pomisleki o varnosti cepiv se pogosto vrtijo okoli pomožnih snovi, ki so po Simonovičevih besedah pomembne pri zagotavljanju funkcionalnosti cepiva, in sicer sprožitve imunskega odziva in tvorbe zaščite pred naravno okužbo. Največkrat se problematizirajo razni adjuvansi, med njimi aluminijev hidroksid, ki se v cepivih uporablja že več kot 75 let, njegova količina v cepivu pa je izjemno majhna. "Običajno je 0,5 miligrama aluminija v enem odmerku, dnevni dovoljen vnos pa je 2 miligrama na kilogram telesne teže," je izpostavil in dodal, da to za desetkilogramskega otroka pomeni dovoljenih 20 miligramov dnevno.
Aluminij je eden najpogostejših elementov v naravi, vsebuje ga tudi materino mleko, s katerim dojenček dobi mnogo več aluminija kot s cepivi. Strah se pojavlja tudi zaradi načina apliciranja z iglo v podkožje, a tu ni nobene razlike, tudi če ga popijejo z materinim mlekom, se enako absorbira v kri, je sklenil in hkrati navedel študije, ki so pokazale, da po aplikaciji cepiva v krvi ni zaznavnega povečanja koncentracije aluminija.

Cepivo "priročen krivec" za genetske bolezni
Pri boleznih, za katere ne poznamo natančnega vzroka, se po Simonovičevih besedah vedno iščejo odgovori na vprašanje, zakaj so se zgodile ravno nam ali našemu otroku, in cepljenje je tako pogosto postalo "priročen krivec" za številne od njih. "Do starosti leta in pol je število cepljenj največje, v tem obdobju pa se določena bolezenska stanja, ki so prej še neodkrita, prepoznajo, a tu gre le za časovno sosledje, ne pa tudi vzročno," je izpostavil, zakaj cepljenje pogosto postane "krivec", ko obupani starši iščejo odgovore.

"Z današnjim znanjem že za veliko bolezni, kot so avtizem, avtoimunska obolenja, astma, alergije, sladkorna bolezen, multipla skleroza, vemo, da gre za večinoma genetske predispozicije, in nekatere okoljske dejavnike," je pojasnil, da pri boleznih, kot je avtizem, glavno vlogo igra genetika, in na podvprašanje, ali torej avtizem nastane podobno kot modre oči, odvrnil: "Tako nekako." Izvedenih je bilo veliko metodološko dobro zastavljenih velikih raziskav, ki niso pokazale popolnoma nobene povezave med cepljenjem in povečanim tveganjem za razvoj avtizma, je še navedel.
Raziskava britanskega zdravnika Andrewa Wakefielda iz leta 1998, ki je prva potrdila povezanost avtizma in cepiv, se je pozneje izkazala kot lažna manipulacija prirejenih pristransko interpretiranih podatkov, je spomnil Simonovič. Goljufiva raziskava je povzročila poplavo strahu med starši otrok in močno vplivala na znižanje precepljenosti v ZDA in Veliki Britaniji, Wakefield je sicer izgubil licenco, a nepopravljiva škoda je ostala.

"V Sloveniji imate precej več kot enega do dva otroka na milijon, ki imata resne poškodbe po cepljenju, in sicer od nevroloških težav do poškodb imunskega sistema, tudi avtizma. Znanstvene študije so razkrile nekatere mehanizme, kako cepiva povzročajo nevrološke poškodbe, ni bil Wakefield edini, ki se je s tem ukvarjal," pa je Černičeva spomnila, da Wakefieldova raziskava ni edina, ki povezuje cepiva z avtizmom.

Dojenček ima robusten imunski sistem
Starši si po Simonovičevih besedah pogosto želijo, da bi otroka cepili pozneje, še posebej če so se rodili kot nedonošenčki, a nekatera cepljenja je treba za zaščito otroka izvesti celo takoj ob rojstvu, in sicer če je otrokova mati okužena s hepatitisom B. "Sicer začnemo cepiti pri starosti nekaj mesecev, in takrat dojenčkov imunski sistem ni tako nezrel, kot si marsikdo predstavlja, ampak je že dokaj robusten, antigeni, ki jih s cepivi vnesemo v telo, pa predstavljajo manjši delež antigenov, ki so jim vsak dan izpostavljeni prek hrane, vode in zraka," je naštel.
Na vprašanje, zakaj je treba začeti cepiti tako zgodaj in po kakšnem ključu je določena shema cepljenj, je strokovnjak za nalezljive bolezni dejal, da se z "živimi" cepivi, v katerih so bakterije oziroma virusi zgolj oslabljeni, ne začne cepiti pred prvim letom starosti, z inaktiviranimi oziroma "mrtvimi" cepivi pa se lahko začne že prej in niso nevarna niti za ljudi, ki bi imeli zelo porušen in oslabljen imunski odziv. "Odvisno je od kompozicije cepiva, koliko zaščite lahko pričakujemo preko pasivnega prenosa materinih protiteles in koliko je možnosti za okužbe z določenimi boleznimi ter kako nevarne so za majhnega dojenčka," je pojasnil.
.

.
Otroka, ki se ne sme cepiti, prepozna pediater
Pogosto se pojavlja tudi neutemeljen strah, da bo otrok zbolel ravno za boleznijo, proti kateri ga cepimo, kar je pri "mrtvih" cepivih biološko nemogoče, pri "živih" cepivih pa potencialno mogoče, a izjemno redko, je nadaljeval Simonovič. "Zasledil sem podatek, da se pri cepljenju proti ošpicam, kjer gre za živo cepivo, lahko pojavijo težave pri enem otroku na 100 tisoč cepljenih, pa še temu malemu tveganju se lahko izognemo s prepoznavanjem otrok, ki jih ne smemo cepiti," je dodal. Otroke z izredno oslabljenim imunskim odzivom, ki že od samega rojstva dalje prebolevajo "banalne" bolezni, kot je prehlad v hudi obliki, in se ne smejo cepiti, mora prepoznati njihov pediater, je še opozoril.
"Propaganda v podporo cepivom"
"Izjave za javnost, gradiva institucij, gradiva NIJZ-a, novinarski članki ... itd., skratka povsod, kjer o cepljenju govori procepilna stran," pa je Černičeva naštela jedra "propagande" v podporo cepljenju. Sama se je v doktorski disertaciji ukvarjala izključno s konstrukti "procepilne" strani, saj ta ni po njenem mnenju nikoli postavljena pod drobnogled. "Vsak zdravnik, ki kakor koli problematizira cepiva, dobi vsaj neuradne sankcije, zelo pogosto pa tudi uradne," je pozorila.

Černičeva je prepričana, da cepiva pridejo na trg in dobijo dovoljenja za promet na podlagi študij o varnosti in učinkovitosti, ki so "metodološki zmazki". "Stranske učinke spremljajo zelo kratek čas, pogosto samo dva tedna po vsakem prejetem odmerku, en mesec je že veliko. Skoraj nikoli ne uporabljajo pravega placeba, kar je fiziološka raztopina, ampak se kot placebo uporabi stara verzija cepiva ali cepivo drugega proizvajalca ali pa isto cepivo brez antigenov, a še vedno z vsemi adjuvansi, ta metoda pa jim omogoča, da zapišejo status, ki je pravnoformalno resničen, dejansko pa gre za popolno laž, in sicer da je novo preizkušeno cepivo enako varno kot placebo," je navedla. Študijo je mogoče na katerem koli področju, od medicine do sociologije, zasnovati tako, da prikaže rezultate, ki jih želite, ne da bi kar koli potvarjali, je opozorila.

Če bi se sama zbodla na od zemlje umazan zarjavel žebelj, se Černičeva ne bi cepila proti tetanusu, ker verjame, da je cepivo "neučinkovito", če pa bi že zbolela, bi razmislila o prejetju imunoglobulina, pa še to v kombinaciji s terapijo z intravenoznim C-vitaminom, je odvrnila na vprašanje. Študija, ki bi jo prepričala o učinkovitosti cepiva proti tetanusu ali kateri koli drugi bolezni in bi bila metodološko ustrezna, bi po njenih besedah med drugim morala vzeti populacijo podgan ali miši, jo razdeliti v dve skupini, od katerih bi eno cepili, drugo pa ne. Nato bi okužili obe skupini in pogledali, kako dobro se je cepivo dejansko obneslo. "Na podlagi takšnih študij bi lahko govorili o učinkovitosti, na podlagi tega, da cepiva samo izzovejo določeno raven specifičnih protiteles, pa ne," je navedla. Tudi če bi potovala v tropske kraje, se ne bi cepila proti ničemur, je še zatrdila.
Društvo za svobodo odločanja SVOOD
Za komentar smo zaprosili tudi Društvo za svobodo odločanja SVOOD, ki je pred dobrim letom na Prešernovem trgu v Ljubljani organiziralo protest proti prisilnemu cepljenju. Primož Verbič, predsednik društva, je za MMC dejal, da so se za lanski protest odločili, ker jim "ni vseeno in da ne bodo dopustili, da s cepljenjem ali na druge načine uničujejo zdravje in življenje naših otrok".
V društvu upajo, da bo cepljenje postalo stvar svobodne izbire, v nasprotnem primeru pa nameravajo pritiske nadaljevati. Po Verbičevih besedah bodo pisali peticije, izvajali nove proteste in prav vsa zakonita sredstva, ki so jim na voljo, da ubranijo eno najpomembnejših človekovih pravic, in sicer nedotakljivost telesa.

"Obvezno cepljenje je sporno zaradi obveznosti. Cepljenje nikakor ni tako nedolžno, kot se predstavlja v javnosti. In tudi sicer, če naj bi bila neka stvar dobra, zakaj bi jo bilo potem treba vsiljevati? Naj bo stvar osebne odločitve in bo za vse v redu," je sklenil Verbič.

Novi zakon in nevarno nizka precepljenost
Na Ministrstvu za zdravje so pojasnili, da v zadnjih letih opažajo potrebo po drugačni ureditvi postopka, v sklopu katerega lahko posameznik uveljavlja opustitev cepljenja. Trenutno je takšna opustitev v sklopu Zakona o nalezljivih boleznih mogoča le iz upravičenih medicinskih razlogov.
V letu 2015 so se začela pripravljati izhodišča za spremembo veljavnega zakona, ki bi se nanašala tudi na sam postopek uveljavljanja pravice do opustitve cepljenja. Pri pripravi izhodišč upoštevajo javnozdravstveni cilj, da bi področje cepljenja uredili tako, da se bo v državi še naprej zagotavljal visok delež cepljenih proti posameznim nalezljivim boleznim. Hkrati želijo urediti tudi okorne administrativne postopke, ki jih je po sedanji zakonodaji treba izvesti v primeru opustitve cepljenja iz medicinskih razlogov.

V prihodnje bodo poskusili zagotoviti še večjo informiranost staršev o pojavu in bremenu nalezljivih bolezni, predvsem tistih, ki jih lahko uspešno preprečimo s cepljenjem, in celo povečati delež cepljenih v nekaterih predelih Slovenije, kjer je ta že nevarno nizka. Prav tako bo treba izboljšati in okrepiti komunikacijo s strokovno in laično javnostjo. Vsekakor ne gre pozabiti, da je cepljenje še vedno najučinkovitejši in najvarnejši javnozdravstveni ukrep, s katerim se lahko preprečijo številne bolezni in njihovi zapleti, so opozorili na zdravstvenem ministrstvu.

Zadnja leta na ministrstvu prejemajo okoli 400 vlog letno za opustitev cepljenja, so še navedli. V preteklosti je bila možnost opustitve cepljenja iz osebnih, in ne zgolj medicinskih razlogov že na mizi, a so jo potem tudi kmalu umaknili. Kdaj točno bo novi zakon nared in kakšne konkretne rešitve bo prinesel, še ni znano.