Varuh opaža tudi slabo seznanjenost bolnikov z možnostjo zdravljenja v tujini in neurejenost področja paliativne oskrbe v Sloveniji.

Nad dopustno mejo naj bi čakalo od 10 do 20 odstotkov bolnikov, kar po mnenju svetovalke v pisarni varuha bolnikovih pravic Manje Habjanič "pomeni, da zato nastajajo nepotrebni stroški zaradi plačevanja predolgih bolniških, bolnikom pa zaradi odlašanja zdravljenja nastaja tudi zdravstvena škoda". Najdaljše čakalne dobe ostajajo na področju nevrokirurgije, ortopedije, urologije in revmatologije.

Bolniki slabo informirani o zdravljenju v tujini
Kot ugotavlja varuh bolnikovih pravic, so bolniki slabo informirani o možnostih in postopkih zdravljenja v tujini, ki jih je prinesla direktiva o čezmejnem zdravstvenem varstvu. "Večina bolnikov daje prednost zdravljenju v svoji državi, in to je verjetno tudi eden od razlogov, da se v večini primerov odločijo, da se postavijo v vrsto pri znanem domačem zdravniku, pa čeprav morajo za to čakati nekaj mesecev," je pojasnila Manja Habjanič.

A omenjena direktiva po mnenju varuha ne zagotavlja enakopravnosti med bolniki. Odločitev za zdravljenje v tujini je namreč pogojena z zmožnostjo plačila zdravstvene storitve, to pa je v današnjem času za mnoge bolnike nedosegljivo. Tisti, ki si to lahko privoščijo, pa se lahko z odhodom v tujino izognejo čakalni vrsti v Sloveniji, je dodala svetovalka.

Slaba informiranost tudi na področju oskrbe starejših
Problematično je tudi vprašanje oskrbe starejših. "Velika večina starejših je premalo informirana o možnostih oskrbe in pomoči na domu in iščejo ustrezne rešitve tudi v pisarni varuha bolnikovih pravic. Varuh meni, da je skrajni čas, da država na tem področju čim prej pripravi in sprejme enotni pravni predpis, ki bo z novim načinom financiranja poskrbel za večjo socialno varnost starostnikov ter jim omogočil ustrezno zdravstveno oskrbo," je v letnem poročilu zapisal varuh.

Pravno neurejeno je tudi področje paliativne oskrbe v Sloveniji, ki se na državni ravni izvaja zelo različno. "Varuh bolnikovih pravic prepoznava potrebo in željo neozdravljivo in hudo bolnih po paliativni oskrbi v domačem okolju, ko skrb za takšnega bolnika prevzamejo svojci ob strokovni pomoči paliativnih timov. V nekaterih bolnišnicah so že oblikovani takšni timi, medtem ko mreža paliativne oskrbe, kot jo predvideva državni razvojni načrt, trenutno uspešno deluje le v gorenjski regiji," je dodala Manja Habjanič.

Težave glede drugega zdravniškega mnenja
V praksi se še naprej pojavljajo težave pri uveljavljanju pravice do drugega zdravniškega mnenja. Velik delež nezadovoljstva bolnikov izvira iz slabe komunikacije med bolniki in zdravstvenim osebjem.

Institut varuha bolnikovih pravic so v Mariboru vzpostavili leta 2002, še preden so to področje uredili na ravni države. Prosnik, ki to službo opravlja od leta 2010, meni, da se bolniki vedno bolj zavedajo svojih pravic, ne izboljšuje pa se njihovo zadovoljstvo s slovenskim zdravstvenim sistemom.